Inflacija v moji košarici ni bila samo 1,9 %

»Ob koncu leta se je letna inflacija ustavila pri 1,9 %, povprečna letna pa pri 1,8 %,« lahko beremo na spletni strani Statističnega urada RS (http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3667). »Niti ni slabo,« bi si mislil preden bi poročilo bral dalje. Vendar nas dejstva in številke hitro postavijo na realna tla. Pa poglejmo.

Urad je objavil seznam podražitev in pocenitev po posameznih skupinah. Najbolj izstopata skupini stanovanja ter alkoholne pijače in alkohol. Prva se je podražila za 8,3 %, druga za 8,1 %.

Še bolj zanimive so posamezne postavke. Med njimi so zmagovalci tekoča goriva na naših bencinskih servisih, ki so se podražila za kar 28 %. Tobačni izdelki so se podražili za 11,7 %; zobozdravstvene storitve za 12,2 %; brezalkoholne pijače za 17,7 %; zelenjava in sadje za 8,1 %, da naštejem samo nekaj najizrazitejših.

Pocenila pa so se osebni avtomobili za 10,1 %; gostinske storitve za 11,1 %; oblačila za 1,7%, itd.

Med prispevkom na spletni strani Urada najdemo tudi podatek, da so se »zaradi sprememb pri obračunavanju cen šolske prehrane najbolj pocenile storitve v menzah« in to za celih 68,8 %.

Hja, pa smo spet pri statistiki. Zase osebno vem, da me najbolj udarijo po žepu cene goriv, zelenjava in sadje, pijača. Te postavke so se tudi najbolj podražile. K zobozdravniku grem enkrat na leto, avto kupim na nekaj let, v gostilni se redko prehranjujem, v šolsko menzo pa tudi ne zahajam več. Seveda, te postavke pa so se pocenile.

Sprašujem se, če je inflacija za mojo košarico dobrin res bila samo 1,9 %? Brez računanja lahko trdim, da je bila vsaj 2-3 krat višja. Torej med 5-7 %. Kaj pa vaša?

Jamstvo pa tako

Nemško prebivalstvo naj bi imelo okoli 1.500 milijard € vezanih vlog in prihrankov na bankah. Do nedavnega je država neomejeno jamčila za prihranke varčevalcev. Ob tem je zanimivo, da je letni BDP Nemčije okoli 2.390 milijard € (2009).

V Sloveniji imajo varčevalci na bankah za okoli 14 milijard prihrankov. Letni BDP naše države pa znaša slabih 35 milijard € (2009). Tudi pri nas bomo do 31. 12. 2010 imeli neomejeno jamstvo na prihranke na bankah (potem le še za 100.000).

Še en zanimiv podatek. Osnovni kapital osrednje evropske banke je samo 5,76 milijard €. To je banka, ki trenutno rešuje države, ki so zašle v težave zaradi dolgov in jim obljublja stotine milijard pomoči.

Je komentar sploh potreben? Vsak, ki ima vsaj nekaj osnov matematike si lahko sam izračuna, da te številke nikakor ne morejo vzdržati. Smo še vedno naivni in verjamemo obljubam, da bi v primeru bankrota banke (kaj šele države) prejeli vse naše prihranke povrnjene? V Nemčiji imajo celo zakon, po katerem varčevalec v primeru bankrota banke, nima pravice zahtevati svojega denarja.

In za konec: samo oktobra so Slovenci dvignili 45 milijonov € vezanih vlog iz bank. Le zakaj?

Tudi banke lahko propadejo

Po Grčiji je pričakovano na vrsti Irska. Banke so zaradi prevelikih kreditov (predvsem hipotek – nepremičninska kriza), ki jih ne morejo odplačevati, zašle v globoke težave in potrebujejo svež denar. EU tudi bo tudi tokrat »priskočila na pomoč«. Irski dolg bo reševala z novim dolgom, ki ga bomo odplačevali nekje v prihodnosti. V odgovor se irske banke praznijo. Samo v 3 dneh so ljudje iz njih preselili okoli 25 milijard evrov.

Komisar EU za notranji trg Michel Barnier je pred kratkim napovedal: Banke bodo "lahko celo propadale in poskrbeti moramo, da jim bo to dovoljeno," je izjavil in pojasnil, da je preprosto treba dovoliti propad banke, a tako, da se ne poruši celotni finančni sistem ali da bi morali davkoplačevalci plačevati za nastalo škodo.

Banko je torej modro pustiti propasti. Kaj pa naši prihranki? Bodo res na varnem? Slovenija sicer od 1. 1. dalje jamči za 100.000 € vlog za posameznika na posamezni banki. A potrebno je jasno povedati, da država jamči le za nominalni znesek. Nikakor pa ne jamči za razvrednotenje prihrankov zaradi inflacije. Ta bo namreč v prihodnjih letih dosegala tudi dvomestne številke.

Vprašati pa se moramo kaj se bo zgodilo, ko bo v težave zašla naslednja država EU (Španija, Italija, Portugalska, …)? Glej prispevek iz maja 2010 »Zakaj želi zahod pomagati Grčiji?«

Bomo zaščitili naše premoženje ali bomo čakali na trenutek, ko bodo mase ljudi spoznale kako nujna je zaščita z realnimi dobrinami kot so zemljišče, surovine ali najlažje dostopne plemenite kovine? Takrat bo veliko že zamujeno.

Slovenci (množično) varčujemo v bankah

Zasledil sem raziskavo o varčevalnih navadah Slovenk in Slovencev. 14 % vprašanih se je v letošnjem letu odločilo za nakup delnic, 20 % jih varčuje v nepremičnini/ah in 22 % preko življenjskega zavarovanja (skupaj klasično in naložbeno !!!). Meni najbolj zanimiv pa je podatek, da kar 41 % ljudi varčuje v bankah.

Bi rekel, da je za takšno konzervativnost kriva gospodarska kriza, a kot vidimo iz grafa, praktično stanje pred njo ni bilo nič drugačno. V denarju to pomeni, da imamo Slovenci 14,158 milijard (14.158.000.000) evrov naloženih na banki.

Da se Slovenci radi oklepamo neke varnosti, pa čeprav navidezne, priča tudi podatek, da celo 15 % ljudi hrani denar kar doma. Zakaj navidezna varnost? Na banki imamo nek relativno zagotovljen dohodek, ki ga na kapitalskih trgih (delnice, vzajemni skladi) nimamo. Tu lahko zelo hitro izgubimo precej premoženja, če ne varčujemo pravilno.

Nihče pa nam ne pove, da izgubljamo tudi na banki. Sicer počasi, a vztrajno in konstantno. Inflacija preprosto, hočemo ali nočemo naredi svoje. Kar ne vidimo in občutimo, ne boli. Poglejmo primer, kaj se zgodi pri neki povprečni 4 % inflaciji, če bi recimo 1.000 € naložili na banki za 10 let, pri 3 % obrestih. V tem času bi kupna moč denarja padla na 907,90 €. Z drugimi besedami, za isti denar (okrepljen za obresti), ki bi ga po 10ih letih dvignili iz banke, bi v naši priljubljeni trgovini lahko kupili manjšo košarico vsakdanjih dobrin. No, za primerjavo bi se tistemu, ki bi ta čas hranil denar doma, kupna moč 1.000 € zmanjšala na vsega 675,56 €.

Pa je banka res tako varna naložba, kot jo očitno ocenjujemo Slovenci? Pustimo to, da je samo letos v ZDA propadlo že skoraj 150 bank. V teh dneh slišimo, da ima za Grčijo težave z dolgom tudi Irska. Evropska unija že hiti na pomoč (prvi sklop pomoči znaša 90 milijard evrov - novih kreditov). V tem istem času so Irci v samo 3 dneh skupaj dvignili za 25 milijard evrov svojih prihrankov. Očitno ne želijo biti na drvečem vlaku vse bolj razvrednotenih valut. Vprašanje pa je, kaj bomo storili mi?

Pri nas ne zasledim nobenih uradnih ali neuradnih svaril o zaščiti naših prihrankov. Prav zaradi tega, se bojim, bo panika toliko bolj velika, ko bomo tudi Slovenke in Slovenci spoznali, da dolgoročno varčevanje v denarnih naložbah ne pomeni nič drugega, kot veliko razvrednotenje naših prihrankov.

Pazite, da pri svojih odločitvah za naložbe ne boste zavedeni

Moje stranke in redni bralci veste, da sem kot neodvisni premoženjski svetovalec mnenja, da bi danes moral imeti vsak del svojega premoženja (do ene tretjine) v surovinskih naložbah. Nekaj v fizični obliki, nekaj v bolj tveganih delnicah za vsaj naslednjih 7-10 let.

Tudi letos sem se lahko udeležil 5. Kongresa plemenitih kovin in surovin v Eventareni Olympiaparka v glavnem bavarskem mestu München. V dveh dneh se je predstavilo okoli 150 razstavljavcev, na 3 tribunah je spregovorilo okoli 60 predavateljev, okoli 8.000 obiskovalcev pa je vmes iskalo informacije zase in svoje premoženje. Kdor je želel si je o temi naložb v surovine in plemenite kovine lahko nabral toliko gradiva, da ga ne bi mogel prebrati do konca leta, kaj šele obdelati. Sam sem s seboj prinesel revijo s preko 200 članki o omenjenih temah, ki so jo delili kar ob vhodu.

Ker nemški jezik dobro razumem, zelo rad prebiram nemške časopise in revije na spletu. Vsak dan najdem članke, ki argumentirano govorijo o omenjeni temi. Reden bralec si lahko hitro ustvari neko mnenje in prepozna trend v prihodnosti.

Kaj pa pri nas? V Ljubljani se je konec oktobra odvijal kongres plemenitih kovin in surovin s čimer smo sicer stopili ob bok evropski velesili, a informiranost ljudi pri nas je precej šibka, morda celo napačna. V našem časopisju se sicer omenjene teme vedno bolj pogosto pojavljajo, a veliko preredko in veliko preveč pristransko. Naši t.i. finančni strokovnjaki masivno priporočajo investicije v obveznice in bančne depozite in to tudi na srednji in dolgi rok. Med ljudmi se neargumentirano ustvarja vtis o napihnjenosti zlatega balona.

Med tem pa lahko na uradni strani kongresa v Nemčiji preberemo, da gremo v »smer masivno naraščajoče inflacije in na koncu nas po vsej verjetnosti čaka uničenje nekritega papirnatega denarja« in s tem bodo trpele vse oblike denarnih naložb, z obveznicami na čelu. Dalje članek ugotavlja, da »bodo s tem v svetu politične karte na novo premešane – Kitajska in Indija nastopata odločneje in izvajata svojo politiko interesov, ki je do zdaj ni bilo«.

Prispevek zaključujejo: »za nas kot vlagatelje bo tudi v prihodnje, kot v zadnjih 10ih letih pomembno, da za zaščito svojega premoženja ne gremo mimo zlata in srebra«. Katero smer pa bomo izbrali mi s svojim premoženjem? Konzervativnejšo, prepričani v navidezno varnost ali gotovejšo z večjo razpršenostjo premoženja?

4. slovenski kongres plemenitih kovin in surovin

Pretekli petek in soboto smo imeli vlagatelji priložnost udeležiti se zelo pomembnega in edinstvenega dogodka v Sloveniji. To je kongres, ki je primerljiv s podobnimi dogodki v Evropi (v Nemčiji se bo odvijal v Münchenu 5. in 6. novembra). Prisluhnili smo lahko celi vrsti priznanih domačih in tujih analitikov razmer na trgu. Slišali smo tudi veliko zanimivih nasvetov, katerim se po mojem skromnem mnenju splača prisluhniti.

 

Na tem mestu je težko pokomentirati vse, a naj navedem samo nekaj poudarkov:

• Na prvem kongresu (oktober 2007) so svetovali prodajo (tudi slovenskih) delnic. Večina se je temu le nasmehnila.
• Smo sredi izredno zanimivega rastočega cikla za vlagatelje – cikla (industrijskih) surovin.
• Praktično vsi predavatelji pričakujejo, da bo v kratkem počil balon obveznic, kamor se je pod pretvezo »varnih« naložb steklo preveč denarja. »Kar zdaj ne potrebujete, se državne obveznice,« je bil jasen borznik Dirk Müller.
• Sistem je zelo nestabilen – propadajo tudi banke.
• Pričakuje se povišanje inflacije – posledično razvrednotenje nepravilno naloženih prihrankov (slabe valute – še posebej $ in £, večanje denarnih rezerv).
• Zlato nikakor ni v balonu, bo pa tja gotovo zašlo. Trenutno se naložba vsekakor še izplača (celo banke postajajo po letu 1988 neto kupci). James Turk dodaja, da so se »delnice od leta 1980 podražile za 10 krat, zlato le za 3,5 krat«.
• Srebro je ena najperspektivnejših naložb med surovinami.
• Tudi mesečna vlaganja prek vzajemnih skladov v perspektivne trge in panoge so zelo priporočljiva. Naložbe se bodo obrestovale v nekaj letih.

Naj bo to samo nekaj dejstev za okus in mogoče vabilo za prihodnje leto. Seveda se bom trudil in v prihodnosti navajal tudi argumente, ki smo jih obiskovalci slišali.

Kitajci znižali vrednost Yuanu

Še pred gospodarsko krizo so razvite države k razvoju svetovnega gospodarstva prispevale več kot polovico. Danes je slika precej drugačna. Več kot dve tretjini svetovnega gospodarstva predstavljajo države v razvoju. (Glej tudi: Bodo razvijajoče rešile razvite? – februar 2010.) Med njimi prednjači Kitajska, katere letni gospodarski razvoj se že nekaj let giblje okoli 10 % in po ocenah se podobna rast pričakuje tudi v prihodnje.

Seveda takšen razvoj ni nujno všeč razvitemu delu sveta, predvsem ZDA, ker njihovo gospodarstvo ni konkurenčno kitajskemu. Pred nekaj meseci je Kitajska prehitela Japonsko kot drugo gospodarstvo na svetu, takoj za (zaenkrat še) ZDA. Poleg tega Kitajski grozi tudi povišana inflacija (septembra 3,6 %). Glede na to, da je to gospodarstvo izredno močno, ima tudi nemajhen vpliv na ves svet.

Kako je svet povezan med seboj se je videlo tudi v tem tednu, ko je Kitajska zvišala svojo temeljno obrestno mero in s tem svojemu yuanu umetno znižala vrednost. Posledično sta se dolar in fund okrepila, zlato in surovine pa so se pocenile. Tudi nekatere borze so imele nekaj težav (padec DAXa).

Številni analitiki menijo, da bo morala Kitajska s takšnimi ukrepi nadaljevati. Vendar imajo s tem težave tudi Kitajci. Z zvišanjem obrestnih mer se podražijo tudi krediti, kar pomeni dodaten pritisk na gospodarstvo in gospodinjstva (manj kreditov oz. dražji krediti).

Dejstvo je, da bodo Kitajci, ki so že tako eden najvarčnejših narodov na svetu, še naprej izredno previdni. Njihov cilj je napredek in blaginja. To dajo jasno vedeti tudi na srečanjih najmočnejših gospodarstev na svetu G20, kjer želijo imeti vedno večji vpliv. Skoraj gotovo je, da omenjenih ukrepov ne uvajajo zaradi »groženj« ZDA ampak preprosto zato, da bi pomagali sebi in napredku svojega naroda. Tudi v prihodnje ne bo nič drugače.

Poleg tega ima Kitajska tudi nepredstavljivo visoke zneske v napihnjenih ameriških obveznicah in rezerve neposredno v vse manj vrednem dolarju. Je torej čudno, da želijo velik del teh naložb preseliti v realne dobrine kot so surovine in plemenite kovine?

Slabo stanje našega gospodarstva

Tokrat sem si izposodil komentar objavljen 11. 10. 2010 na radiju Ognjišče z naslovom: "Gledano z gospodarskega zornega kota: Grčija je skoraj tu".

"Banka Slovenije je pred kratkim za letos napovedala rast slovenskega bruto domačega proizvoda v višini 1,1 odstotka, že naslednje leto pa nam napoveduje rast v višini 2 odstotka.

Kljub napovedim v pozitivni smeri, Banka Slovenije opozarja na največjo negotovost, ki je povezana predvsem s tujim povpraševanjem. Izvoz je namreč ključni element gospodarske rasti. A ker ima vse več naših zunanjetrgovinskih partneric težave s financiranjem svoje javne porabe, obstaja velika verjetnost predčasne odprave državnih spodbud gospodarstvu. To pa seveda lahko ogrozi povpraševanje po naših izdelkih.

Banka Slovenije je v svojih napovedih dvignila tudi inflacijska pričakovanja: letošnja povprečna inflacija naj bi dosegla 2,3 odstotka, prihodnje leto pa 2,1 odstotka. Po njihovem mnenju so tveganja višje inflacije vezana predvsem na evrske cene surovin in na cene, ki jih nadzira država, kot so posredni davki in trošarine, nadzorovane cene in cene komunalnih storitev.

Za kar nekaj presenečenj je poskrbela tudi Evropska komisija s svojim četrtletnim poročilom. Za nas je najbolj zanimiva izjava, da Slovenija poleg Španije in Irske velja za prvo med državami, kjer se je zadolževanje podjetij povečalo precej močneje kot v povprečju na evrskem območju, pri čemer komisija še opozarja, da so evrska podjetja na splošno v svetovno krizo vstopila prezadolžena.

Da so slovenska podjetja nadpovprečno zadolžena je sicer znano že dolgo, to ponavlja tudi Banka Slovenije, ki hkrati opozarja, da bodo pričakovane povišane obrestne mere na finančnih trgih to breme še povečala. To pa lahko zaradi višjih stroškov pripelje podjetja do trajnejšega neugodnega položaja. V gospodarskih novicah smo tudi že govorili o opozorilu Banke Slovenije, ki so ga namenile poslovnih bankam, v katerem je zelo kritična do preveč širokosrčnega financiranja prezadolženih panog, predvsem gradbeništva.

Evropska komisija nadalje ugotavlja, da bodo podjetja na evrskem območju zmožna premagati krizo šele v obdobju nekaj let, saj so krizo pričakala nekonkurenčna. Podjetja lahko s preobrazbo, ki je zdaj ne le priporočljiva, pač pa nujna, pravzaprav upočasnila okrevanje, saj manjše naložbe nižajo plače in manjšajo zadolževanje, s tem pa se manjšata tudi povpraševanje in moč gospodarskega okrevanja. Seveda pa ima prestrukturiranje podjetij tudi večje posledice: vpliva na manjšo rast bruto domačega proizvoda, upad naložb, nižjo rast plač, manjše domače povpraševanje in nenazadnje na manjšo gospodarsko rast. A v Bruslju zatrjujejo, da bo ob tokratni krizi okrevanje na evrskem območju razmeroma skromno in ne bo enakomerno po vseh državah. Dober dokaz za to je že Slovenija: lani smo doživeli večji upad bruto domačega proizvoda kot Nemčija, danes pa gospodarska rast ni nič večja od nemške. Res je, da po Evropska centralna banka napoveduje skorajšnjo zmago nad recesijo, a podatki raznih raziskovalnih institucij kažejo, da se rast gospodarstva zmanjšuje in da okrevanje v gospodarstvu izgublja svojo moč.

V Sloveniji pa ostaja še en problem, in sicer premajhna konkurenčnost in prevelika odvisnost od zunanjega financiranja, kar je zmanjšalo odpornost tudi nekaterih drugih članic Evropske unije proti krizi. Zato je nujno potrebno uravnotežiti domače povpraševanje in proizvodnjo v tistih državah članicah, ki so večinoma odvisne od zadolževanja na tujem. Tako uravnavanje pa po izkušnjah prinese obdobje počasne gospodarske rasti in velike brezposelnosti. Po prepričanju poznavalcev pa je razmere mogoče omiliti s pravilnim oblikovanjem cen in plač in hkrati z izboljšanjem konkurenčnosti.

In kot da težav še ni dovolj, se obeta tudi podražitev bančnih virov zaradi znižanja bonitetnih ocen nekaterim bankam, kar predstavlja negativni vpliv za podjetja, saj se obseg posojil podjetjem že nekaj mesecev krči, posojilne obrestne mere pa ostajajo v povprečju tri odstotne točke nad povprečjem primerljivih obresti na evrskem območju.

Ali nas torej po dolgoletnem obdobju zniževanja davkov, zniževanja obrestnih mer, zniževanja inflacije in rasti cen nepremičnin čaka še daljše obdobje upadanja cen nepremičnin, zviševanja davkov, zviševanja inflacije in zviševanja obrestnih mer? Pred nekaj leti bi vprašanje označili za povsem neprimerno, a danes se dogaja prav to."

Ob tem se postavlja še eno vprašanje: kako bodo te očitno neugodne razmere za gospodarstvo vplivale na naše premoženje in prihranke?

Za svojo pravično pokojnino bomo morali poskrbeti sami

V preteklem tednu smo na dom prejeli brošuro s povzetkom pokojninske reforme (v mojem nabiralniku se je znašla celo med kupom reklam, kot pač še en nepomemben letak za hiter pregled in hitro na kup za star papir). Zanimivo je, da se o tem skorajda ni nič govorilo. Vzemimo za primer le informativni izračun vrednosti naših nepremičnin, o katerem se govori občutno več. Gre vendar za pokojninsko reformo in varnost naše starosti, ki bi naj nam jo zagotovila država. Ta letak vsekakor ni za na smetišče, ampak bi ga morali skrbno pregledati, da se zavemo, kam nas reforma pelje.

Vemo, da je reforma nujna. Upravičen pa je tudi strah, da vsaka reforma prinese sicer prednosti, ampak žal tudi negativne posledice, ki jih bomo občutili šele čez čas. Med drugim je zapisano, da je potrebno takoj začeti izvrševati začrtane spremembe, če želimo danes in v prihodnje »ohraniti pokojnine na zdajšnji ravni«. Seveda pozabijo dodati konkretni znesek, kaj to pomeni – današnja starostna pokojnina znaša 66 % povprečne neto plače.

Dajmo malo bolj konkretno napisati. Nekdo, ki ima danes povprečno osnovno plačo 1.000 €, bi imel ob upokojitvi v najboljšem primeru pokojnino visoko 660 €. Naj dodam, da ponavadi vsak na svojo osnovno plačo prejme tudi dodatek ali za malico, ali potne stroške, ali dežurstva, ki pa se ne štejejo v pokojninsko osnovo. Vzemimo recimo, da se nam s temi dodatki plača dvigne za okoli 150 €. Torej se nekomu, ki danes prejme na svoj račun 1.150 € plače in ob upokojitvi 660 € pokojnine, kar znaša 57 % od povprečne plače, standard zmanjša za kar 43 % in to čez noč.

Pa še eno dejstvo. Danes dela približno 1,7 ljudi za enega upokojenca. Do leta 2040 se bo to razmerje izenačilo: eden zaposleni bo delal za enega upokojenca. Kaj to pomeni? Če danes od bruto plače odštejemo približno 24 % za pokojnino, bi leta 2040 to pomenilo, da bi ob povprečni bruto plači 1.472,79 € (stanje julij 2010) na drugi strani nekdo prejemal pokojnino v višini slabih 360 €. Kje pa je razlika do 660 €? Jo bo dodala država iz svojega proračuna? Kje bo pa vzela ta denar?

Žal je dejstvo znano. Ob negativnem demografskem razvoju prebivalstva v Sloveniji bodo pokojnine v prihodnosti v primerjavi s plačo vse nižje. Kot premoženjski svetovalec bi rad opozoril na to, kako nujno je, da začnemo čim prej varčevati za svojo pokojnino. Ker kdo bo sicer poskrbel za nas v starosti, če ne mi sami, ko smo za to še sposobni?

Srebrna špekulacija

Srebro gotovo spada med surovine s katerimi se na trgu najbolj špekulira. Cena srebra je od svojega dna leta 2003, ko je bilo za unčo (31,1035 g) potrebno odšteti približno 4 €, porasla komaj za slabih 400 %, na skoraj 16 € za omenjeno enoto. Ob tem ne smemo pozabiti, da sodi srebro med najredkejše surovine na svetu. Na lestvici najbolj ogroženih surovin se srebro nahaja tik pod vrhom, na drugem mestu in bi ga naj bilo le še za okoli 12 let. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, od kdaj je nekaj tako redkega in iskanega tako necenjeno in razvrednoteno? Kaj ne bi morala biti cena srebra mnogo višja?

K temu naj še dodam, da je glavni porabnik srebra industrija. Danes poznamo okoli 1.200 patentov v katerih je nujno potrebno srebro. Zaloge, ki so se nakopičile skozi zgodovino so danes popolnoma izkoriščene. Skladišča so prazna. Ostalo je le srebro v fizični lasti posameznikov in podjetij. Aja in seveda papirnato srebro s katerim trgujejo špekulanti in ceno tako umetno zbijajo oz. držijo nizko.

Se morda spomnimo, da bi kdaj poročali o kakšnem novem večjem nahajališču srebra, ki bi povečalo svetovne zaloge? Glede na to, da se ta plemenita kovina koristi že skozi tisočletja in ob znanem dejstvu, da se z globino vsebnost srebra v zemlji zmanjšuje, je zgolj malo verjetno, da bi odkrili še kakšno večje nahajališče. Pa tudi, če ga odkrijejo, bomo imeli vsaj dalj časa na voljo za nakup srebra.

Ste morda zasledili kakšno informacijo, da bi našli zamenjavo za nujno potrebno srebro v elektroniki, medicini, farmaciji, fiziki, astronomiji, …? Kdaj pa kdaj bodo gotovo odkrili nadomestilo za kakšno proizvodnjo. Vendar za tako široko področje?!? Srebro se namreč nahaja v vsakdanjih nepogrešljivih pripomočkih kot so ogledala, stikala, filtri, hladilniki, računalniki, avtomobili, mobiteli, pa vse do vesoljskih plovil, satelitov, hitrih vlakov, teleskopov.

Se nam torej ta naložba še vedno ne zdi zanimiva? Lahko čakamo in bomo videli kaj se bo zgodilo. Lahko pa del premoženja pretopimo v srebro že danes. Vendar samo v drugem primeru bomo deležni lepih donosov, ko se bo cena srebra v prihodnjih letih dvigala vse do 50, 100, 200 € ali morda še višje? Na srečo oz. zahvaljujoč špekulantom trenda še nismo zamudili …

Je zlato res v balončku?

V zadnjem času smo imeli v slovenskem časopisju kar nekajkrat možnost prebrati, da se zlato nahaja v balonu. Zanimivo je, da se pri nas o tem tako piše medtem, ko skoraj po vsem svetu narašča povpraševanje. Zanimivo je tudi, da delijo komentarje o tej naložbi ljudje, kot recimo borzni posredniki, ki se, predvidevam, dobro spoznajo na borzne naložbe, o kovinah pa delijo splošne in nestrokovne nasvete. Po vrhu pa se še izkaže, da so zaposleni pri slovenski borzno-posredniški hiši. Toliko o strokovnosti in neodvisnosti. O tem sem že veliko pisal v preteklosti. Sam se s to temo ukvarjam že skoraj 4 leta in še danes imam občutek, da bi se lahko o plemenitih kovinah še veliko naučil. Saj ne moreš nekaj tisoč let zakonitosti in trendov osvojiti v nekaj letih.

Istočasno pa smo v slovenskem finančnem časniku lahko zasledili povzetek novice, ki je bila objavljena v Financial timesu, da je George Soros svoj portfelj zmanjšal za 42 % ameriških delnic. Soros velja za enega najbogatejših zemljanov in velikega poznavalca kapitalskih trgov. Nekateri celo govorijo, da ima prave informacije v pravem trenutku zaradi svojih vez in notranjih informacij. Pustimo govorice. Dejstvo je, da se je že večkrat izkazalo, da g. Soros ve, kaj dela in govori. Ker pričakuje, da se v ZDA obeta nov padec gospodarstva in novo dno, je nekaj milijardni delež naložb umaknil. Prepričan je, da »je kolaps finančnega sistema, kot smo ga poznali, realen in krize še zdaleč ni konec,« povzemajo Finance.

Podobno mnenje delijo veliki možje naložb kot recimo Marc Faber, James Turk, Warren Buffet in mnogi drugi. Pred kratkim je bil na spletu ameriške medijske hiše objavljen članek z navedenimi skoraj 70 spoštovanimi ekonomisti, akademiki, analitiki zlata in komentatorji trga, ki menijo, da se bo zaradi finančne krize cena zlata povzpela na vsaj 2.500 $, lahko pa vse do 10.000 $ na unčo (31,1035 g). Mednje sodi tudi zgoraj citirani George Soros, ki je četrti lastnik delnic največjega zlatega sklada SPDR Gold Trust. Vprašanje, ki se mi pojavlja na tem mestu je, če je mogoče, da bi se vsi ti analitiki in strokovnjaki motili?

Komu torej verjeti? Zagovorniki naložb v plemenite kovine smo si enotni, da to ni naložba na kratek rok in za hitre zaslužkarje. Priporočljivo je, da te naložbe držimo vsaj 4-6 let. Prav tako plemenite kovine niso varna naložba, ker takšna naložba preprosto ne obstaja. Je pa to naložba, ki na dolgi rok ohranja realno vrednost. Razumljivo je, da imamo z investicijo nekaj stroškov, saj je potrebno kovino obdelati in transportirati na želeno mesto. Srebro, kot industrijska kovina, pa je celo obdavčeno. Vprašanje je tudi, katere ploščice se najbolj splača kupiti. Odgovor je preprost: manjša kot je »gramaža«, višji so stroški nakupa. V vsakem primeru pa je nujen posvet z neodvisnim strokovnjakom, ki nas opozori na vse rizike in jasno razloži stroške.

Pa še en zanimiv pogled: leta 1980 (letnica, ki jo kritiki zlata tako radi omenjajo) je bil delež svetovnega premoženja v zlatu 2,77 %, lani pa vsega 0,57 %. Vendar! Je danes svetovnega premoženja več? Poleg tega je tudi denarja v obtoku nekaj krat več in ta količina iz meseca v mesec strmo narašča. Kam mislimo, se bo ob zaostrovanju razmer v svetu, selilo svetovno premoženje?

V vsakem primeru je odločitev vaša kateremu trendu bomo sledili. Po mojem prepričanju so kazalci jasni in svet se še nikakor ni izvil iz krize. Sam ostajam optimističen. Sem tudi mnenja, da bo svet tudi to krizo prebrodil. Vprašanje je seveda, kakšne bodo posledice za naše premoženje. Je torej dobro del premoženja pretopiti v zlato, ki se v kriznih časih izkazuje kot dober borec pred inflacijo ali razvrednotenjem premoženja?

Tudi EU v boj za surovinami

Kitajska je že pred leti po vsem svetu začela tekmo za surovinami. V Spieglu (Deutsche Industrie warnt vor Rohstoff-Engpass) smo lahko v nedeljo (15. 8. 2010) prebrali, da se v Evropi že oglaša alarm: »Če se Evropa ne bo borila za omejene surovine je življenje številnih gospodarstev ogroženih«. Tudi nemški gospodarski minister je jasen: »Potrebujemo surovine, da bomo lahko v Nemčiji iz vrhunskih idej izdelovali vrhunske produkte«. Verjetno pa ni Nemčija edina država, ki je odvisna od uvoza surovin!?! Avtor članka opozarja, da je vedno bolj opazno, da so zaloge številnih surovin po vsem svetu že skoraj na koncu. Precej držav omejuje izvoz svojih naravnih bogastev. Število surovin na katere so države dvignile carinske dajatve se je od leta 2008 povišalo iz 450 na preko 1.000 v tem letu.

Že nekaj let spremljamo, kako se Kitajska pogaja za surovine z državami tretjega sveta – predvsem v Afriki in tudi z Avstralijo. Delo FT (Kitajska išče svojo priložnost v svetovni krizi) je marca lansko leto objavilo nekaj zanimivih podatkov: Rusija bo Kitajski 20 let dobavljala po 15 milijonov sodčkov nafte letno, Brazilija 160.000 sodčkov dnevno, Venezuela pa po milijon sodčkov dnevno za 5 let. Kitajci so že veliko izgubili z naložbami v ameriške delnice in obveznice, zato so se »vrnili k naložbam v tisto, kar po njihovem mnenju ne more izgubiti svoje trdne oblike in ki jim hkrati bistveno bolj zagotavlja prisotnost v svetu po krizi,« pišejo v Delu FT. Za piko na 'i' je Kitajska postala še drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu, takoj za ZDA. Prehiteli so Japonsko.

Z nekaj zaostanka se je tudi Bruselj začel pogajati z afriško unijo o t.i. surovinskem partnerstvu, ki bi naj EU zagotovilo dostop do rudnikov in omogočalo raziskovanje naravnih virov na afriških tleh. »Prerivanje za surovine se je šele dobro začelo,« zaključuje avtor v Spieglu.

Pred našimi očmi se odvijajo »boji« za omejene količine in zaloge surovin. Za nekatere strokovnjaki celo ocenjujejo, da jih lahko zelo hitro zmanjka oz. bo povpraševanje višje od razpoložljivih zalog. Kaj ni ponavadi nekaj redkega in iskanega višje vrednoteno? Zato bi morali kot vlagatelji biti še posebej pozorni na surovinski trend v prihodnjem desetletju.

Koliko papirja še v obtok?

Leta 2007 so začele iz ZDA počasi prihajati zaskrbljujoče informacije glede njihovega nepremičninskega trga. Kaj je sledilo vemo. Že nekaj časa pa se spet govori o nadaljevanju te zgodbe. V še večjih težavah, kot so bile stanovanjske hiše, so se zdaj znašle poslovne nepremičnine.

Poleg tega sta se največji ameriški nepremičninski agenciji, Freddie Mac in Fannie Mae, ki »stojita direktno ali indirektno za večino ameriških hipotekarnih posojil,« kot poroča današnji Spiegel, ponovno znašli v škripcih. Naloga teh dveh podjetij je jamstvo za hipotekarne kredite. Tako kupujeta kredite od posojilodajalcev, jih zapakirata v obveznice in jih z jamstvi prodata na trg. Lastniki teh vrednostnih papirjev je tako rekoč cel svet (Japonska, EU, Kitajska, …).

Je sploh potrebno vprašanje kaj bi se zgodilo, če bi ti podjetji pustili propasti?

Tako je ameriška administracija ti podjetji odkupila, podržavila, in obljubila »neomejeno finančno pomoč« do leta 2012. Verjetno tako dolgoročno pomoč ponujajo ker nekaj pričakujejo oz. se bojijo, da bi se zgodilo. Zaradi visoke brezposelnosti je vedno manj gospodinjstev zmožnih odplačevati hipotekarne kredite. Poleg tega propadajo podjetja, ki prav tako niso sposobna odplačevati visokih najemnin. Vedno več poslovnih prostorov je torej posledično praznih. Nastale dolžniške luknje pa se krpajo z novim zadolževanjem. ZDA so skoraj že dosegle 100 % zadolženost glede na svoj BDP (dolgujejo kolikor zaslužijo iz pobranih davkov).

Ni čudno, da nekateri analitiki in strokovnjaki svetovnega kova (Warren Buffet, James Turk, Marc Faber) pričakujejo hiperinflacijo dolarja. Ampak pred tem bo ta valuta še naprej izgubljala na vrednosti in vplivala na ves svet. Ohranjevalca vrednosti, zlato in srebro, bi naj tako dosegla vrednost 8.000 dolarjev in 400 doalrjev za unčo (31,1035 g) do leta 2015.

Evropske banke pod drobnogledom

Med tem, ko naša največja banka sklepa nove visoke kreditne posle in se s tem dodatno zadolžuje, so bili včeraj (23. 7. 2010) objavljeni rezultati obremenitvenih oz. stresnih testov evropskih bank, kjer se je naša NLB odrezala precej slabo (razumljivo ne po mnenju vseh).

Preverjenih je bilo 91 bank, od teh jih 7 ni opravilo testa: nemška banka Hypo Real Estate, pet španskih bank in ena grška. Nova ljubljanska banka se je po količniku temeljnega kapitala znašla povsem na repu, v družbi španskih, grških, irskih, italijanskih in nemških bank. Zanimivo je, da smo se po ocenjevanih merilih, kot poroča STA, znašli v družbi bank tistih držav, o katerih (razen Nemčije) se že precej glasno govori, da so v velikih težavah (dolgovi, brezposelnost, morebiten bankrot, povišane obresti, znižane bonitetne ocene, …).

Vendar naš minister za finance ostaja zadovoljen in ne vidi razloga za skrb, saj imamo v Sloveniji še vedno ugodno finančno sliko. Skoraj v isti sapi pa dodaja, da če bo potrebno in bi bila zaradi »nepričakovanih šokov« ogrožena solventnost banke, bo priskočila na pomoč država.

Kaj torej: testi so bili zadovoljivi, a vseeno je dobro imeti pripravljen rezervni načrt!?! Izkazalo se je namreč, da bi ob upoštevanju dodatnih neugodnih posledic deželnega tveganja le za las ujeli količnik potrebnega kapitala banke.

Ne samo, da se je naša največja banka znašla v družbi najmanj stabilnih bank v EU in bi v primeru slabših razmer morala vskočiti država, banka potrebuje tudi dodaten kapital. Kaj nam je torej storiti? Panika gotovo ni potrebna, saj se čez noč ne bo veliko zgodilo. Dolgoročneje pa velja razmisliti kako varne so resnično naše denarne naložbe.

Cene so se višale tudi v »dobrih« časih

Banka za mednarodne poravnave – BIS (centralna banka centralnih bank) v svojem zadnjem poročilu ugotavlja, da so industrijsko razvite države na skorajda nepovratni poti v bankrot. Težave s katerimi se soočajo so večje, kot to kažejo uradni podatki o javnem zadolževanju. Rezultat tega bodo nižji javni prihodki in višji odhodki. Najhujše stanje pa je v Franciji, na Irskem, v Španiji in seveda v ZDA.

Na prvi pogled se sicer to nas ne tiče. Pa vendar, če pomislimo kakšne posledice bi vsi ti dogodki lahko imeli na naše denarnice in naše prihranke, ne smemo ostati ravnodušni. Praktično nihče več ne dvomi, da je pred nami obdobje povišane inflacije. Tudi švicarska centralna banka je okrepila svoja pričakovanja rasti inflacije v letu 2010 in 2011.

V zadnji številki Mojih financ (št. 6, junij 2010) so k članku »Naj vas nizka inflacija ne zavede« pripeli zelo zgovorno grafiko (glej sliko). Naslikanih je nekaj izdelkov, ki jih redno uporabljamo na našem jedilniku ali v gospodinjstvu in njihove podražitve/pocenitve v zadnjih 10ih letih. In ti podatki vsekakor niso za zanemariti. Vidimo, da se je recimo žemlja podražila za kar 133 %, bencin 78 %, alpsko mleko za 43 %, itd. Vse te podražitve so se zgodile v dobrih časih, ko svet niso pretresale nadloge kot je recesija in finančna kriza. Vprašanje, ki se postavlja je, kako se bodo cene obnašale sedaj, ko se nahajamo sredi kriznega obdobja?

Težave Španije in zakaj je prišlo do korekcije cen plemenitih kovin navzdol?

Razlogov je več. Španiji je uspelo prodati za 3,5 milijarde evrov državnih obveznic, da s tem pokrije del svojih dolgov. Posledično se je zaradi dobrih novic o pozitivnem reševanju španskega dolga okrepila tudi vrednost evra. Na nek način se je med vlagatelji ustvarilo pozitivno vzdušje o počasnem okrevanju evra. Vendar, so pred nami res boljši časi?

Morda za kratek čas, nekaj tednov, mesecev. Po poročanju 24ur.com (http://www.moj24ur.com/novice/gospodarstvo/dodatno-zadolzevanje-spanije-z-obveznicami.html) je sicer slišati, da »v zadnjem času krožijo novice, da bi Španija od EU utegnila potrebovati med 200 in 250 milijarde evrov pomoči«. Glede na ta podatek so prodane obveznice le kaplja v morje. Dolg te države še zdaleč ni odpravljen. Ocenjen je na vsaj 4-kratno vrednost potrebne pomoči o kateri poroča 24ur. Njen »javnofinančni primanjkljaj znaša 11,2 % bruto družbenega proizvoda« od dovoljenih 3 % (glej sliko), ki jih je postavila EU (glej Zakaj želi zahod pomagati Grčiji). To je tudi razlog, da Španija uvaja varčevalne ukrepe, katerim nasprotuje prebivalstvo tudi na vedno pogostejših stavkah in demonstracijah.

Kako naprej?

Časi so zelo negotovi. Kot vlagatelji občasnim pozitivnim intervalom ne smemo nasesti. Kriza še zdaleč ni mimo. Previdnost in skrb za naše premoženje sta nujna. Kot neodvisni premoženjski svetovalec opažam, da bo v naslednjih letih najtežje ohranjati realno vrednost premoženja. Kaj šele, da bi ustvarjali dobičke!?!

Reforma denarnega sistema je več kot nujna

Minuli konec tedna so se v Torontu (Kanada) srečala največja gospodarstva sveta (G20) z namenom, da bi ponovno skušali rešiti kar se pač rešiti da. Dosedanji poizkusi so gospodarsko krizo le bolj ali manj uspešno zajezili, jez pa vedno znova prestopa na drugem mestu. Očitno vprašanje, ki se postavlja pa je: ali jim bo uspelo, ali bo kriza dokončno prebila jez? V nemškem dnevniku Spiegel smo lahko 28. 6. prebrali: »Evro tiči globoko v krizi, tudi dolar in funt sta načeta – kar bo imelo zastrašujoče posledice za svetovno gospodarstvo. Vlade so brez moči. Prišel je zadnji čas za popolnoma novo svetovno denarno ureditev.« (Warum die Welt eine neue Geldordnung braucht, Henrik Müller)

Šef Evropske centralne banke (ECB), Jean-Claude Trichet, je pretekli teden celo izjavil, da »če ne bi rešili bank (v letih 2008-09 op. avt.), bi vse propadle«. Pazite: propadle bi lahko banke v katere tako zaupamo in v katerih so hranjeni naši prihranki. Toliko o varnosti bank, katero tako radi poudarjamo. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi ta stavek izrekel leta 2008, sredi do sedaj najhujšega dela te svetovne krize?!?

Torej, svetovni finančni sistem je pred nujno reformo. S tem seveda ne bo konec sveta, bo pa marsikaj drugače. Krizo bodo rešili, vprašanje je le kakšne bodo posledice. Zato se je treba zavedati, da so vse naše takšne in drugačne oblike denarnih naložb (denar na bankah, pokojninski skladi, obveznice) pred veliko nevarnostjo, da pospešeno izgubijo svojo vrednost.

Naj še enkrat zapišem (Strategija je prava), da je evro letos že veliko izgubil. Odvisno s čim primerjate. Proti dolarju okoli 15 % (slika: dolar je letos proti evru pridobil - isti nivo kot 2006), proti realni vrednosti kot je zlato pa celo okoli 25 %. Zadnji čas je, da se na dolgi rok nehamo zanašati na varnost bančnih in ostalih denarnih naložb.

Pravijo, da je zlato precenjeno

Bo kdo rekel, da glede naložb v zlato pišem le pozitivno. Pa si poglejmo nekaj argumentov, ki jih imajo nasprotniki zlata najpogosteje na jeziku.

Pogosto zasledim argumente, da je zlato 30 let prinašalo le izgubo. Drži, a pod zelo prilagojenimi pogoji. Če si zlato kupil na vrhuncu leta 1980 si moral res čakati do leta 2007, ko je zlato spet doseglo nominalno zgodovinsko rekordno vrednost 850 $ za unčo (31,1035 g) zlata. Treba je vedeti, da je takrat cena naraščala iz več razlogov. Najprej je bil 1971 ukinjen t.i. zlati standard, prekinjena je bila vezava zlato-dolar in od takrat so lahko začeli tiskati denar po mili volji (glej prispevek »Imamo slab denar kot še nikoli«) in dolar je začel izgubljati na vrednosti. Poleg tega je tisto obdobje prineslo tudi finančne inštrumente, ko so banke začele prodajati papirnato zlato. Naenkrat se je lahko kupilo več zlata kot ga je trg lahko zagotovil. Cena je porasla za 2.400 %.

Seveda je bila ta cena napihnjena. Zato je kmalu dosegla svojo realno vrednost 260 $ za unčo zlata (pred letom 1971 je bila cena fiksirana na okoli 35 $ in dolar je bil veliko bolj trden kot je danes). Od takrat pa do danes pa je zlato definitivno pridobilo na vrednosti in sicer okoli 480 % oz. 16 % na leto.

Ob povedanem verjetno ni potrebno ugovarjati argumentu proti, ki pravi, da plemenite kovine ne prinašajo obresti. Kaj pri 16 % letni rasti zadnjih 30 let sploh potrebujemo obresti?

Argument, ki pa se pojavlja v zadnjem času pa je, da je zlato v rekordnih vrednostih (v ponedeljek 21. junija je cena v dolarjih dosegla nov rekord 1.262,30 $ zaradi naznanila Kitajske, da bo svojo valuto ločila od vezave na ameriški dolar) in da ni priporočljivo vlagati v takšnem času. Ne prvi pogled je morda to res. Vendar je tudi v tem primeru potrebno situacijo malo bolje preučiti, kot samo dajati slepe napovedi. Poglejmo nekaj logičnih sklepov zakaj vrednost zlata danes še zdaleč ni precenjena:

• Zlato velja za ohranjevalca vrednosti. To pomeni, da se »bori« proti inflaciji. Cena zlata dejansko ne raste ampak pada vrednost papirnatemu denarju.

• Če to upoštevamo, bi morala biti realna vrednost zlata danes okoli 2.300 $ (glej priloženi graf, kjer je prikazana realna vrednost zlata z upoštevano inflacijo).

• Na to opozarja tudi celo bančna skupina Erste, ki pričakuje porast vrednosti od 2.200 do 2.400 $.

• ECB priporoča vsem državam članicam, da imajo vsaj 15 % svojega denarja, ki je v obtoku, kritega z zlatom. Der Spiegel poroča, da so celo banke menjale pozicijo in postale kupec in ne več prodajalec zlata.

• Države v razvoju pospešeno povprašujejo po zlatu. Da bi dosegli svoje cilje, bi potrebovali vsaj 15.000 ton oz. več kot 6 celoletnih proizvodenj.

• Povpraševanje je večje od ponudbe za okoli 40 % (glej naslednji prispevek).

• Glavni razlog: nenadzorovano zadolževanje po celem svetu. Toliko, kot se danes države zadolžujejo se niso še nikoli. Izkušenj, kako se bo trg odzval na to, ni. Eno pa je gotovo: papirnati denar je vse manj vreden (glej »Strategija je prava«).

• Itd.

Gotovo se najde še veliko argumentov proti investicijam v plemenite kovine. Ta naložba vsekakor ni za vsakega. Vse je odvisno od vaših ciljev in opravljene analize. Zato je za vsakega varčevalca priporočljivo, da se mu izdela osebni finančni načrt na podlagi katerega bo točno vedel kaj mu je storiti s prihranki. Vendar tudi v tem primeru so plemenite kovine le za del premoženja. Nikakor ni priporočljivo, da vse kar imamo pretopimo v kovine. Vedno pa lahko pričakujemo kratkoročne korekcije tudi na trgu plemenitih kovin. Dolgoročno pa lahko mirno pričakujemo rast vrednosti tako zlata kot srebra.

Povpraševanje po zlatu je višje od ponudbe

V preteklih dneh sem prebral zadnje poročilo World gold councila (http://www.gold.org/) o trenutnem stanju ponudbe in povpraševanja po zlatu v svetu. Nekaj zanimivih izsledkov bi rad delil tudi s svojimi bralci bloga.

V povprečju se je zadnjih 10 let izkopalo 2.484 ton zlata letno, na drugi strani pa se je povpraševanje ustavilo pri 3.554 tonah. Torej imamo v svetu za kar 1.070 ton višje povpraševanje glede na zmožnost rudnikov. Od kod torej pride razlika, ki jo svet potrebuje?

Poročilo izpostavlja 2 vira. Prvi je reciklaža, ki se je od leta 2004 povečala za skoraj 100 %. Tako so v lanskem letu z reciklažo pridobili kar 1.668 ton zlata. Razlog za to je po mojem mnenju višja cena te plemenite kovine na trgu, ki zaradi zapletenih in dragih postopkov reciklaže omogoča bolj rentabilne posle. Bolj zanimiv vir zlata pa se mi zdijo prodaje centralnih bank, ki so v zadnjih letih v povprečju na trg plasirale 380 ton zlata letno. In če so leta 2005 banke odprodale 663 ton, so jih v lanskem letu le še 41 ton. Gre za več kot 90 % upad. Zakaj?

Ne bi ugibal o dejanskih zalogah zlata (ZDA že od leta 1955 niso dovolile revizije svojih zalog). Postavlja se mi drugo vprašanje. Je sploh še v interesu centralnih bank, da prodajajo svoje zlate zaloge, če pa gre ob tem za dragoceno državno premoženje in temelj stabilne valute (ECB predlaga članicam EU, da bi imele vsaj 15 % svojega denarja kritega z zlatom). Potrebno je vedeti, da trgi v razvoju (Kitajska, Indija, Argentina, Brazilija, Rusija, …) že nekaj let postopno pretapljajo svoje devizne rezerve oz. presežke tudi v zlato. Samo Kitajska je v nekaj letih povišala svoje zaloge za praktično 75 % (iz 600 ton konec leta 2007 na 1.054 ton spomladi 2009). S tem želijo utrditi svoje gospodarstvo in ga narediti čim bolj neodvisnega od vedno manj vrednega ameriškega dolarja. Je torej Zahodu v interesu, da brez potrebe prodajajo zlato? Ali želijo s tem preprosto zbijati ceno tako, da zadostijo povpraševanju?

Kakšna višina pokojnin nas čaka?

Danes se veliko govori o nujni pokojninski reformi. Naš pokojninski sistem je tako trenutno eden slabših v EU (slika). Sam sem si pogledal dejanske podatke ZPIZa in Statističnega urada Slovenije in naredil preproste izračune, kakšne pokojnine dejansko lahko pričakujemo v prihodnje.

Po podatkih statističnega urada je konec januarja povprečna bruto plača znašala 1.448,12 € in če je trenutni skupni prispevek za PIZ 24,35 % od bruto plače to pomeni, da je vsak zaposleni v povprečju vplačal 352,62 € v pokojninsko blagajno. Konec leta je 1,6 ljudi delalo za enega upokojenca. Če sedaj pomnožimo 352,62 € (kolikor vsak zaposleni vplača) z 1,6 ljudi, dobimo pokojnino v višini 564,19 €.

Da ta številka približno drži lahko preverimo z dejanskim podatkom o povprečni pokojnini konec leta 2009, ki je znašala 572,33 €, kar je 61,3 % povprečne neto plače.

Kaj hočem s tem povedati? Glede na to, da bo na podlagi trenutne demografske slike čez 15-20 let na enega upokojenega delal le eden zaposleni, pa so ti podatki še kako pomembni. To pomeni, da bi prispevek, ki ga vsak zaposleni prispeva v pokojninsko blagajno bila tudi dejanska višina pokojnine. Danes torej 352,62 € oz. okoli 40 % povprečne neto plače.

Izračun ne vsebuje vsakoletne rasti plač. Tudi z isto rastjo pokojnin in plač bo pri naraščanju števila upokojenih vplačanih zneskov v pokojninsko blagajno vedno manj. Že danes mora država prispevati okoli 25 % iz državnega proračuna za sprotno izplačevanje pokojnin. Ti prispevki države se bodo seveda zviševali, vprašanje je le, do kdaj bo to še vzdržno?

Ob vsem tem je jasno, da bodo pokojnine v primerjavi s plačami vse nižje. Po mojem mnenju je tudi 40 % povprečne plače »visoka pokojnina« za tiste, ki se bojo upokojevali čez 20 let ali kasneje. Dejstvo torej je, da bo moral VSAK SAM poskrbeti za lastno zadostno pokojnino. Ker ni vprašanje ali pokojnine bodo temveč kako visoke bodo!?!

Strategija je prava

V petek, 15. maja je zlato prebilo magično mejo 1.000 € za unčo (31,1035 g) zlata. Borzna cena se je ustavila pri 1.002,36 €. Rast cene je povzročilo dvoje: težave v evroobmočju, saj zaradi prekomerne zadolženosti nekaterih članic evro izgublja na vrednosti in povečano povpraševanje po plemenitih kovinah s strani vlagateljev.

V primerjavi z dolarjem je evro od decembra izgubil okoli 18 % vrednosti, v primerjavi s švicarskim frankom celo nekoliko več. Ob tem so seveda izgubljale tudi te valute, saj evro ni nikakršna izjema v tej monetarni politiki. Evro je pač v tem času izgubil nekoliko več. Nizozemska banka ING napoveduje, da bi lahko evro do konca leta padel celo na vrednost 1,15 dolarja (danes 1,24). Agencija Bloomberg pričakuje celo izenačenje dolarja in evra v razmerju 1 : 1.

'Der Spiegel' poroča, da v bistvu ni toliko pomembno kako nizko bo padel evro ampak »enotnost strokovnjakov, da bo evro glede na negotovosti v Evropi ostal še nekaj časa šibak in daljša kriza evra bi lahko imela globalne poslovno-politične posledice«. Avtor članka nadaljuje, da je »nevarnost razvrednotenja denarja zaskrbljujoče porasla«. Evropska centralna banka ne samo črpa svež denar v obtok (750 milijard novo ustvarjenega denarja) ampak tudi odkupuje šibke obveznice zadolženih držav. »S tem, ko izsesava dolgove, vnaša praktično še več denarja v obtok,« ustvarja nove dolgove. »V kombinaciji s počasnejšo gospodarsko rastjo, bi lahko to pognalo inflacijo,« zaključuje članek avtor v nemškem dnevniku.

Zaščita premoženja torej tudi v prihodnje ne bo odveč.

Zgovoren je podatek, da je v istem obdobju (od decembra lani) zlato pridobilo več kot 23 % vrednosti. S tem dejansko potrjuje svoj sloves kot ohranjevalec vrednosti. Sam že več kot 2 leti opozarjam, da pretopimo del premoženja v plemenite kovine zaradi velike nevarnosti razvrednotenja našega premoženja zaradi posledic reševanja finančne krize (nova ekstremna zadolževanja).

Množično povpraševanje narašča tudi po srebru. Pretekli teden so mnoge prodajalne srebra v evropskem območju ostale zaprte. Večja naročila so bila praktično nemogoča. Prvič se je tudi zgodilo, da je neka evropska kovnica uvedla delovni čas na 4 izmene. Cena srebra je v enem mesecu porasla za skoraj 15 %.

Na mestu je vprašanje, če sta zlato in srebro že prevrednotena? Na to si z lahkoto lahko odgovori vsak sam. Kaj se bo zgodilo, ko bodo ukrepi Grčiji popustili ali ko se bo podobna slika odvila v Španiji, na Portugalskem ali Irskem. Nikakor ne smemo pozabiti na ZDA, kjer se kriza tudi še ni končala in se že nekaj časa napovedujejo novi balončki. Sprašujem se tudi, kaj se bo zgodilo, ko se bo zlomila tudi Kitajska, ki je danes gonilo svetovnega gospodarstva? Nikakor pa ne smemo izključiti kratkoročnih korekcij tudi na cenah plemenitih kovin.

Kitajska dol, plemenite kovine gor

Marc Faber, ekonomist, publicist in avtor, je znan je predvsem po svojih nevsakdanjih pogledih na svetovno gospodarstvo. Med drugim na primer zagovarja propad ameriškega dolarja in papirnatih valut nasploh.

V zadnjem intervjuju za Bloomberg je opozoril na ohlajanje kitajskega gospodarstva in napoveduje celo zlom le-tega v naslednjih 9-12 mesecih. Poleg tega svari pred razvrednotenimi valutami zaradi prekomerne količine denarja, ki je bila dana v obtok (samo EU v zadnjem tednu obljubila sveženj 720 milijard evrov novega denarja). »Vse papirnate valute so slabe« in dodaja, da sam vidi velik potencial v realnih valutah kot so plemenite kovine, »še posebej zlato«.

Kaj narediti? Panika nikoli ni dobra. Sam že skoraj 4 leta opozarjam na zaščito premoženja s plemenitimi kovinami, predvsem s srebrom in zlatom. Je zlato precenjeno glede na to, da je v zadnjih 2 mesecih poraslo za okoli 21 %, v dolarjih za okoli 14 %? Osebno bi pričakoval kratkoročno korekcijo cen, saj sem mnenja, da tako hitra rast ni naravna. Glede na situacijo v kateri so se znašle svetovne valute v tej gospodarski krizi, pa so te napovedi zelo negotove. Vendar sam zagovarjam tezo, da predvsem zlato in srebro veljata za ohranjevalca vrednosti premoženja predvsem v takih časih kot jih imamo sedaj in jih bomo gotovo imeli še nekaj let. Zato, če imamo časa vsaj 2-3 leta ali več, bi se sam gotovo odločil za delno pretopitev premoženja v ti plemeniti kovini.

Kar se pa tiče Kitajske, je ta država specifičen primer. V zadnjih letih ogromno gradijo in za to so najeli tudi precej kreditov. Vendar imajo poleg tega še vedno velike denarne presežke, zaloge denarja in bi morebiten zlom veliko hitreje premagali in se pobrali. Dolgoročno se mi ta regija še vedno zdi perspektivna.

Zakaj želi zahod pomagati Grčiji?

Priložena shema prikazuje dolgove t.i. PIIGS držav. Vsaka od teh držav dolguje praktično polovico svojega dolga zahodnoevropskim državam Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji. V primeru pomoči Grčiji gre praktično za preprečitev domino efekta. Nemška kanclerka Angela Merkel govori o nujnem reševanju Evrope. Ekonomist Jože P. Damijan govori o nujni pomoči za "makroekonomsko stabilnost". Guverner nemške Bundesbanke Axel Weber je izjavil, da bo brez finančne pomoči Grčija okužila celotno evrsko območje.

Po medijih lahko zaenkrat sledimo 'samo' dejstvom o Grškem dolgu, o socialnih nemirih in počasni pomoči Unije. Kaj (bi) se bo šele zgodilo, ko bo (bi) Grčija dejansko bankrotirala? Ne morem si predstavljati, da bi podjetje, ki dolguje 125 % svojega letnega zaslužka lahko ta dolg kdaj odplačalo. Bo v primeru države drugače?

Dalje vidimo, da Italija Franciji dolguje celo 20 % francoskega letnega družbenega proizvoda (BDP). Španija ima z 20 % najvišjo brezposelnost v Evropski uniji in s tem najšibkejšo gospodarstvo. Zanimivo je tudi, da je oblaček grškega dolga praktično najmanjši. Ne upam si niti ugibati, kaj se dejansko lahko zgodi, če bi katera od ostalih držav začela pokati po šivih?

Osebno skušam biti optimist. Verjamem, da bodo odgovorni skušali nekaj narediti, da se prepreči najhujše. Vendar vseh posledic gotovo ne bo možno brzdati. Tako lahko že čutimo naraščanje nezaupanja v papirnati denar, povečalo se je povpraševanje po plemenitih kovinah, dogajanje se odraža tudi na borzah, itd. Zanimivo je, da občasno že slišimo kak komentar o koncu svetovne krize. Je to res že konec?

Kaj nam je storiti? Verjetno vpliva na vodilne nimamo pa tudi vprašanje je, kaj lahko sploh naredimo. Lahko pa primerno poskrbimo za svoje premoženje in prihranke. Zaradi krize bomo gotovo deležni še kakšne korekcije. Vendar, a ni korekcija oz. pocenitev ravno priložnost za nove, cenejše občasne naložbe? Po mojem mnenju je pred nami velika negotovost in tudi izjemne priložnosti. Vprašanje pa je kaj bo prevladalo pri nas? Bomo videli čez 5, 6, morda 7 let.

Imamo slab denar kot še nikoli

Reinhard Deutsch v knjigi Zarota srebra opisuje razvoj denarnega sistema skozi zgodovino. Natančno razloži prehod iz stoletnega dvokovinskega standarda na zlati standard in v sodobnem času na papirnati denar brez kritja. Med drugim zapiše, da »tako slabega denarja kot ga imamo zdaj, ni bilo še nikoli«. Do prve svetovne vojne tako pojma inflacije praktično niso poznali. »Seveda so govorili o podražitvah, če je bila letina slaba.«

Sodobni denarni sistem je namreč zastavljen tako, da se lahko države in centralne banke praktično brezmejno zadolžujejo. Kako je to mogoče? Preprosto, če imaš pekarno lahko spečeš poljubno količino kruha. Vprašanje je le, kam s prekomerno količino kruha oz. kako dolgo se bo obdržala takšna negospodarna pekarna. Na isti način imajo danes vlade in centralne banke 'pod oblastjo' monetarni sistem in lahko ustvarjajo poljubno količino nekritega denarja. Vprašanje pa je, do kake mere je to mogoče oz. vzdržno ...

Na to hitro najdemo odgovor pri težavah Grčije, ki je zadolžena za veliko več, kot ustvarijo Grki v celem letu. Grčija se mora vsak mesec na novo zadolžiti samo, da pokrije tekoče stroške. Torej odplačuje dolg z novim dolgom. Vsako podjetje bi se pod takimi pogoji zrušilo. V tem primeru pa temu vsaj zaenkrat ni tako. Grški dolg bomo odplačali vsi prebivalci EU (skoraj 500 milijonov ljudi). V nasprotnem primeru bi namreč izredno trpelo celotno gospodarstvo EU in seveda naša skupna valuta evro ter konkurenčnost z drugimi trgi. Vmesno je seveda vprašanje kaj se bo zgodilo, ko se bo v isti brezizhodni situaciji znašla Španija, Portugalska, Irska, … Slovenija? Zadolžene so namreč praktično vse države.

Kaj ima vse to opraviti z nami navadnimi smrtniki?

Zelo veliko pravzaprav. Z reševanjem takšne ali drugačne krize z novim zadolževanjem, je naš tradicionalni papirnati denar hočemo ali nočemo vedno bolj razvrednoten. To se najbolje odraža na surovinah, ki počasi ponovno pridobivajo na vrednosti. Pa ne zato, ker bi bile dejansko več vredne ampak najbolj zato, ker postaja papirnati denar vedno manj vreden. In če je danes za naslednjih 5-10 let kje naložbena priložnost, je to gotovo na trgu surovin.

Seveda ne moremo doma kopičiti sodčkov nafte ali velikih bal bakra ali pa niti nimamo toliko sredstev, da bi lahko kupili in skladiščili tono jekla. Pa vendar je dostop do naložb v surovine danes enostaven kot še nikoli. Do njih najenostavneje dostopamo preko vzajemnih skladov, kjer lahko že z nekaj evri kupujemo točke izbranih skladov, ki vlagajo v surovinska podjetja po celem svetu. Tistim, ki pa imajo raje večji nadzor nad svojim premoženjem, pa se priporoča nakup plemenitih kovin v fizični obliki. Prav zlato in srebro sta bila dolga stoletja edino plačilno sredstvo po celem svetu in slovita kot ohranjevalca vrednosti, zlasti v kriznih časih. Evropska centralna banka celo priporoča, da vsaj 15 % lastnega premoženja pretopimo v zlato in s tem zaščitimo lastno premoženje pred razvrednotenjem.

Kaj bo z nepremičninami?

Jasno je, da se je gradbeništvo znašlo v velikih težavah. Vrednost opravljenih del se je po nekaterih ocenah znižala za okoli 80 %, nekaj 1.000 zaposlenih je izgubilo svoje službe, več kot četrtino zaposlenih bi naj v tem sektorju bilo še vedno preveč. Veliko vprašanje je tudi, kako hitro si bo slovensko gradbeništvo opomoglo. Za preživetje se bori tudi veliko podjetij, tudi malih podjetnikov in obrtnikov, ki morajo zaradi konkurence zniževati cene svojih storitev.

Na drugi strani pa imamo nepremičnine, prazna stanovanja, ki so jih zgradila ta gradbena podjetja in jih zdaj ne morejo prodati – denar pa seveda potrebujejo. Statistike kažejo, da je prometa z nepremičninami občutno manj kot v »normalnih« časih. Poleg tega so danes cene v povprečju recimo v Ljubljani in Mariboru nižje za okoli 12 %. Bo ostalo pri tem?

Glede tega so si razumljivo mnenja deljena. Zdi se, da kupec danes čaka, da se cene še spustijo, ker si ne želijo razvrednotiti premoženja zaradi morebitnega upada vrednosti kupljenega stanovanja. Prodajalci pa cen tudi ne želijo nižati. Nižanja se bojijo tudi banke, ker bi bila posojila v primeru večjih upadov nekrita (kritje s hipoteko) in zato tudi bolj ne pritisnejo na gradbena podjetja, ki morajo odplačevati velika posojila, ki so jih jemala v preteklih letih. Trenutno pa jih ne morejo odplačevati, ker zgrajenih stanovanj ne prodajo.

Zdi se, da se nahajamo v začaranem krogu. Nekoliko drugače pa je pri prodaji starih stanovanj, kjer se lahko osebno »pogajamo« s prodajalcem in kot kaže trg so ta pogajanja lahko uspešna tudi z do 30 % nižjimi cenami od prvotnih.

Kaj se bo dejansko zgodilo, se ne ve. Logika govori, da bi kakšno korekcijo še lahko videli. Jasno pa je gotovo, da takšnega velikega naložbenega povpraševanja po nepremičninah, kot smo mu bili priča v preteklosti, pri nas gotovo ne bomo več videli. In gotovo cene tudi ne bodo več rasle tako izrazito kot v preteklosti. Po nekaterih podatkih bi naj bilo v Sloveniji okoli 30.000 neprodanih nepremičnin, od tega okoli 10 % samo v glavnem mestu. V Nemčiji se po nepremičninski krizi ta naložba od začetka devetdesetih praktično ni izplačala. Je torej rast pri nas sploh še za pričakovati?

Nevarnost radioaktivnosti

V sredini meseca aprila se je tudi letos v Ljubljani odvijal sejem Kapital. Dogodek, ki je namenjen financam, gospodarstvu in varčevanju. Nekaj zanimivih utrinkov bi želel deliti tudi preko bloga.

Kljub nekaterim pozitivnim kazalcem kriza še zdaleč ni mimo, zato previdnost ni odveč. V vsaki krizi se skrivajo tudi lepe priložnosti. Težava pa je v tem, da smo postali previdnejši, kar lahko pomeni, da ne bomo izkoristili priložnosti ali pa nas ta zadržanost lahko tudi drago stane.

»Največja težava je danes za ljudi, ki ne varčujejo oz. varčujejo narobe,« komentira aktualno zgodbo okoli pokojninske reforme mednarodni neodvisni premoženjski svetovalec Bojan Pravica in dodaja, da »je nujno špekulirat, če želimo pokriti pokojninsko vrzel«. Špekuliramo namreč v vsakem primeru. Tudi na banki, ker tam tvegamo, da inflacija ne bo višja od obresti. Kakšna pa je bila realna inflacija? Na to si lahko vsak odgovori sam z razmislekom, koliko smo nekoč za 5.000 SIT dobili v trgovini in koliko dobimo danes v protivrednosti približno 20 €. So torej naši prihranki na banki v tem času ohranili vrednost ali so jo izgubili, če smo varčevali na recimo 3,25 %?

Pa obveznice? Državne obveznice razvitih in »varnih« držav Nemčije, Francije, Velike Britanije ter Švice z 10-letno dospelostjo so v povprečju naredile okoli 3 % letni donos.

Po nekaterih podatkih bi naj evro v »svojem življenju« izgubil že okoli 55 % svoje realne vrednosti. To pomeni okoli 6,8 % na letni ravni. Torej so nam vse naložbe, ki so ustvarjale nižji donos, prinašale realno izgubo in niso ohranjale vrednosti našega premoženja.

Temu lahko rečemo tudi realna inflacija, ki ima veliko skupnega z radioaktivnostjo? Ne vidi se je, nima vonja, ne okusi se je in je popolnoma neslišna, njeni učinki pa so katastrofalni.

K naši naložbeni zadržanosti veliko prispevajo negativne dnevne informacije. Zato bom v naslednjih komentarjih pisal predvsem o nekaterih priložnostih, ki jih svojim strankam priporočam.