Kriza nič drugačna od tistih v preteklosti

Gospodarske oz. finančne krize niso nič novega. V zadnjem stoletju jih je bilo zelo veliko – težko je sploh oceniti koliko. Krize so različno izrazite. Nekatere so omejene le ne določeno državo ali regijo, močnejše prizadenejo cel kontinent, zgodi pa se tudi, kot tokrat, da kriza zajame ves svet. Tako smo imeli krize v Latinski Ameriki – Brazilija, Argentina, Čile, Mehika, … ali v Aziji – Indonezija, Malezija, Koreja, Vietnam, Japonska, … ali v Evropi – Islandija, Irska, Švedska, … ali v Rusiji, itd.

Praktično vse omenjene krize pa imajo skupni imenovalec. Vse so izvirale iz prevelikega pohlepa. Želje po ustvarjanju več in več. Skoraj brez pomisleka, da gospodarstva ne morejo rasti v nedogled. Za primer vzemimo Japonsko v 90ih letih. Nepremičnine okoli glavnega trga v Tokiju so bile vredne toliko kot vse nepremičnine v celotni zvezni državi Kalifornija v ZDA. To vendar ne zdrži nobena matematika kaj šele logika! Japonska ima po streznitvi še danes težave, njen dolg je najvišji na svetu, obresti na bankah ni.

Za ustvarjanja boljšega standarda potrebujemo kapital. Ker je realnega kapitala premalo oz. se ga hitro porabi za sprotne investicije, je potrebno iskati druge virekredite. Vse v redu in prav, dokler se kredite da odplačevati. Vendar zaradi vse večjega zakreditiranja podjetij morajo biti jamstva bank, centralnih bank in na koncu države, vedno večja. Jamstva pa pomenijo tudi nov denar, na novo natisnjen oz. umetno ustvarjen, iz nič. Zaradi povečane količine denarja v obtoku vrednost tega seveda pada. Posledično se to pozna na vedno višjih obrestih in obrokih za odplačilo kreditov. Teh pa mnogi ne morejo odplačevati. Trpijo podjetja, trpijo gospodinjstva (hipoteke) in posledično trepetajo banke in države, ker se zmožnost odplačevanja zmanjšuje.

Ko plačilna nesposobnost postane vsesplošen problem, kot danes v Grčiji, na Irskem in v kopici drugih državah, se zamaje sistem. In tu se nahajamo danes. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble tako danes verjame, da se Grčija nahaja tik pred bankrotom. Dolgovi so, sredstev za poplačilo ni. Odpisi dolgov, bankroti in podobni scenariji, so neizogibni. Ne glede na rešitev pa takšna kriza in njeno reševanje potisne gospodarski razvoj za 10 ali celo več let nazaj. To se je dogajalo in se bo tudi tokrat.

Najbolj bodo to občutili navadni smrtniki, skoraj nič krivi. Imajo prihranke na bankah, ki so vedno manj vredni, a se tega prepozno zavedo. Bojim se, da tokrat ne bo nič bolje. Bo pa hudo. Morali se bomo pripraviti tudi na najhujše. Rešiti sebe, svojo družino in svoje premoženje.

»Zbili« švicarski frank

Švica je ukrepala. Centralna banka je postavila zgornjo menjalno mejo pri 1,2 franka. Posledično je frank takoj nekoliko zdrsnil. Evro je v zadnjem tednu izgubil skoraj 4 % v primerjavi z dolarjem (USD), ta pa proti švicarskemu franku (CHF) okoli 8 % v zadnjem mesecu. Evro je torej v zadnjem mesecu postal šibkejši za več kot 10 %. Prava mala kriza za ljudi, ki prisegajo na »varne« naložbe.

Na drugi strani pa so švicarski ekonomisti že dlje časa ugotavljali, da je frank premočan. Zaradi tega trpi švicarsko gospodarstvo. Število turističnih nočitev se je letos zmanjšalo za 5 %, ker so se storitve v primerjavi z Evropo precej podražile. Seveda cen niso dvignili Švicarji, za njih so ostale nespremenjene. Evro je postajal vse manj vreden in ob menjavi je bilo potrebno za isto količino frankov odšteti vse več evrov. To se je npr. najbolj poznalo kreditojemalcem, ki so v preteklosti jemali ugodne kredite vezane na švicarski frank. S tem, ko je evro izgubljal na vrednosti, je postajal frank vse močnejši in posledično je bilo potrebno za obrok odšteti vedno več evrov.

Zaradi močnega franka pa se je povišalo povpraševanje varčevalcev v švicarskih frankih. Pri nas na bankah smo sicer lahko prejeli okoli 1 % letne obresti, a smo kljub temu profitirali več kot 15 % v enem letu – toliko je namreč evro izgubil proti franku.

Švicarji so torej morali ukrepali. To so počeli že nekaj časa, saj so v »treh etapah povišali količino denarja v obtoku iz 30 milijonov na 200 milijard frankov, kar predstavlja več kot tretjino švicarskega gospodarskega priliva,« kot piše današnji Der Spiegel.

Toliko torej o varnosti valut. Tudi najmočnejša valuta na svetu to ne sme biti, če želi ostati del pokvarjenega finančnega sistema. Zgodba se seveda tu ne bo zaključila. S tem bomo varčevalci le izgubili najbolj očitno merilo, kako naš denar vedno bolj izgublja na vrednosti. Vendar brez skrbi. Še vedno imamo tu surovine, ki ostajajo realni pokazatelj stanja papirnatih valut. Teh pa finančni guruji ne bodo mogli nadzirati. Več o tem prihodnjič …