Varčevanje v drugem stebru ne ohranja realne vrednsoti

»Če bi moški, star 30 let, vsak mesec do upokojitve (do 65. leta starosti) za dodatno pokojnino plačeval premijo 50 evrov, bi ob predvidenem štiriodstotnem letnem neto donosu privarčeval 44.922 evrov. To pomeni, da bi lahko do smrti prejemal rento v višini 226 evrov.«

Ta izračun sem danes prebral na Zurnal24.si. Članek govori o pokojninski reformi in kako bo možno pri varčevanju v drugem stebru izbrati različno rizične naložbe. Izračun drži. Problematičen pa je donos. Kaj mi koristi 4 % donos pri varčevanju za pokojnino (torej na dolgi rok), če pa je realna inflacija višja od 4 %, morda celo za 2-3 krat višja?

Na tem mestu pa moram pohvaliti članek. Dodajo namreč mnenje Zveze potrošnikov Slovenije. Ti svetujejo, da moramo »pri vsakem izračunu varčevanja poleg nominalnih donosov upoštevati tudi inflacijo, vstopne in izstopne stroške ter provizijo, ki jo zaračunajo ponudniki«. In naj dodam svoj izračun. Ob samo 4 % inflaciji (isti kot je predviden donos v izračunu), bi bila realna vrednost privarčevanega denarja po 35 letih varčevanja le 11.402,62 €. Realno torej skoraj štirikrat manj. Prejemali sicer bi rento v višini 226 €, a to pomeni današnjih okoli 70 €.

Zato je ključno, da pri varčevanju, zlasti na dolgi rok, izberemo naložbe, ki bodo ohranjale realno vrednost. Denarne naložbe je v teh časih gotovo ne. Mednje sodi tudi t.i. drugi steber, kot ga poznamo danes. 95 % ljudi, ki varčujejo v tem stebru, sami ne vplačujejo dodatne premije. »Individualnih vplačil je tako malo, ker olajšave trenutno niso dovolj stimulativne, drugi razlog pa je, da so v drugem stebru zanič produkti, ker so čisto preveč konservativni,« je kritičen ekonomist Aleš Berk Skok. Varčevanje v drugem stebru nam ne ohranja realne vrednosti prihrankov. Prostovoljno dodatno zavarovanje si samih plačuje le 25.411 ljudi.

Od denarnega sistema moramo k realnim naložbam

Nam, ob meji živečim, je bila sosednja Avstrija vedno zgled. Kot otrok se spomnim, da smo v njihovih trgovinah prejeli tisto, kar pri nas ni bilo možno dobiti. Izbira oblačil, tehnike, smučarske opreme, … je bila prek meje vedno daleč boljša od te pri nas. To se je danes nekoliko spremenilo, čeprav je še vedno slišati mnenja, da je kvaliteta izdelkov v Avstriji še vedno boljša kot pri nas, »na Balkanu«. O železnicah in cestah pa ne rabim izgubljati besed. Od nekdaj imajo oboje zelo urejeno in pravi užitek se je voziti po cestah prek meje. Tu je še menjava nekdanjih ničvrednih dinarjev za devize, tudi šilinge.

Naši sosedje so nam za zgled tudi, ko primerjamo življenje tam in tukaj. Najbolj zanimiva je primerjava plač. Če v Sloveniji zaslužimo okoli 1.500 € bruto, je v Avstriji povprečna bruto plača skoraj 2.800 €.

Je pa vsaj eno področje, kjer smo Slovenci na boljšem: državni dolg. V povprečju Avstrijec dolguje dobrih 25.000 € (210 milijard), Slovenec 11.000 € (22 milijard). Dolg sosede tako znaša 72 % BDPja oz. od tega, kar država zasluži. Po poročanju časnika Finance pa bi naj bil dolg Slovenije kar 63 % (in ne 42 %, kot to poroča ministrstvo za finance).

Danes vsi vplivni radi govorijo, kako se bo dolg vrnil (tudi tisti, ki ga mi namenjamo Grčiji, Irski, Portugalski, …). Zanimalo me je, kako je gospodarsko dobro stoječa država kot je Avstrija, vračala dolg v svoji zgodovini. Našel sem graf, ki prikazuje gibanje javnega dolga Avstrije od leta 1970. Grafika je izredno zanimiva. Kar 30 let se je dolg zviševal in le 12 let zniževal. Dolg se je v teh letih povišal za kar 4 krat (400 %) in se v celotnem obdobju znižal za le slabih 15 %. In to v časih, ko je bila gospodarska rast po celotni Evropi izredno lepa. Dolg seveda še narašča! In če sem nesramen, v Avstriji se vsaj vidi kam je šel sposojeni denar, kaj pa se vidi pri nas, poleg dolga?

Sprašujem se, le kako za Božjo voljo, se bo dolg vrnil v teh letih, ko je gospodarska kriza vedno globlja, dolgovi nenormalno hitro naraščajo do vratolomnih višin, finančni sistem je vedno bolj nestabilen, napoveduje se propad bank, slišijo se govorice o nestabilnosti dolarja in evra, inflacija narašča, posledično se dražijo surovine, propadajo podjetja, brezposelnost je v rekordih v skoraj vseh razvitih državah, …, skratka, optimistični so le še politiki, ker to morajo biti.

Recimo: kriza se danes zaključi. Dolg držav in podjetij bo ostal v rekordnih višavah. Dolg je nekriti papirnati denar. In kmečka logika mi govori, da je naš denar zato zelo zelo načet, razvrednoten. Tudi naši prihranki so s tem vedno bolj razvrednoteni. Zato je nujno potrebno, da naše prihranke iz denarnih naložb (denar, obveznice) preusmerimo v realne naložbe. Drži, ob teh naložbah prejmemo zagotovljene obresti, a te še zdaleč niso tako visoke, kot je realna inflacija. Te pa še niti nismo prav začutili. Nekoč smo menjavali v devize, teh danes ni in na srečo imamo tudi danes alternative …

Obveznice so bomba

V zadnjem času veliko poslušamo o dokapitalizaciji: NLB, NKBM, tudi države. To preprosto pomeni, da banke in država nimajo dovolj denarja. Potrebujejo svež kapital. Kaj storiti? Finančni sistem ima prekanjeno varovalko. Na trg dajo obveznice, t.i. dolžniški papir. Prodati skušajo PAPIR. Papir z obljubo, da, če jim posodite denar za določeno obdobje, oni ponudijo obresti. Z drugimi besedami, najamejo kredit in kupec je ponavadi lahko kdor želi. Država postane vaš dolžnik.

Poglejmo nekaj primerov.

Letos, 10. januarja je Republika Slovenija izdala obveznice v višini 1,5 milijarde evrov in dospelostjo 10 let. Letni obljubljeni donos bo 4,375 %. Med »glavne organizatorje nove izdaje obveznic RS« sodi poleg Deutsche Bank in NLB tudi Goldman Sachs, banka, ki je dolga leta skrivala dejansko stanje v Grčiji. Glavni kupci pa so postali francoski, nemški, britanski in slovenski upravljavci obvezniških skladov s 55 %, sledijo banke s 26 %, zavarovalnice z 12 %, pokojninski skladi s 3 %, itd.

Med tem je zahtevana donosnost grških obveznic narasla na skoraj 20 odstotkov. Grčija mora torej trenutno plačevati 20 odstotne obresti za svoj dolg. Glavna kupca sta bili Nemčija (Deutsche bank) in Francija.

V začetku preteklega meseca je obvezniške trge vznemirila novica, da je Pimco, največji sklad obveznic na svetu, povsem razprodal ameriške obveznice. Treba je vedeti, da so ZDA dolga leta svoje »bolne« nepremičninske naložbe (to je tudi bil izvor sedanje krize) prodajali kot lepo donosne obveznice. Glavni kupci so bili zlasti zahodna Evropa, Kitajska in Japonska. S hipotekarnim pokom v ZDA je prišla na dan tudi vsa gniloba in praznina danih obljub po varnem donosu. Posledice nosi ves, zlasti razviti svet.

Ne glede kdo izda obveznice, kupci so vedno bolj ali manj isti. To kaže na to, kako je ta trg povezan in nima nobene realne podpore in vrednosti. Države in banke podpirajo druga drugo. In ko bo ponovno počilo v enem delu sveta, se bo zaradi te prepredenosti zatresel cel svet. Nekateri to prepoznavajo in odprodajajo oz. ne želijo imeti obveznic. Precej je tudi že opozoril, da bo obvezniški balon naslednji, ki bi utegnil počiti. To bi imelo neslutene posledice za vse, ki posedujejo obveznice: obvezniški skladi, banke, zavarovalnice (klasična življenjska zavarovanja), pokojninski skladi ter fizični vlagatelji.

Na deviznih trgih in na celotnem svetovnem finančnem sistemu stojimo pred odločilnimi spremembami. Je naše premoženje primerno zaščiteno pred posledicami teh reform?