»Drugi del krize bo mnogo hujši«

Henry Ford je pred desetletji izjavil, da če bi ljudje vedeli, kako deluje finančni sistem, bi imeli takoj revolucijo. Ozrimo se danes na ulice New Yorka, Aten, Tokia, Züricha, Frankfurta, Sydneya, Rima, … Ljubljane, ter številnih drugih mest po svetu. Zdi se, da je ljudem prekipelo. Pred stoletjem in pol rojeni Ford bi utegnil imeti prav. Ljudje ne želijo več finančnega sistema, ki jih (nas) je pahnil v to krizo, v revščino, v boj za preživetje. Nihče ne ve, kaj bo jutri. Kaj bo kriza še prinesla …

Lahko bi rekel, da je bilo glavno sporočilo minulega 5. kongresa plemenitih kovin in surovin, ravno previdnost. Marc Faber je že pred časom komentiral sedanjo krizo: »Never in the history of the world has there been a situation so bad that the government can't make it worse«. Sarkastično, a resnično.

Dirk Müller, znani nemški broker, ki je pravilno napovedal sedanjo krizo meni, da je evro dinamit za Evropo in dodaja, da je korenita reforma nujna ali pa bomo morali ponovno uvesti stare valute. Opozarja, da bo drugi del sedanje krize mnogo hujši kot prvi in da moramo svoje premoženje na to dobro pripraviti.

Dolar je med leti 1774 in 1912 izgubil okoli 20 % vrednosti. Leta 1913 je bil nato ustanovljen FED (mednarodni denarni sklad). Od takrat in do danes je dolar izgubil še dodatnih 95,6 % vrednosti. Zaradi prekomernega zadolževanja. Matjaž Štamulak komentira, da »je problem današnje krize v dolgovih in primanjkljajih«. Danes se države zadolžujejo in ustvarjajo še večji primanjkljaj. Realne gospodarske rasti, pa trenutno praktično ni.

Na papirnati denar se danes torej ne moremo zanesti. Rešitev so realne vrednosti: »delnice, surovine, plemenite kovine,« našteva Müller. Faber na ta seznam dodaja tudi zemljišča in nepremičnine. Vedno bolj zanimive pa postajajo tudi redke in strateške kovine.

Kongres je prinesel sporočilo, da so časi zelo resni. Tisti, ki tega opozorila in signalov, ki jih okrnjeno prejemamo preko medijev ne bodo vzeli resno, bodo veliko izgubili. Vse oblike denarnih naložb, pa naj bo to denar doma v nogavici ali na banki ali obveznice, vse te naložbe so pred velikim razvrednotenjem.

Rešitev ostaja staro pravilo: trojna razpršitev

Stari Judje, mormoni in scientisti so skozi stoletja razvili zelo uporabno tehniko ohranitve premoženja. Ves čas si prizadevajo, da imajo premoženje v grobem razpršeno na 3 dele: nepremičnine, surovine in vrednostne papirje.

V nepremičnini ponavadi živimo, če imamo okoli še vrt ali posestvo, je lastnina še toliko bolj vredna. V najhujših časih si lahko pridelamo tudi svojo hrano.

Med surovine sodijo seveda tudi fizične oblike plemenitih kovin: zlato in srebro. Ker vedno v kriznih časih so se kovine izkazale za najboljši denar. Zlato in srebro se je dalo vedno zamenjati za drugo blago ali hrano. V mnogih državah po svetu lahko danes že kupujeta z zlatom. Tudi diktator Gadafi je želel uvesti zlati denar in zahod prisiliti v trgovino z denarjem z realnim kritjem, kar dolar nikakor ni. Libija v teh poizkusih ni edina.

Vrednostni papirji pa so delnice, vzajemni skladi, razni opcijski posli in tudi denar, ki ga imamo na banki. Torej naložbe, ki so le navidezne, niso oprijemljive.

Ne glede na krizo, del tako razpršenega premoženja vedno pridobiva na vrednosti oz. ohranja realno vrednost. Trenutno so na udaru nepremičnine in vrednostni papirji, svoj potencial pa kažejo surovine (z izjemo vmesnih korekcij). Z reformo finančnega sistema se bodo karte ponovno premešale. Nekaj surovinskih naložb bo potrebno odprodati in zamenjati za druge naložbe, ki bodo takrat aktualne. Vendar je do časov, ko bodo kovine precenjene še kar nekaj časa.

Velika Islandska kriza

Islandija ima 320.000 prebivalcev. Njihov BDP znaša 10 milijard evrov (slovenski 35 milijard). Dežela ima visoko raven demokracije. Imela je nizko brezposelnost in malo dolga. Zeleno energijo so proizvajali sami, prav tako hrano, zdravstvo je funkcioniralo, šolstvo je bilo na visokem nivoju, malo kriminala, družinam prijazna dežela.

Leta 2000 je država dovolila vstop tujega kapitala. Posledice so bile katastrofalne. Najprej na okolju (izraba aluminija in geotermalne energije). Sodobne obrate so tujci začeli graditi v čudovitih naravnih okoljih. Istočasno so privatizirali tudi 3 največje državne banke. Prišlo je do velike finančne deregulacije. Vajeti so prevzele finance, finančni guruji. Državne banke, ki so delovale le znotraj države, so v tujini najele za 120 milijard dolarjev kreditov – 10 kratna vrednost celotnega gospodarstva Islandije. Denarja je bilo preveč. Borzni indeks se je dvignil za 9 kratno vrednost, cene hiš so se podvojile, banke so pokupile podjetja v Londonu, njihovi lastniki so živeli na velikih nogah (jahte, draga stanovanja, letovanja). Vse to na podlagi kreditov.

Revizijo so opravljaje ameriške agencije – odkrile niso nič. Bonitetna ocena Islandije je rasla. Državo so hvalili. Zdelo se je, da je vse v najlepšem redu. Podkupljena je bila tudi vlada.  

September 2008. Ulice so polne ljudi, demonstrirajo. Nezaposlenost se je potrojila v pol leta, gradbišča so obstala, islandska krona je izgubila 85 % vrednosti glede na evro, javni dolg je znašal 900 % BDP, vsak Islandec je Britancem in Nizozemcem dolgoval osupljivih 20.000 evrov. Vladni regulatorji so obstali, naredili niso ničesar. Tretjina finančnih regulatorjev je delala za banke (bila podkupljena).  

Ljudje so ukrepali. Vrgli so vlado, guvernerja centralne banke in se uprli plačevanju tujih dolgov. Zahtevali so ureditev razmer. Danes, po 3 letih se zdi, da jim je uspelo. Povišali so izvoz, turizem cveti, banke so rešene.

Vam je opisana zgodba kaj poznana?