Poskusi reševanja evra

Zgodil se je vrh EU z namenom najti pot za rešitev evra. Ob prebiranju raznih prispevkov imam občutek, da navadni smrtniki nimamo pojma, kaj so se dejansko dogovorili. Nekaj splošnih fraz, nekaj številk, nič konkretnega.

Že mastrihtski sporazum, sklenjen leta 1992, predvideva, da se države EU ne smejo zadolžiti za več kot 60 % BDPja. Povprečje dolga vseh članic iz leta 2010 je bilo 84 %. Danes je gotovo precej višje.

»Proračuni članic evrskega območja naj bi bili po novem "načeloma uravnoteženi", pri čemer bodo države smele primanjkljaj imeti le v izjemnih gospodarskih razmerah.« V t.i. fiskalnem pravilu, sprejetim v petek, je zapisano, da imajo lahko države, katerih dolg je občutno pod 60 % BDPja, višje strukturne primanjkljaje. Države, ki ta dolg presežejo (teh je že zdaj več kot polovica), bodo najvišjim inštitucijam EU morale »predložiti poseben program s podrobno navedenimi ukrepi in reformami za učinkovito in trajno odpravo čezmernih primanjkljajev,« kot poroča portal RTVslo.

Ponovno so torej postavili mejo višine dolga, ki je že bila davno postavljena in ki jo danes mnoge države že presegajo … Bistvo tega vrha bi lahko povzeli z besedami, da gre za strožjo regulativo, ki jo bo narekoval vrh EU. Torej manj svobode.

Ob vsem kar smo utegnili izvedeti je tudi to, da EU ni enotna. Velika Britanija se naj ne bi strinjala z ukrepi, ki jih predlagata Nemčija in Francija. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy poudarja, da se »Rojeva nova Evropa,« in v isti sapi doda, da imamo »očitno dve Evropi«. Sarkozy je potrdil, da je Evropa dveh hitrosti že resničnost, čeprav je druga (zaenkrat) omejena le na Veliko Britanijo. »Če se gospodarstva območja evra ne bodo bolj približala drugo drugemu, ne bodo mogla ohraniti skupne valute,« je bil jasen Sarkozy.

Angela Merkel znova opozarja, da bo pot iz trenutne krize trajala več let. V preteklih intervjujih smo lahko zasledili, da govori o izgubljenem desetletju in dolgoročnem reševanju trenutne finančne  krize.

Ob vsem pa je najbolj skrb zbujajoča vloga ZDA v EU. Ameriški finančni minister Timothy Geithner je bil v EU prisoten skoraj cel teden pred omenjenim srečanjem. »Romal« je od predsednikov evropske in nemške centralne banke, do finančnih ministrov Nemčije in Francije, sestal se je tudi s predsednikom Sarkozyem ter z bodočim španskim in novim italijanskim predsednikom vlade. Z večino vidnih ljudi v EU. Spletni portal RTVslo poroča: »ZDA želijo, da se rešitev najde čim prej in so pripravljene pomagati, vendar ne razkrivajo, kakšna naj bi bila ta pomoč«. Gotovo ne gre za pomoč, ki bi reševala evro, ne da bi ob tem mislili na svoj dolar. Kako ZDA rešujejo svoje težave vemo – z novim tiskanjem denarja in pošiljanjem tega v obtok. Tudi v EU predlagajo podobne ukrepe. Na srečo (vsaj zaenkrat) najdemo predvsem v Berlinu tudi take politike, ki povečevanju količine denarja v obtoku nasprotujejo, saj poleg številnih tveganj to pomeni tudi »povečanje inflacijskih pritiskov«, ter posledično vse manj vredno valuto.

Vrata odpira prva borza zlata na Kitajski

Stari dolgovi se premagujejo z novimi dolgovi, obresti se že leta nahajajo na umetno nizkem nivoju in centralne banke želijo z vsemi mogočimi sredstvi denarni sistem ohranjati pri življenju. Trenutno se ne dela na reševanju nastale situacije, ampak »se z vsakim korakom poslabša dolžniška kriza«. Ni še videti konca rasti cen zlata: »problemi po celem svetu so preveč hudi,« komentira borzni komentator Hannes Huster.

Kitajci so si postavili 5-letni načrt s katerim se želijo distancirati od šepajočega ameriškega dolarja. V okviru načrta bodo čez pol leta (junij 2012) odprli vrata prve kitajske borze zlata: PAN ASIAN GOLD EXCHANGE. Z zlatom ne bodo več trgovali v dolarjih, ampak v domači valuti. 320 milijonov strank centralne kitajske banke – Bank of China, bo dobilo priložnost, da neposredno investirajo v trg zlata.

Oblast daje s kupovanjem zlata tudi ljudem jasen signal: če država kupuje zlato, je to zelo dober zgled za prebivalstvo. Z odprtjem te borze, bodo to miselnost le še okrepili. Kitajska namreč želi do leta 2020 povečati uradne zaloge zlata na 10.000 ton. Njene današnje zaloge znašajo »le« 1.040 ton. S svojo namero bi lahko kupili skoraj 4 letne svetovne proizvodnje te žlahtne kovine. Je morda tudi to razlog, da želijo pomagati Evropi? Le kaj bodo uradno ali neuradno prejeli v zameno?!?

»Drugi del krize bo mnogo hujši«

Henry Ford je pred desetletji izjavil, da če bi ljudje vedeli, kako deluje finančni sistem, bi imeli takoj revolucijo. Ozrimo se danes na ulice New Yorka, Aten, Tokia, Züricha, Frankfurta, Sydneya, Rima, … Ljubljane, ter številnih drugih mest po svetu. Zdi se, da je ljudem prekipelo. Pred stoletjem in pol rojeni Ford bi utegnil imeti prav. Ljudje ne želijo več finančnega sistema, ki jih (nas) je pahnil v to krizo, v revščino, v boj za preživetje. Nihče ne ve, kaj bo jutri. Kaj bo kriza še prinesla …

Lahko bi rekel, da je bilo glavno sporočilo minulega 5. kongresa plemenitih kovin in surovin, ravno previdnost. Marc Faber je že pred časom komentiral sedanjo krizo: »Never in the history of the world has there been a situation so bad that the government can't make it worse«. Sarkastično, a resnično.

Dirk Müller, znani nemški broker, ki je pravilno napovedal sedanjo krizo meni, da je evro dinamit za Evropo in dodaja, da je korenita reforma nujna ali pa bomo morali ponovno uvesti stare valute. Opozarja, da bo drugi del sedanje krize mnogo hujši kot prvi in da moramo svoje premoženje na to dobro pripraviti.

Dolar je med leti 1774 in 1912 izgubil okoli 20 % vrednosti. Leta 1913 je bil nato ustanovljen FED (mednarodni denarni sklad). Od takrat in do danes je dolar izgubil še dodatnih 95,6 % vrednosti. Zaradi prekomernega zadolževanja. Matjaž Štamulak komentira, da »je problem današnje krize v dolgovih in primanjkljajih«. Danes se države zadolžujejo in ustvarjajo še večji primanjkljaj. Realne gospodarske rasti, pa trenutno praktično ni.

Na papirnati denar se danes torej ne moremo zanesti. Rešitev so realne vrednosti: »delnice, surovine, plemenite kovine,« našteva Müller. Faber na ta seznam dodaja tudi zemljišča in nepremičnine. Vedno bolj zanimive pa postajajo tudi redke in strateške kovine.

Kongres je prinesel sporočilo, da so časi zelo resni. Tisti, ki tega opozorila in signalov, ki jih okrnjeno prejemamo preko medijev ne bodo vzeli resno, bodo veliko izgubili. Vse oblike denarnih naložb, pa naj bo to denar doma v nogavici ali na banki ali obveznice, vse te naložbe so pred velikim razvrednotenjem.

Rešitev ostaja staro pravilo: trojna razpršitev

Stari Judje, mormoni in scientisti so skozi stoletja razvili zelo uporabno tehniko ohranitve premoženja. Ves čas si prizadevajo, da imajo premoženje v grobem razpršeno na 3 dele: nepremičnine, surovine in vrednostne papirje.

V nepremičnini ponavadi živimo, če imamo okoli še vrt ali posestvo, je lastnina še toliko bolj vredna. V najhujših časih si lahko pridelamo tudi svojo hrano.

Med surovine sodijo seveda tudi fizične oblike plemenitih kovin: zlato in srebro. Ker vedno v kriznih časih so se kovine izkazale za najboljši denar. Zlato in srebro se je dalo vedno zamenjati za drugo blago ali hrano. V mnogih državah po svetu lahko danes že kupujeta z zlatom. Tudi diktator Gadafi je želel uvesti zlati denar in zahod prisiliti v trgovino z denarjem z realnim kritjem, kar dolar nikakor ni. Libija v teh poizkusih ni edina.

Vrednostni papirji pa so delnice, vzajemni skladi, razni opcijski posli in tudi denar, ki ga imamo na banki. Torej naložbe, ki so le navidezne, niso oprijemljive.

Ne glede na krizo, del tako razpršenega premoženja vedno pridobiva na vrednosti oz. ohranja realno vrednost. Trenutno so na udaru nepremičnine in vrednostni papirji, svoj potencial pa kažejo surovine (z izjemo vmesnih korekcij). Z reformo finančnega sistema se bodo karte ponovno premešale. Nekaj surovinskih naložb bo potrebno odprodati in zamenjati za druge naložbe, ki bodo takrat aktualne. Vendar je do časov, ko bodo kovine precenjene še kar nekaj časa.

Velika Islandska kriza

Islandija ima 320.000 prebivalcev. Njihov BDP znaša 10 milijard evrov (slovenski 35 milijard). Dežela ima visoko raven demokracije. Imela je nizko brezposelnost in malo dolga. Zeleno energijo so proizvajali sami, prav tako hrano, zdravstvo je funkcioniralo, šolstvo je bilo na visokem nivoju, malo kriminala, družinam prijazna dežela.

Leta 2000 je država dovolila vstop tujega kapitala. Posledice so bile katastrofalne. Najprej na okolju (izraba aluminija in geotermalne energije). Sodobne obrate so tujci začeli graditi v čudovitih naravnih okoljih. Istočasno so privatizirali tudi 3 največje državne banke. Prišlo je do velike finančne deregulacije. Vajeti so prevzele finance, finančni guruji. Državne banke, ki so delovale le znotraj države, so v tujini najele za 120 milijard dolarjev kreditov – 10 kratna vrednost celotnega gospodarstva Islandije. Denarja je bilo preveč. Borzni indeks se je dvignil za 9 kratno vrednost, cene hiš so se podvojile, banke so pokupile podjetja v Londonu, njihovi lastniki so živeli na velikih nogah (jahte, draga stanovanja, letovanja). Vse to na podlagi kreditov.

Revizijo so opravljaje ameriške agencije – odkrile niso nič. Bonitetna ocena Islandije je rasla. Državo so hvalili. Zdelo se je, da je vse v najlepšem redu. Podkupljena je bila tudi vlada.  

September 2008. Ulice so polne ljudi, demonstrirajo. Nezaposlenost se je potrojila v pol leta, gradbišča so obstala, islandska krona je izgubila 85 % vrednosti glede na evro, javni dolg je znašal 900 % BDP, vsak Islandec je Britancem in Nizozemcem dolgoval osupljivih 20.000 evrov. Vladni regulatorji so obstali, naredili niso ničesar. Tretjina finančnih regulatorjev je delala za banke (bila podkupljena).  

Ljudje so ukrepali. Vrgli so vlado, guvernerja centralne banke in se uprli plačevanju tujih dolgov. Zahtevali so ureditev razmer. Danes, po 3 letih se zdi, da jim je uspelo. Povišali so izvoz, turizem cveti, banke so rešene.

Vam je opisana zgodba kaj poznana?

Kriza nič drugačna od tistih v preteklosti

Gospodarske oz. finančne krize niso nič novega. V zadnjem stoletju jih je bilo zelo veliko – težko je sploh oceniti koliko. Krize so različno izrazite. Nekatere so omejene le ne določeno državo ali regijo, močnejše prizadenejo cel kontinent, zgodi pa se tudi, kot tokrat, da kriza zajame ves svet. Tako smo imeli krize v Latinski Ameriki – Brazilija, Argentina, Čile, Mehika, … ali v Aziji – Indonezija, Malezija, Koreja, Vietnam, Japonska, … ali v Evropi – Islandija, Irska, Švedska, … ali v Rusiji, itd.

Praktično vse omenjene krize pa imajo skupni imenovalec. Vse so izvirale iz prevelikega pohlepa. Želje po ustvarjanju več in več. Skoraj brez pomisleka, da gospodarstva ne morejo rasti v nedogled. Za primer vzemimo Japonsko v 90ih letih. Nepremičnine okoli glavnega trga v Tokiju so bile vredne toliko kot vse nepremičnine v celotni zvezni državi Kalifornija v ZDA. To vendar ne zdrži nobena matematika kaj šele logika! Japonska ima po streznitvi še danes težave, njen dolg je najvišji na svetu, obresti na bankah ni.

Za ustvarjanja boljšega standarda potrebujemo kapital. Ker je realnega kapitala premalo oz. se ga hitro porabi za sprotne investicije, je potrebno iskati druge vire – kredite. Vse v redu in prav, dokler se kredite da odplačevati. Vendar zaradi vse večjega zakreditiranja podjetij morajo biti jamstva bank, centralnih bank in na koncu države, vedno večja. Jamstva pa pomenijo tudi nov denar, na novo natisnjen oz. umetno ustvarjen, iz nič. Zaradi povečane količine denarja v obtoku vrednost tega seveda pada. Posledično se to pozna na vedno višjih obrestih in obrokih za odplačilo kreditov. Teh pa mnogi ne morejo odplačevati. Trpijo podjetja, trpijo gospodinjstva (hipoteke) in posledično trepetajo banke in države, ker se zmožnost odplačevanja zmanjšuje.

Ko plačilna nesposobnost postane vsesplošen problem, kot danes v Grčiji, na Irskem in v kopici drugih državah, se zamaje sistem. In tu se nahajamo danes. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble tako danes verjame, da se Grčija nahaja tik pred bankrotom. Dolgovi so, sredstev za poplačilo ni. Odpisi dolgov, bankroti in podobni scenariji, so neizogibni. Ne glede na rešitev pa takšna kriza in njeno reševanje potisne gospodarski razvoj za 10 ali celo več let nazaj. To se je dogajalo in se bo tudi tokrat.

Najbolj bodo to občutili navadni smrtniki, skoraj nič krivi. Imajo prihranke na bankah, ki so vedno manj vredni, a se tega prepozno zavedo. Bojim se, da tokrat ne bo nič bolje. Bo pa hudo. Morali se bomo pripraviti tudi na najhujše. Rešiti sebe, svojo družino in svoje premoženje.

»Zbili« švicarski frank

Švica je ukrepala. Centralna banka je postavila zgornjo menjalno mejo pri 1,2 franka. Posledično je frank takoj nekoliko zdrsnil. Evro je v zadnjem tednu izgubil skoraj 4 % v primerjavi z dolarjem (USD), ta pa proti švicarskemu franku (CHF) okoli 8 % v zadnjem mesecu. Evro je torej v zadnjem mesecu postal šibkejši za več kot 10 %. Prava mala kriza za ljudi, ki prisegajo na »varne« naložbe.

Na drugi strani pa so švicarski ekonomisti že dlje časa ugotavljali, da je frank premočan. Zaradi tega trpi švicarsko gospodarstvo. Število turističnih nočitev se je letos zmanjšalo za 5 %, ker so se storitve v primerjavi z Evropo precej podražile. Seveda cen niso dvignili Švicarji, za njih so ostale nespremenjene. Evro je postajal vse manj vreden in ob menjavi je bilo potrebno za isto količino frankov odšteti vse več evrov. To se je npr. najbolj poznalo kreditojemalcem, ki so v preteklosti jemali ugodne kredite vezane na švicarski frank. S tem, ko je evro izgubljal na vrednosti, je postajal frank vse močnejši in posledično je bilo potrebno za obrok odšteti vedno več evrov.

Zaradi močnega franka pa se je povišalo povpraševanje varčevalcev v švicarskih frankih. Pri nas na bankah smo sicer lahko prejeli okoli 1 % letne obresti, a smo kljub temu profitirali več kot 15 % v enem letu – toliko je namreč evro izgubil proti franku.

Švicarji so torej morali ukrepali. To so počeli že nekaj časa, saj so v »treh etapah povišali količino denarja v obtoku iz 30 milijonov na 200 milijard frankov, kar predstavlja več kot tretjino švicarskega gospodarskega priliva,« kot piše današnji Der Spiegel.

Toliko torej o varnosti valut. Tudi najmočnejša valuta na svetu to ne sme biti, če želi ostati del pokvarjenega finančnega sistema. Zgodba se seveda tu ne bo zaključila. S tem bomo varčevalci le izgubili najbolj očitno merilo, kako naš denar vedno bolj izgublja na vrednosti. Vendar brez skrbi. Še vedno imamo tu surovine, ki ostajajo realni pokazatelj stanja papirnatih valut. Teh pa finančni guruji ne bodo mogli nadzirati. Več o tem prihodnjič …

O zlatu vedno več govora

V tujih medijih ne mine dan, da ne bi bila omenjena rumena žlahtna kovina. V skladu z vedno večjimi težavami v finančnem sistemu, padanju gospodarske rasti (tudi pri lokomotivi Evrope – Nemčiji), raste povpraševanje po plemenitih kovinah. V Evropi se že podaljšuje dobavni rok nekaterih naložbenih palic (kot nazadnje leta 2008). S hitro rastjo cen kovin so pred nami tudi vedno večja nihanja cen, predvsem zlata in srebra (tudi današnja korekcija kaže na obdobje volatilnosti, ki je pred nami – zlati po tako občutni rasti, kot jo je doživelo zlato v zadnjih tednih).

Na seznam bank in finančnih institucij, ki napovedujejo rast cen zlata sta se uvrstila še GP Morgan in Bank of America. Prvi napoveduje ceno pri 2.500 $ do konca leta, druga pri 2.000 $ na troj unčo (31,1035 g). V Ameriki so že pred nekaj meseci nekatere zvezne države pozvale kongres, da naj uvedejo alternativno valuto, ki bi bila vezana na zlato. Prva je ukrepala zvezna država Ohio in kot plačilno sredstvo uvedla srebrnike in zlatnike. Nekje sem prebral, da obstajajo dokazi, da je tudi Gadafi želel uvesti, kot novo plačilno sredstvo, v Libiji zlatnike in srebrnike ter popolnoma ukiniti dolarje in evre kot plačilno sredstvo. Nov denar bi se naj že koval v Maleziji. Vendar je državo nekaj dni za tem napadel NATO.

Res ali ne, niti ni tako pomembno. Dejstvo pa ostaja, da vedno več držav po svetu spoznava, da je dolar popolnoma izčrpan in razvrednoten, evro pa mu vztrajno sledi. Na rumenih straneh nemškega spletnega portala »Quatch-Press« sem prebral, da Švica, Nemčija in Avstrija razmišljajo o »skupni uniji po uniji«. Švica namreč ostaja v pasti šibkega evra in premočnega franka, katerega so prisiljeni »zbiti«. Vrednost evru pa znižujejo zadolžene članice EU. Ena od idej je tako ustanoviti novo unijo brez teh držav. Sam v ta scenarij sicer ne verjamem, a že dejstvo, da vodilni razmišljajo o tako radikalnih rešitvah, mi daje misliti o resnosti krize in dejanski stabilnosti trenutnega finančnega sistema … Kaj se ni bolje preventivno zaščitit, sebe in svoje prihranke?

4 desetletja od ukinitve zlatega standarda

15. avgusta je minilo 40 let od dokončne ukinitve zlatega standarda. Ta je bil uveden zaradi stabilnosti svetovnega gospodarstva. Dejansko pa že od II. svetovne vojne nismo imeli pravega zlatega standarda, saj so bile svetovne valute vezane na dolar in ne več na zlato. Dolar pa je bil vezan na zlato pri ceni 35 $ za troj unčo (31,1035 g).

Leta 1971 je predsednik ZDA, Richard Nixon, dokončno ukinil zlati standard. Zaradi vojne z Vietnamom je Združenim državam zmanjkalo denarja. Z odpravo vezave na zlato so lahko začeli s svobodnim tiskanjem denarja. Količina denarja v obtoku se je občutno povečevala in s tem je rasla tudi cena AU. Vse do pregretja leta 1980.

To je bil vzorec, ki se ga je Amerika poslužila že večkrat v zgodovini. Prvič v državljanski vojni v 60ih letih 19 stoletja, nato z vstopom ZDA v I. svetovno vojno, enako v II. svetovni vojni in podobno z že omenjenim Vietnamom. Leta 1971 zlato tako dokončno uradno postane surovina in po tisočletjih izgubilo funkcijo denarja.

Seveda je bila ukinitev zlatega standarda protiustavna, saj bi moral denar ohranjati svojo vrednost, a to brez vezave na neko stabilno vrednost ni več bilo možno. S tem se je začelo nelegalno tiskanje denarja, varčevalci so bili opeharjeni, obljube o trdnosti ni več.

Takšno stanje imamo še danes. Denar, brez izjeme, počasi izgublja na vrednosti. Inflacije ni mogoče ustaviti, ker se vsak finančni sistem napolnjuje z vedno novim in novim denarjem, brez kritja. Do manjšega zloma je v novejšem času prišlo že leta 2000 in nato do hudega udarca leta 2007/08. Ta kriza traja še danes, z vmesno prekinitvijo, ker jim je uspelo, zaradi rekordnih povečevanj denarja v obtoku, začasno ublažiti krizo. Celo banke z nevzdržnimi primanjkljaji so lahko prikazale pozitivne bilance. A to vse do takrat, ko bo dolg potrebno vrniti. In ta trenutek je pred vrati.

V bistvu danes ne gre za novo krizo in novo recesijo, gre le za staro rano, ki so jo neodgovorno pokrpali. Račun prihaja. Posledično denar pospešeno izgublja svojo vrednost, prihranki ljudi so vedno manj vredni. Dolar je izgubil več kot 50 % v enem letu, evro okoli 20 %. Bomo dopustili, da tako gredo vsi naši prihranki!?! 

Valute se morajo razvrednotiti

Te dni finančni svet in borze napolnjujejo predvsem slabe novice. Dejansko se dogaja to, kar se je pričakovalo že nekaj časa. Kljub strogim varčevalnim ukrepom, ki povzročajo (nasilne) demonstracije (Grčija, Španija, Italija, …), se vratolomni dolgovi ne morejo in ne morejo pokriti. Ti se bodo razvrednotili (predvsem) z inflacijo. Banke (krivke za nastalo krizo) so začele našim kreditom počasi dvigovati obrestne mere, da se bodo zaščitile pred naraščajočo inflacijo, ljudem pa se bodo zdeli počasni dvigi mesečnih obrokov relativno normalni.

Druga največja nemška banka – Commerzbank je odpis ničvrednih grških obveznic plačala s popolno izgubo dobička. Jasno je, da dolg ne more biti vrnjen. Nemci opažajo tudi, da vrednost denarju pada. Najbolj očitno se to odraža v energentih, surovinah. V enem letu se je kurilno olje podražilo za 9,8 %, bencin 12,3 %, posledično tudi hrana za 2,1 %. Surovine pa veljajo za najboljšega ohranjevalca vrednosti oz. so najboljši pokazatelj kako trdna je posamezna valuta.

Navedimo primer: ameriški dolar ($) je v enem letu proti švicarskemu franku (CHF) izgubil 46 % vrednosti, proti evru »le« 11 %. V 5ih letih celo 76 oz. 15 %. Zlato je v dolarjih v enem letu poraslo za dobrih 44 %, v frankih pa je cena ostala praktično nespremenjena. Podobno primerjavo bi lahko naredili tudi z drugimi surovinami.

Zanimivo kajne? Denar je denar, zlato je zlato. Vendar je valut več in delujejo po istih zakonitostih, zlato pa je le eno. Od vseh naštetih valut je bil torej najbolj močan švicarski frank, ameriški dolar pa je vse prej kot dobra valuta ali celo valuta, ki si še zasluži sloves »svetovne«. Zato jo tudi vedno več držav opušča. Treba pa je vedeti, da tudi frank ni več to kar je bil. V to ga je prisililo gospodarstvo in neusmiljen finančni sistem. Če bi namreč frank postal premočan, se s to valuto ne bi splačalo trgovati in švicarsko gospodarstvo bi lahko postalo izolirano. Švicarsko centralno banko (UBS) so oktobra 2008 že reševali, ker je postala insolventna. Tudi danes razmere v švicarskem bančnem sistemu niso rožnate. Pojavljajo se namigi, da bodo umetno znižali vrednost franku, ker postaja »v primerjavi z evrom premočan«, kot so poročali po radiju.

Želim povedati dvoje. 1. Res je, da so valute različno močne vendar je tudi dejstvo, da so vse valute podvržene razvrednotenju. Ena valuta ne sme ostati premočna. Tako je finančni sistem namreč zgrajen. 2. Pravijo, da je zlato (celo srebro !!!) precenjeno. Kako le? Vsak, ki je pismen si lahko hitro izračuna, da kolikor je zlato poraslo, toliko so valute izgubile na vrednosti. Cena bo namreč morala doseči vrednost najmanj 2.500 $ za unčo, da bo zlato doseglo svojo realno vrednost. Seveda pa so nihanja (gor in dol) popolnoma realna in celo zaželena.

Danes bi strankam svetoval: ali prihranke porabite za načrtovane investicije ali pa jih »pretopite« v naložbe, ki svoje vrednosti ne bodo izgubljale. Seveda ne smemo pozabiti na pravilo razpršitve premoženja. Zavedam pa se, da je ljudi strah in vlada veliko nezaupanje. Odločitev je neizogibna in prej kot jo bomo sprejeli, bolje bo za naše premoženje.

Priznavajo: kriza se spet odvija

V zadnjih mesecih je bilo povedanih veliko pravljic, da je najhujši del krize že za nami. Pa se je snežna kepa začela ponovno kotaliti. Bližajo se namreč termini, ko morajo države vrniti sposojeni denar, ki je služil predvsem za premeščanje težav v prihodnost. Evropski voditelji postajajo nervozni. Sestanki se kar vrstijo in napovedujejo novi.

»Finančna posojila Grčiji ne bodo zadostovala,« priznavajo. 15. septembra je namreč rok, ko mora vrniti del posojila, ki ga je prejela ob začetku krize. Nizozemskemu finančnemu ministru je celo ušlo, da »kontroliran bankrot Grčije ni izključen«. Seveda so ostali finančniki (vključno z našim ministrom) to odločno zanikali. Grški dolg bi naj do leta 2012 porasel na 172 odstotkov BDP (danes okoli 137 %). Dolg se torej ne zmanjšuje. Le kako bi se, če se za poplačilo dolga najemajo nova in nova posojila. Začaran krog torej. Nezadovoljen je tudi IMF (mednarodni denarni sklad), ki tudi mora krpati nastale težave.

Grčija pa še zdaleč ni največji problem. Kar spremljam dogajanje se je prvič resno začela omenjati tudi Italija. »Dolgovi Španije so večji kot grški, irski in portugalski skupaj, italijanski pa še nekajkrat večji od španskih,« smo slišali na POP TV. Sicer ta dolg naj ne bi bil mednarodni ampak notranji (Italijani dolgujejo sami sebi), a le znaša 133 odstotkov BDP, kar Italijo uvršča v sam vrh zadolženih držav v svetu.

Med tem je bila na mednarodnih trgih znižana tudi bonitetna ocena Irski. Ocenjujejo namreč, da bi Irska lahko leta 2013 potrebovala dodatno pomoč. Finska finančna ministrica opozarja, da bi »po njenih ocenah kriza lahko presegla Grčijo, Portugalsko in Irsko«.

Evropa pripravlja stalni krizni mehanizem za zagotavljanje stabilnosti v območju evra. Ta bi naj imel 700 milijard evrov kapitala, s katerim bi nato lahko pomagali državam v težavah. Vendar so ugotovili, da ta znesek ne zadošča in bo potrebno zagotoviti 1.500 milijard. Lepe denarne igre. Občutek imam, da lahko kreditne vsote poljubno povečujejo. Samo dolg Italije in Španije znaša 2.500 milijard (Grški skromnih 300 milijard). Kje so bo to torej končalo? Kdo bo plačal za ta dolg?

K sreči imamo danes navadni smrtniki možnost po primerni zaščiti pred očitnim razvrednotenjem papirnatih valut. Če je namreč evro v primerjavi z dolarjem v zadnjih dneh izgubil skoraj 4 %, je danes cena zlata v evrih za okoli 4 % višja od rekordne vrednosti. Vendar zanimivo, cena zlata raste tudi v dolarjih. Od vrha je višja za okoli 2 %. Kar ne pomeni nič drugega, da tudi dolar izgublja na svoji vrednosti. Kar je popolnoma razumljivo, saj so ZDA v globoki, resnično globoki krizi. Ponovno pa se izkazuje: surovine ohranjajo realno vrednost.

Če še nismo ukrepali, je morda zadnji čas. Nekaj smo že zamudili. A kot postaja vedno bolj očitno in tega ne morejo skriti, je pred nami še velik krizni prepad. Zamujeno lahko torej nadoknadimo. Ravnajmo modro in ne dopustimo, da se naši prihranki razvrednotijo zaradi bankrotov ali inflacije. To smo Slovenci že doživljali. Mnogi nas želijo prepričati, da so cene surovin napihnjene. Naj torej pokažejo alternativo. Dejstvo pa ostaja: smo v surovinskem ciklu. Kdor ga bo izkoristil, premoženja ne bo izgubil, kvečjemu nadgradil.

Življenje pri nas vse cenejše

Neumna izjava, vem. A lahko sem le satirik ob uradnem podatku statističnega urada, da smo imeli junija v Sloveniji deflacijo – v povprečju bi se naj življenje pocenilo. Med tem pa inflacija v evrskem območju ostaja na visokem nivoju – 2,7 % letno.

Med tem pa nekateri Slovenijo primerjajo celo z Grčijo. Verjetno pretirana primerjava. Pa vendar so nekateri podatki o naši državi zaskrbljujoči: dolg se je v zadnjih 3 letih praktično podvojil, javnofinančni primanjkljaj se bliža 50 %, brezposelnost je že krepek čas prek 10 %, gospodarstvo stagnira ali celo nazaduje, da ne omenjam smrtno ranjene NLB, pa še bi lahko naštevali.

Marko Mršnik, analitik pri Standard & Poor's meni, da se lahko Sloveniji, ker »še ni prišlo do ukrepov, ki bi izboljšali javnofinančni položaj v državi«, znižajo mednarodne bonitetne ocene. To pomeni v prvi vrsti dražja posojila za državo in prebivalce oz. otežen gospodarski razvoj.

Mršnik meni tudi, da ima Grčija 50-odstotno možnost za prestrukturiranje dolga. To najprej pomeni zamik odplačilnih dolgov (kar se je najmanj enkrat zgodilo že pred pol leta), »v drugi fazi pa bi lahko prišlo od odpisa dolgov«. Seveda bomo najprej morali kot članica EU v to vrečo brez dna priliti dodatna sredstva, se dodatno zadolžiti za državo, ki bo verjetno na koncu bankrotirala ali izstopila iz evroobmočja. In mnenje Mršnika glede tega: »mislim, da bi bilo že špekulirati o tem zelo slabo za Grčijo«. Mušketirji bi temu rekli: »vsi za enega, eden za vse«.

Kaj pa glede tega meni mednarodni strokovnjak in poznavalec, vlagatelj guru, George Soros?

Na nedavni okrogli mizi na Dunaju je dejal, da se nahajamo na robu gospodarskega zloma. Začelo se je v Grčiji, razširi pa se lahko povsod drugje. Soros opozarja na resnost finančne krize znotraj EU. Po njegovih besedah se ne moremo izogniti končnemu scenariju, izhodu šibkejših gospodarstev iz Evro območja.

Priznani analitik pri družbi KD skladih, Andraž Grahek, je tudi jasen: »Šele začelo se je dogajati – čaka nas razburljivega pol leta«.

Celo politiki, ki morajo biti previdni pri svojih izjavah, da ne sprožijo nepotrebnega cunamija, ne morejo skriti svojih skrbi. Tako naš prvi minister na glas ocenjuje situacijo, da se EU obeta nova kriza po vzoru ZDA. »Kazalci, ki so vodili ZDA v krizo, so se ponovili v EU, kjer pa so težave veliko večje. Pravi, da je Evropa v podobnem položaju, kot so bile ZDA leta 2008.

Čaka nas torej razburljiva jesen in celo leto, ki prihaja. Zdaj pa imamo poletje, vroče sonce, uživajmo čim bolj brez skrbi kajti »dovolj je dnevu njegova lastna teža«. Lepe dopustniške dni vam želim.

Varčevanje v drugem stebru ne ohranja realne vrednsoti

»Če bi moški, star 30 let, vsak mesec do upokojitve (do 65. leta starosti) za dodatno pokojnino plačeval premijo 50 evrov, bi ob predvidenem štiriodstotnem letnem neto donosu privarčeval 44.922 evrov. To pomeni, da bi lahko do smrti prejemal rento v višini 226 evrov.«

Ta izračun sem danes prebral na Zurnal24.si. Članek govori o pokojninski reformi in kako bo možno pri varčevanju v drugem stebru izbrati različno rizične naložbe. Izračun drži. Problematičen pa je donos. Kaj mi koristi 4 % donos pri varčevanju za pokojnino (torej na dolgi rok), če pa je realna inflacija višja od 4 %, morda celo za 2-3 krat višja?

Na tem mestu pa moram pohvaliti članek. Dodajo namreč mnenje Zveze potrošnikov Slovenije. Ti svetujejo, da moramo »pri vsakem izračunu varčevanja poleg nominalnih donosov upoštevati tudi inflacijo, vstopne in izstopne stroške ter provizijo, ki jo zaračunajo ponudniki«. In naj dodam svoj izračun. Ob samo 4 % inflaciji (isti kot je predviden donos v izračunu), bi bila realna vrednost privarčevanega denarja po 35 letih varčevanja le 11.402,62 €. Realno torej skoraj štirikrat manj. Prejemali sicer bi rento v višini 226 €, a to pomeni današnjih okoli 70 €.

Zato je ključno, da pri varčevanju, zlasti na dolgi rok, izberemo naložbe, ki bodo ohranjale realno vrednost. Denarne naložbe je v teh časih gotovo ne. Mednje sodi tudi t.i. drugi steber, kot ga poznamo danes. 95 % ljudi, ki varčujejo v tem stebru, sami ne vplačujejo dodatne premije. »Individualnih vplačil je tako malo, ker olajšave trenutno niso dovolj stimulativne, drugi razlog pa je, da so v drugem stebru zanič produkti, ker so čisto preveč konservativni,« je kritičen ekonomist Aleš Berk Skok. Varčevanje v drugem stebru nam ne ohranja realne vrednosti prihrankov. Prostovoljno dodatno zavarovanje si samih plačuje le 25.411 ljudi.

Od denarnega sistema moramo k realnim naložbam

Nam, ob meji živečim, je bila sosednja Avstrija vedno zgled. Kot otrok se spomnim, da smo v njihovih trgovinah prejeli tisto, kar pri nas ni bilo možno dobiti. Izbira oblačil, tehnike, smučarske opreme, … je bila prek meje vedno daleč boljša od te pri nas. To se je danes nekoliko spremenilo, čeprav je še vedno slišati mnenja, da je kvaliteta izdelkov v Avstriji še vedno boljša kot pri nas, »na Balkanu«. O železnicah in cestah pa ne rabim izgubljati besed. Od nekdaj imajo oboje zelo urejeno in pravi užitek se je voziti po cestah prek meje. Tu je še menjava nekdanjih ničvrednih dinarjev za devize, tudi šilinge.

Naši sosedje so nam za zgled tudi, ko primerjamo življenje tam in tukaj. Najbolj zanimiva je primerjava plač. Če v Sloveniji zaslužimo okoli 1.500 € bruto, je v Avstriji povprečna bruto plača skoraj 2.800 €.

Je pa vsaj eno področje, kjer smo Slovenci na boljšem: državni dolg. V povprečju Avstrijec dolguje dobrih 25.000 € (210 milijard), Slovenec 11.000 € (22 milijard). Dolg sosede tako znaša 72 % BDPja oz. od tega, kar država zasluži. Po poročanju časnika Finance pa bi naj bil dolg Slovenije kar 63 % (in ne 42 %, kot to poroča ministrstvo za finance).

Danes vsi vplivni radi govorijo, kako se bo dolg vrnil (tudi tisti, ki ga mi namenjamo Grčiji, Irski, Portugalski, …). Zanimalo me je, kako je gospodarsko dobro stoječa država kot je Avstrija, vračala dolg v svoji zgodovini. Našel sem graf, ki prikazuje gibanje javnega dolga Avstrije od leta 1970. Grafika je izredno zanimiva. Kar 30 let se je dolg zviševal in le 12 let zniževal. Dolg se je v teh letih povišal za kar 4 krat (400 %) in se v celotnem obdobju znižal za le slabih 15 %. In to v časih, ko je bila gospodarska rast po celotni Evropi izredno lepa. Dolg seveda še narašča! In če sem nesramen, v Avstriji se vsaj vidi kam je šel sposojeni denar, kaj pa se vidi pri nas, poleg dolga?

Sprašujem se, le kako za Božjo voljo, se bo dolg vrnil v teh letih, ko je gospodarska kriza vedno globlja, dolgovi nenormalno hitro naraščajo do vratolomnih višin, finančni sistem je vedno bolj nestabilen, napoveduje se propad bank, slišijo se govorice o nestabilnosti dolarja in evra, inflacija narašča, posledično se dražijo surovine, propadajo podjetja, brezposelnost je v rekordih v skoraj vseh razvitih državah, …, skratka, optimistični so le še politiki, ker to morajo biti.

Recimo: kriza se danes zaključi. Dolg držav in podjetij bo ostal v rekordnih višavah. Dolg je nekriti papirnati denar. In kmečka logika mi govori, da je naš denar zato zelo zelo načet, razvrednoten. Tudi naši prihranki so s tem vedno bolj razvrednoteni. Zato je nujno potrebno, da naše prihranke iz denarnih naložb (denar, obveznice) preusmerimo v realne naložbe. Drži, ob teh naložbah prejmemo zagotovljene obresti, a te še zdaleč niso tako visoke, kot je realna inflacija. Te pa še niti nismo prav začutili. Nekoč smo menjavali v devize, teh danes ni in na srečo imamo tudi danes alternative …

Obveznice so bomba

V zadnjem času veliko poslušamo o dokapitalizaciji: NLB, NKBM, tudi države. To preprosto pomeni, da banke in država nimajo dovolj denarja. Potrebujejo svež kapital. Kaj storiti? Finančni sistem ima prekanjeno varovalko. Na trg dajo obveznice, t.i. dolžniški papir. Prodati skušajo PAPIR. Papir z obljubo, da, če jim posodite denar za določeno obdobje, oni ponudijo obresti. Z drugimi besedami, najamejo kredit in kupec je ponavadi lahko kdor želi. Država postane vaš dolžnik.

Poglejmo nekaj primerov.

Letos, 10. januarja je Republika Slovenija izdala obveznice v višini 1,5 milijarde evrov in dospelostjo 10 let. Letni obljubljeni donos bo 4,375 %. Med »glavne organizatorje nove izdaje obveznic RS« sodi poleg Deutsche Bank in NLB tudi Goldman Sachs, banka, ki je dolga leta skrivala dejansko stanje v Grčiji. Glavni kupci pa so postali francoski, nemški, britanski in slovenski upravljavci obvezniških skladov s 55 %, sledijo banke s 26 %, zavarovalnice z 12 %, pokojninski skladi s 3 %, itd.

Med tem je zahtevana donosnost grških obveznic narasla na skoraj 20 odstotkov. Grčija mora torej trenutno plačevati 20 odstotne obresti za svoj dolg. Glavna kupca sta bili Nemčija (Deutsche bank) in Francija.

V začetku preteklega meseca je obvezniške trge vznemirila novica, da je Pimco, največji sklad obveznic na svetu, povsem razprodal ameriške obveznice. Treba je vedeti, da so ZDA dolga leta svoje »bolne« nepremičninske naložbe (to je tudi bil izvor sedanje krize) prodajali kot lepo donosne obveznice. Glavni kupci so bili zlasti zahodna Evropa, Kitajska in Japonska. S hipotekarnim pokom v ZDA je prišla na dan tudi vsa gniloba in praznina danih obljub po varnem donosu. Posledice nosi ves, zlasti razviti svet.

Ne glede kdo izda obveznice, kupci so vedno bolj ali manj isti. To kaže na to, kako je ta trg povezan in nima nobene realne podpore in vrednosti. Države in banke podpirajo druga drugo. In ko bo ponovno počilo v enem delu sveta, se bo zaradi te prepredenosti zatresel cel svet. Nekateri to prepoznavajo in odprodajajo oz. ne želijo imeti obveznic. Precej je tudi že opozoril, da bo obvezniški balon naslednji, ki bi utegnil počiti. To bi imelo neslutene posledice za vse, ki posedujejo obveznice: obvezniški skladi, banke, zavarovalnice (klasična življenjska zavarovanja), pokojninski skladi ter fizični vlagatelji.

Na deviznih trgih in na celotnem svetovnem finančnem sistemu stojimo pred odločilnimi spremembami. Je naše premoženje primerno zaščiteno pred posledicami teh reform?

Za inflacijo še dvig obrestnih mer

Kljub očitnim podražitvam ključnih dobrin v naših trgovinah in nekaterih storitev (goriva, elektrika) naši statistični podatki NE kažejo povišane stopnje inflacije. V EU je vendarle nekoliko drugače (glej graf). Iz deflacije je inflacija v dobrem letu porasla za 3 odstotke (dovoljena stopnja inflacije EU je 2 %).

V obrazložitvah zasledimo predvsem 2 krivca za nastali vzorec: najprej so za to krive naravne nesreče, kot njihova posledica pa rast cen surovin. Sprašujem se, če pred tem obdobjem ni bilo teh katastrof oz. zakaj pa npr. leta 2005 (orkan Katrina) ni bilo opazne povišane inflacije kot posledice takšnih dogodkov?!? Rast cen surovin je gotovo lahko TUDI posledica naravnih nesreč, a po mojem mnenju to gotovo ni edini razlog. V svetu je v zadnjih 10ih letih dolg (predvsem razvitih držav) porasel za kar 2,33 krat. Ne upam si ugibati kakšen faktor bi dobili, če bi k temu prišteli še dolg gospodinjstev. Zaradi tega je naš denar seveda vse manj vreden oz. vedno bolj razvrednoten. Samo evro je od začetka svojega obstoja izgubil že več kot 50 odstotkov svoje vrednosti. Posledično so surovine, kot ohranjevalci vrednosti, pridobile na vrednosti. Sodček nafte je sodček nafte, vsebina je ista, le več manj vrednega denarja je potrebno odšteti zanj.

Torej inflacijo »dobivamo« zaradi vse manj vrednega denarja in posledično rastejo osnovne dobrine, tudi surovine. Za zajezitev inflacije pa začenjajo centralne banke dvigovati medbančne obrestne mere, po katerih si banke med seboj posojajo denar. Zaradi dražjega denarja si tega posledično sposodijo manj, torej bi se naj tudi zadolževanje nekoliko zaustavilo. Vendar glede na to, da je območje evra zadolženo za 84 % (od celotnega prihodka lahko države samo 16 % porabijo za nove investicije, ostalo gre za poplačilo dolgov) dvomim, da se bo razvrednotenje denarja ustavilo. Zato se tudi dvigovanje obresti ne bo ustavilo. Gotovo bo ECBju sledila švicarska centralna banka in čez nekaj časa še ZDA.

Dvig obrestnih mer pa vpliva na t.i. EURIBOR po katerem banke posojajo denar posojilojemalcem. Zanimivo je, da se pri nas medbančna obrestna mera dviguje že nekaj mesecev. Marca se je namreč povzpela na 18-mesečni vrh. Kot da nas želijo banke počasi navajati na dvigovanje obrestnih mer in s tem na vse višje obroke naših kreditov. V enem letu za kar pol odstotne točke, čeprav bo ECB obrestno mero dvignila za le 0,25 %. Banke napovedujejo povišano stopnjo trimesečnega EURIBORa do konca leta pri 2,06 odstotka, čez tri leta 3,20, čez pet pa 3,80 odstotka. Po mojem mnenju pa bodo te obresti višje.

Ker lahko banka zaračuna višje obresti kreditojemalcem, lahko tudi varčevalcem za njihove vloge »podarijo« višje obresti. Zato lahko pričakujemo tudi dvig varčevalnih obrestnih mer. Stranke opozarjam, da je iz tega razloga daljša vezava denarja na bankah nesmiselna. No, drugo dejstvo pa je, da bančne obrestne mere hranilnih vlog sploh ne bodo upravičile realnega dviga cen osnovnih dobrin in je po mojem mnenju takšna naložba za dlje kot eno leto nesmiselna.

Danes, ko se dražijo osnovne dobrine, torej, imamo povišano realno inflacijo, moramo prihranke tako naložiti, da ne bodo izgubljali na vrednosti. V t.i. »varnih« oz. denarnih naložbah pa to NI mogoče.

Obveznic ne želi več kupiti nihče

Dokapitalizacija naše največje banke ni nič novega. Podobne rešitve izvajajo tudi v tujini. Z izdajanjem novih in novih obveznic skušajo pridobiti nov kapital, da bodo še nekaj časa »pumpali« sistem in ga držali pri življenju. Tudi to ni nič novega, da nihče noče vložiti svoj denar (to je storila le naša vlada) v našo NLB. Zanimiv je podatek za ZDA: 70 % vseh obveznic pokupi FED (Ameriška centralna banka). Kitajska, Japonska in EU, ki so bili pred krizo glavni kupci teh ničvrednih papirjev, ne želijo več ameriških obveznic.

Sistem pač potrebuje nov denar, ki ga ni in ga je treba ustvariti. Če ga ne dobi od vlagateljev pač centralna banka požene tiskarski stroj, natisne svež denar in kot se moderno reče »dokapitalizira« podjetja, ki potrebujejo denar. Upravičeno se moramo vprašati, če je morda tudi zaradi tega trenutna gospodarska rast v ZDA okoli 3 %? Kaj pa dolg? Zakaj pa tega podatka ne objavijo? Kaj ne ta iz nič ustvarjen denar le umetno »napumpa« obubožana podjetja, da prikažejo pozitivno bilanco, ljudem se zdi, da je vse spet po starem in spet začnejo vlagati svoj denar …

Tudi sledeči podatek ni zanemarljiv. Kolikor so namreč v ZDA dali denarja v obtok, za toliko se je dvignil borzni indeks S&P500. Napoveduje se že tretji paket pomoči, ker je denarja preprosto zmanjkalo in vrednost delnicam se je spet začela zniževati. Podobna slika se je odvijala tudi v veliki depresiji po letu 1929. Po prvem padcu borze so si delnice kratkoročno opomogle. Po dobrem letu pa spet začele padati in dosegle novo, veliko globlje dno. Se bo podobno zgodilo tudi tokrat? Moje mnenje je, da skoraj gotovo.

Evropska centralna banka pa napoveduje, da bo z aprilom dvignila obrestne mere in s tem podražila denar, ki si ga banke med seboj posojajo in kratkoročno blažijo posledice krize. Več o tem v prihodnjem prispevku …

Za 100 € prejmemo skoraj 6 štruc kruha manj kot lani

V teh dneh ponovno poslušamo o dokapitalizaciji NLB. Zaradi »slabe naložbene politike« naša največja banka potrebuje dodaten kapital. Stresni test bank, ki ga je ECB objavila julija lani je pokazal, da NLB potrebuje dodatnih 400 milijonov €. Tokrat bi naj pridobili 250 milijonov. Kot kaže v prvem krogu (skoraj gotovo bo tudi drugi) niso zbrali dovolj denarja, saj je zanimanje zaradi previsokih cen delnic jalovo. Največ zanimanja je pokazala naša vlada, saj so z davkoplačevalskim denarjem banki podarili 83 milijonov. Le kaj bi se zgodilo, če tega denarja ne bi bilo?

Vendar kljub očitnim težavam bank Slovenci še vedno zaupajo bankam. Tam imajo namreč naloženih prek 14 milijard € (14.000 milijonov). Gre za premajhno skrb vlagateljev ali je to bolj odraz strahu in negotovosti ali kaj drugega?

Po mojem mnenju so ljudje premalo informirani. Raziskava mesečnika Moje finance je pokazala, da je finančna pismenost Slovenk in Slovencev na nivoju zadostne ocene (2). Tudi na nivoju EU so ljudje finančno nepismeni zato že pripravljajo programe, ki bi naj v prihodnjih letih ta nivo znanja ljudi dvignili (zlasti v šolah). Zgleden primer je spleten portal dolceta (http://www.dolceta.eu/slovenija/), kjer že lahko prejmemo nekaj osnovnih informacij o financah, potrošništvu in izobraževanju.

Opažam namreč, da danes ljudje ne znajo povezati vedno višjih cen v trgovinah z vedno nižjo vrednostjo nepravilno naloženih prihrankov (v »štumfu«, na bankah, v obveznicah, v klasičnih življenjskih zavarovanjih in pokojninskih skladih). Če je namreč recimo kruh dražji (glej tabelo) za 12 %, statistična inflacija 1,8 %, je nekaj močno narobe. Ali sem jaz nor ali kje je tu logika? Za 100 € prejmemo namreč 12 % manj kruha ali pri prvotni ceni 2 € za štruco kruha skoraj 6 štruc kruha manj.

Povedano še drugače: na banki prejmemo danes recimo 3 % letne obresti, kruh pa se je podražil za 12 % čez noč. Dobimo torej več ali manj kruha za isti znesek v €? Osnovne dobrine se dražijo z dvomestnimi odstotki, statistične inflacije pa praktično ni!

Pri nas se o tej temi skoraj ne govori. V Nemčiji če ne leta pa že mesece govorijo o »SOS inflaciji«. Analize kažejo, da se Nemci bojijo za svoje prihranke zaradi krize evra. Kaj pa mi? Bomo ponovno ostali zadaj? Razvrednotenje dinarja vendar ni tako daleč. Smo pozabili na to izkušnjo ali spet mislimo, da nas bodo tokrat pa že rešili drugi, saj imamo skupno valuto?!?