Življenje pri nas vse cenejše

Neumna izjava, vem. A lahko sem le satirik ob uradnem podatku statističnega urada, da smo imeli junija v Sloveniji deflacijo – v povprečju bi se naj življenje pocenilo. Med tem pa inflacija v evrskem območju ostaja na visokem nivoju – 2,7 % letno.

Med tem pa nekateri Slovenijo primerjajo celo z Grčijo. Verjetno pretirana primerjava. Pa vendar so nekateri podatki o naši državi zaskrbljujoči: dolg se je v zadnjih 3 letih praktično podvojil, javnofinančni primanjkljaj se bliža 50 %, brezposelnost je že krepek čas prek 10 %, gospodarstvo stagnira ali celo nazaduje, da ne omenjam smrtno ranjene NLB, pa še bi lahko naštevali.

Marko Mršnik, analitik pri Standard & Poor's meni, da se lahko Sloveniji, ker »še ni prišlo do ukrepov, ki bi izboljšali javnofinančni položaj v državi«, znižajo mednarodne bonitetne ocene. To pomeni v prvi vrsti dražja posojila za državo in prebivalce oz. otežen gospodarski razvoj.

Mršnik meni tudi, da ima Grčija 50-odstotno možnost za prestrukturiranje dolga. To najprej pomeni zamik odplačilnih dolgov (kar se je najmanj enkrat zgodilo že pred pol leta), »v drugi fazi pa bi lahko prišlo od odpisa dolgov«. Seveda bomo najprej morali kot članica EU v to vrečo brez dna priliti dodatna sredstva, se dodatno zadolžiti za državo, ki bo verjetno na koncu bankrotirala ali izstopila iz evroobmočja. In mnenje Mršnika glede tega: »mislim, da bi bilo že špekulirati o tem zelo slabo za Grčijo«. Mušketirji bi temu rekli: »vsi za enega, eden za vse«.

Kaj pa glede tega meni mednarodni strokovnjak in poznavalec, vlagatelj guru, George Soros?

Na nedavni okrogli mizi na Dunaju je dejal, da se nahajamo na robu gospodarskega zloma. Začelo se je v Grčiji, razširi pa se lahko povsod drugje. Soros opozarja na resnost finančne krize znotraj EU. Po njegovih besedah se ne moremo izogniti končnemu scenariju, izhodu šibkejših gospodarstev iz Evro območja.

Priznani analitik pri družbi KD skladih, Andraž Grahek, je tudi jasen: »Šele začelo se je dogajati – čaka nas razburljivega pol leta«.

Celo politiki, ki morajo biti previdni pri svojih izjavah, da ne sprožijo nepotrebnega cunamija, ne morejo skriti svojih skrbi. Tako naš prvi minister na glas ocenjuje situacijo, da se EU obeta nova kriza po vzoru ZDA. »Kazalci, ki so vodili ZDA v krizo, so se ponovili v EU, kjer pa so težave veliko večje. Pravi, da je Evropa v podobnem položaju, kot so bile ZDA leta 2008.

Čaka nas torej razburljiva jesen in celo leto, ki prihaja. Zdaj pa imamo poletje, vroče sonce, uživajmo čim bolj brez skrbi kajti »dovolj je dnevu njegova lastna teža«. Lepe dopustniške dni vam želim.

Varčevanje v drugem stebru ne ohranja realne vrednsoti

»Če bi moški, star 30 let, vsak mesec do upokojitve (do 65. leta starosti) za dodatno pokojnino plačeval premijo 50 evrov, bi ob predvidenem štiriodstotnem letnem neto donosu privarčeval 44.922 evrov. To pomeni, da bi lahko do smrti prejemal rento v višini 226 evrov.«

Ta izračun sem danes prebral na Zurnal24.si. Članek govori o pokojninski reformi in kako bo možno pri varčevanju v drugem stebru izbrati različno rizične naložbe. Izračun drži. Problematičen pa je donos. Kaj mi koristi 4 % donos pri varčevanju za pokojnino (torej na dolgi rok), če pa je realna inflacija višja od 4 %, morda celo za 2-3 krat višja?

Na tem mestu pa moram pohvaliti članek. Dodajo namreč mnenje Zveze potrošnikov Slovenije. Ti svetujejo, da moramo »pri vsakem izračunu varčevanja poleg nominalnih donosov upoštevati tudi inflacijo, vstopne in izstopne stroške ter provizijo, ki jo zaračunajo ponudniki«. In naj dodam svoj izračun. Ob samo 4 % inflaciji (isti kot je predviden donos v izračunu), bi bila realna vrednost privarčevanega denarja po 35 letih varčevanja le 11.402,62 €. Realno torej skoraj štirikrat manj. Prejemali sicer bi rento v višini 226 €, a to pomeni današnjih okoli 70 €.

Zato je ključno, da pri varčevanju, zlasti na dolgi rok, izberemo naložbe, ki bodo ohranjale realno vrednost. Denarne naložbe je v teh časih gotovo ne. Mednje sodi tudi t.i. drugi steber, kot ga poznamo danes. 95 % ljudi, ki varčujejo v tem stebru, sami ne vplačujejo dodatne premije. »Individualnih vplačil je tako malo, ker olajšave trenutno niso dovolj stimulativne, drugi razlog pa je, da so v drugem stebru zanič produkti, ker so čisto preveč konservativni,« je kritičen ekonomist Aleš Berk Skok. Varčevanje v drugem stebru nam ne ohranja realne vrednosti prihrankov. Prostovoljno dodatno zavarovanje si samih plačuje le 25.411 ljudi.

Od denarnega sistema moramo k realnim naložbam

Nam, ob meji živečim, je bila sosednja Avstrija vedno zgled. Kot otrok se spomnim, da smo v njihovih trgovinah prejeli tisto, kar pri nas ni bilo možno dobiti. Izbira oblačil, tehnike, smučarske opreme, … je bila prek meje vedno daleč boljša od te pri nas. To se je danes nekoliko spremenilo, čeprav je še vedno slišati mnenja, da je kvaliteta izdelkov v Avstriji še vedno boljša kot pri nas, »na Balkanu«. O železnicah in cestah pa ne rabim izgubljati besed. Od nekdaj imajo oboje zelo urejeno in pravi užitek se je voziti po cestah prek meje. Tu je še menjava nekdanjih ničvrednih dinarjev za devize, tudi šilinge.

Naši sosedje so nam za zgled tudi, ko primerjamo življenje tam in tukaj. Najbolj zanimiva je primerjava plač. Če v Sloveniji zaslužimo okoli 1.500 € bruto, je v Avstriji povprečna bruto plača skoraj 2.800 €.

Je pa vsaj eno področje, kjer smo Slovenci na boljšem: državni dolg. V povprečju Avstrijec dolguje dobrih 25.000 € (210 milijard), Slovenec 11.000 € (22 milijard). Dolg sosede tako znaša 72 % BDPja oz. od tega, kar država zasluži. Po poročanju časnika Finance pa bi naj bil dolg Slovenije kar 63 % (in ne 42 %, kot to poroča ministrstvo za finance).

Danes vsi vplivni radi govorijo, kako se bo dolg vrnil (tudi tisti, ki ga mi namenjamo Grčiji, Irski, Portugalski, …). Zanimalo me je, kako je gospodarsko dobro stoječa država kot je Avstrija, vračala dolg v svoji zgodovini. Našel sem graf, ki prikazuje gibanje javnega dolga Avstrije od leta 1970. Grafika je izredno zanimiva. Kar 30 let se je dolg zviševal in le 12 let zniževal. Dolg se je v teh letih povišal za kar 4 krat (400 %) in se v celotnem obdobju znižal za le slabih 15 %. In to v časih, ko je bila gospodarska rast po celotni Evropi izredno lepa. Dolg seveda še narašča! In če sem nesramen, v Avstriji se vsaj vidi kam je šel sposojeni denar, kaj pa se vidi pri nas, poleg dolga?

Sprašujem se, le kako za Božjo voljo, se bo dolg vrnil v teh letih, ko je gospodarska kriza vedno globlja, dolgovi nenormalno hitro naraščajo do vratolomnih višin, finančni sistem je vedno bolj nestabilen, napoveduje se propad bank, slišijo se govorice o nestabilnosti dolarja in evra, inflacija narašča, posledično se dražijo surovine, propadajo podjetja, brezposelnost je v rekordih v skoraj vseh razvitih državah, …, skratka, optimistični so le še politiki, ker to morajo biti.

Recimo: kriza se danes zaključi. Dolg držav in podjetij bo ostal v rekordnih višavah. Dolg je nekriti papirnati denar. In kmečka logika mi govori, da je naš denar zato zelo zelo načet, razvrednoten. Tudi naši prihranki so s tem vedno bolj razvrednoteni. Zato je nujno potrebno, da naše prihranke iz denarnih naložb (denar, obveznice) preusmerimo v realne naložbe. Drži, ob teh naložbah prejmemo zagotovljene obresti, a te še zdaleč niso tako visoke, kot je realna inflacija. Te pa še niti nismo prav začutili. Nekoč smo menjavali v devize, teh danes ni in na srečo imamo tudi danes alternative …

Obveznice so bomba

V zadnjem času veliko poslušamo o dokapitalizaciji: NLB, NKBM, tudi države. To preprosto pomeni, da banke in država nimajo dovolj denarja. Potrebujejo svež kapital. Kaj storiti? Finančni sistem ima prekanjeno varovalko. Na trg dajo obveznice, t.i. dolžniški papir. Prodati skušajo PAPIR. Papir z obljubo, da, če jim posodite denar za določeno obdobje, oni ponudijo obresti. Z drugimi besedami, najamejo kredit in kupec je ponavadi lahko kdor želi. Država postane vaš dolžnik.

Poglejmo nekaj primerov.

Letos, 10. januarja je Republika Slovenija izdala obveznice v višini 1,5 milijarde evrov in dospelostjo 10 let. Letni obljubljeni donos bo 4,375 %. Med »glavne organizatorje nove izdaje obveznic RS« sodi poleg Deutsche Bank in NLB tudi Goldman Sachs, banka, ki je dolga leta skrivala dejansko stanje v Grčiji. Glavni kupci pa so postali francoski, nemški, britanski in slovenski upravljavci obvezniških skladov s 55 %, sledijo banke s 26 %, zavarovalnice z 12 %, pokojninski skladi s 3 %, itd.

Med tem je zahtevana donosnost grških obveznic narasla na skoraj 20 odstotkov. Grčija mora torej trenutno plačevati 20 odstotne obresti za svoj dolg. Glavna kupca sta bili Nemčija (Deutsche bank) in Francija.

V začetku preteklega meseca je obvezniške trge vznemirila novica, da je Pimco, največji sklad obveznic na svetu, povsem razprodal ameriške obveznice. Treba je vedeti, da so ZDA dolga leta svoje »bolne« nepremičninske naložbe (to je tudi bil izvor sedanje krize) prodajali kot lepo donosne obveznice. Glavni kupci so bili zlasti zahodna Evropa, Kitajska in Japonska. S hipotekarnim pokom v ZDA je prišla na dan tudi vsa gniloba in praznina danih obljub po varnem donosu. Posledice nosi ves, zlasti razviti svet.

Ne glede kdo izda obveznice, kupci so vedno bolj ali manj isti. To kaže na to, kako je ta trg povezan in nima nobene realne podpore in vrednosti. Države in banke podpirajo druga drugo. In ko bo ponovno počilo v enem delu sveta, se bo zaradi te prepredenosti zatresel cel svet. Nekateri to prepoznavajo in odprodajajo oz. ne želijo imeti obveznic. Precej je tudi že opozoril, da bo obvezniški balon naslednji, ki bi utegnil počiti. To bi imelo neslutene posledice za vse, ki posedujejo obveznice: obvezniški skladi, banke, zavarovalnice (klasična življenjska zavarovanja), pokojninski skladi ter fizični vlagatelji.

Na deviznih trgih in na celotnem svetovnem finančnem sistemu stojimo pred odločilnimi spremembami. Je naše premoženje primerno zaščiteno pred posledicami teh reform?

Za inflacijo še dvig obrestnih mer

Kljub očitnim podražitvam ključnih dobrin v naših trgovinah in nekaterih storitev (goriva, elektrika) naši statistični podatki NE kažejo povišane stopnje inflacije. V EU je vendarle nekoliko drugače (glej graf). Iz deflacije je inflacija v dobrem letu porasla za 3 odstotke (dovoljena stopnja inflacije EU je 2 %).

V obrazložitvah zasledimo predvsem 2 krivca za nastali vzorec: najprej so za to krive naravne nesreče, kot njihova posledica pa rast cen surovin. Sprašujem se, če pred tem obdobjem ni bilo teh katastrof oz. zakaj pa npr. leta 2005 (orkan Katrina) ni bilo opazne povišane inflacije kot posledice takšnih dogodkov?!? Rast cen surovin je gotovo lahko TUDI posledica naravnih nesreč, a po mojem mnenju to gotovo ni edini razlog. V svetu je v zadnjih 10ih letih dolg (predvsem razvitih držav) porasel za kar 2,33 krat. Ne upam si ugibati kakšen faktor bi dobili, če bi k temu prišteli še dolg gospodinjstev. Zaradi tega je naš denar seveda vse manj vreden oz. vedno bolj razvrednoten. Samo evro je od začetka svojega obstoja izgubil že več kot 50 odstotkov svoje vrednosti. Posledično so surovine, kot ohranjevalci vrednosti, pridobile na vrednosti. Sodček nafte je sodček nafte, vsebina je ista, le več manj vrednega denarja je potrebno odšteti zanj.

Torej inflacijo »dobivamo« zaradi vse manj vrednega denarja in posledično rastejo osnovne dobrine, tudi surovine. Za zajezitev inflacije pa začenjajo centralne banke dvigovati medbančne obrestne mere, po katerih si banke med seboj posojajo denar. Zaradi dražjega denarja si tega posledično sposodijo manj, torej bi se naj tudi zadolževanje nekoliko zaustavilo. Vendar glede na to, da je območje evra zadolženo za 84 % (od celotnega prihodka lahko države samo 16 % porabijo za nove investicije, ostalo gre za poplačilo dolgov) dvomim, da se bo razvrednotenje denarja ustavilo. Zato se tudi dvigovanje obresti ne bo ustavilo. Gotovo bo ECBju sledila švicarska centralna banka in čez nekaj časa še ZDA.

Dvig obrestnih mer pa vpliva na t.i. EURIBOR po katerem banke posojajo denar posojilojemalcem. Zanimivo je, da se pri nas medbančna obrestna mera dviguje že nekaj mesecev. Marca se je namreč povzpela na 18-mesečni vrh. Kot da nas želijo banke počasi navajati na dvigovanje obrestnih mer in s tem na vse višje obroke naših kreditov. V enem letu za kar pol odstotne točke, čeprav bo ECB obrestno mero dvignila za le 0,25 %. Banke napovedujejo povišano stopnjo trimesečnega EURIBORa do konca leta pri 2,06 odstotka, čez tri leta 3,20, čez pet pa 3,80 odstotka. Po mojem mnenju pa bodo te obresti višje.

Ker lahko banka zaračuna višje obresti kreditojemalcem, lahko tudi varčevalcem za njihove vloge »podarijo« višje obresti. Zato lahko pričakujemo tudi dvig varčevalnih obrestnih mer. Stranke opozarjam, da je iz tega razloga daljša vezava denarja na bankah nesmiselna. No, drugo dejstvo pa je, da bančne obrestne mere hranilnih vlog sploh ne bodo upravičile realnega dviga cen osnovnih dobrin in je po mojem mnenju takšna naložba za dlje kot eno leto nesmiselna.

Danes, ko se dražijo osnovne dobrine, torej, imamo povišano realno inflacijo, moramo prihranke tako naložiti, da ne bodo izgubljali na vrednosti. V t.i. »varnih« oz. denarnih naložbah pa to NI mogoče.

Obveznic ne želi več kupiti nihče

Dokapitalizacija naše največje banke ni nič novega. Podobne rešitve izvajajo tudi v tujini. Z izdajanjem novih in novih obveznic skušajo pridobiti nov kapital, da bodo še nekaj časa »pumpali« sistem in ga držali pri življenju. Tudi to ni nič novega, da nihče noče vložiti svoj denar (to je storila le naša vlada) v našo NLB. Zanimiv je podatek za ZDA: 70 % vseh obveznic pokupi FED (Ameriška centralna banka). Kitajska, Japonska in EU, ki so bili pred krizo glavni kupci teh ničvrednih papirjev, ne želijo več ameriških obveznic.

Sistem pač potrebuje nov denar, ki ga ni in ga je treba ustvariti. Če ga ne dobi od vlagateljev pač centralna banka požene tiskarski stroj, natisne svež denar in kot se moderno reče »dokapitalizira« podjetja, ki potrebujejo denar. Upravičeno se moramo vprašati, če je morda tudi zaradi tega trenutna gospodarska rast v ZDA okoli 3 %? Kaj pa dolg? Zakaj pa tega podatka ne objavijo? Kaj ne ta iz nič ustvarjen denar le umetno »napumpa« obubožana podjetja, da prikažejo pozitivno bilanco, ljudem se zdi, da je vse spet po starem in spet začnejo vlagati svoj denar …

Tudi sledeči podatek ni zanemarljiv. Kolikor so namreč v ZDA dali denarja v obtok, za toliko se je dvignil borzni indeks S&P500. Napoveduje se že tretji paket pomoči, ker je denarja preprosto zmanjkalo in vrednost delnicam se je spet začela zniževati. Podobna slika se je odvijala tudi v veliki depresiji po letu 1929. Po prvem padcu borze so si delnice kratkoročno opomogle. Po dobrem letu pa spet začele padati in dosegle novo, veliko globlje dno. Se bo podobno zgodilo tudi tokrat? Moje mnenje je, da skoraj gotovo.

Evropska centralna banka pa napoveduje, da bo z aprilom dvignila obrestne mere in s tem podražila denar, ki si ga banke med seboj posojajo in kratkoročno blažijo posledice krize. Več o tem v prihodnjem prispevku …

Za 100 € prejmemo skoraj 6 štruc kruha manj kot lani

V teh dneh ponovno poslušamo o dokapitalizaciji NLB. Zaradi »slabe naložbene politike« naša največja banka potrebuje dodaten kapital. Stresni test bank, ki ga je ECB objavila julija lani je pokazal, da NLB potrebuje dodatnih 400 milijonov €. Tokrat bi naj pridobili 250 milijonov. Kot kaže v prvem krogu (skoraj gotovo bo tudi drugi) niso zbrali dovolj denarja, saj je zanimanje zaradi previsokih cen delnic jalovo. Največ zanimanja je pokazala naša vlada, saj so z davkoplačevalskim denarjem banki podarili 83 milijonov. Le kaj bi se zgodilo, če tega denarja ne bi bilo?

Vendar kljub očitnim težavam bank Slovenci še vedno zaupajo bankam. Tam imajo namreč naloženih prek 14 milijard € (14.000 milijonov). Gre za premajhno skrb vlagateljev ali je to bolj odraz strahu in negotovosti ali kaj drugega?

Po mojem mnenju so ljudje premalo informirani. Raziskava mesečnika Moje finance je pokazala, da je finančna pismenost Slovenk in Slovencev na nivoju zadostne ocene (2). Tudi na nivoju EU so ljudje finančno nepismeni zato že pripravljajo programe, ki bi naj v prihodnjih letih ta nivo znanja ljudi dvignili (zlasti v šolah). Zgleden primer je spleten portal dolceta (http://www.dolceta.eu/slovenija/), kjer že lahko prejmemo nekaj osnovnih informacij o financah, potrošništvu in izobraževanju.

Opažam namreč, da danes ljudje ne znajo povezati vedno višjih cen v trgovinah z vedno nižjo vrednostjo nepravilno naloženih prihrankov (v »štumfu«, na bankah, v obveznicah, v klasičnih življenjskih zavarovanjih in pokojninskih skladih). Če je namreč recimo kruh dražji (glej tabelo) za 12 %, statistična inflacija 1,8 %, je nekaj močno narobe. Ali sem jaz nor ali kje je tu logika? Za 100 € prejmemo namreč 12 % manj kruha ali pri prvotni ceni 2 € za štruco kruha skoraj 6 štruc kruha manj.

Povedano še drugače: na banki prejmemo danes recimo 3 % letne obresti, kruh pa se je podražil za 12 % čez noč. Dobimo torej več ali manj kruha za isti znesek v €? Osnovne dobrine se dražijo z dvomestnimi odstotki, statistične inflacije pa praktično ni!

Pri nas se o tej temi skoraj ne govori. V Nemčiji če ne leta pa že mesece govorijo o »SOS inflaciji«. Analize kažejo, da se Nemci bojijo za svoje prihranke zaradi krize evra. Kaj pa mi? Bomo ponovno ostali zadaj? Razvrednotenje dinarja vendar ni tako daleč. Smo pozabili na to izkušnjo ali spet mislimo, da nas bodo tokrat pa že rešili drugi, saj imamo skupno valuto?!?