Poskusi reševanja evra

Zgodil se je vrh EU z namenom najti pot za rešitev evra. Ob prebiranju raznih prispevkov imam občutek, da navadni smrtniki nimamo pojma, kaj so se dejansko dogovorili. Nekaj splošnih fraz, nekaj številk, nič konkretnega.

Že mastrihtski sporazum, sklenjen leta 1992, predvideva, da se države EU ne smejo zadolžiti za več kot 60 % BDPja. Povprečje dolga vseh članic iz leta 2010 je bilo 84 %. Danes je gotovo precej višje.

»Proračuni članic evrskega območja naj bi bili po novem "načeloma uravnoteženi", pri čemer bodo države smele primanjkljaj imeti le v izjemnih gospodarskih razmerah.« V t.i. fiskalnem pravilu, sprejetim v petek, je zapisano, da imajo lahko države, katerih dolg je občutno pod 60 % BDPja, višje strukturne primanjkljaje. Države, ki ta dolg presežejo (teh je že zdaj več kot polovica), bodo najvišjim inštitucijam EU morale »predložiti poseben program s podrobno navedenimi ukrepi in reformami za učinkovito in trajno odpravo čezmernih primanjkljajev,« kot poroča portal RTVslo.

Ponovno so torej postavili mejo višine dolga, ki je že bila davno postavljena in ki jo danes mnoge države že presegajo … Bistvo tega vrha bi lahko povzeli z besedami, da gre za strožjo regulativo, ki jo bo narekoval vrh EU. Torej manj svobode.

Ob vsem kar smo utegnili izvedeti je tudi to, da EU ni enotna. Velika Britanija se naj ne bi strinjala z ukrepi, ki jih predlagata Nemčija in Francija. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy poudarja, da se »Rojeva nova Evropa,« in v isti sapi doda, da imamo »očitno dve Evropi«. Sarkozy je potrdil, da je Evropa dveh hitrosti že resničnost, čeprav je druga (zaenkrat) omejena le na Veliko Britanijo. »Če se gospodarstva območja evra ne bodo bolj približala drugo drugemu, ne bodo mogla ohraniti skupne valute,« je bil jasen Sarkozy.

Angela Merkel znova opozarja, da bo pot iz trenutne krize trajala več let. V preteklih intervjujih smo lahko zasledili, da govori o izgubljenem desetletju in dolgoročnem reševanju trenutne finančne  krize.

Ob vsem pa je najbolj skrb zbujajoča vloga ZDA v EU. Ameriški finančni minister Timothy Geithner je bil v EU prisoten skoraj cel teden pred omenjenim srečanjem. »Romal« je od predsednikov evropske in nemške centralne banke, do finančnih ministrov Nemčije in Francije, sestal se je tudi s predsednikom Sarkozyem ter z bodočim španskim in novim italijanskim predsednikom vlade. Z večino vidnih ljudi v EU. Spletni portal RTVslo poroča: »ZDA želijo, da se rešitev najde čim prej in so pripravljene pomagati, vendar ne razkrivajo, kakšna naj bi bila ta pomoč«. Gotovo ne gre za pomoč, ki bi reševala evro, ne da bi ob tem mislili na svoj dolar. Kako ZDA rešujejo svoje težave vemo – z novim tiskanjem denarja in pošiljanjem tega v obtok. Tudi v EU predlagajo podobne ukrepe. Na srečo (vsaj zaenkrat) najdemo predvsem v Berlinu tudi take politike, ki povečevanju količine denarja v obtoku nasprotujejo, saj poleg številnih tveganj to pomeni tudi »povečanje inflacijskih pritiskov«, ter posledično vse manj vredno valuto.