Velika Islandska kriza

Islandija ima 320.000 prebivalcev. Njihov BDP znaša 10 milijard evrov (slovenski 35 milijard). Dežela ima visoko raven demokracije. Imela je nizko brezposelnost in malo dolga. Zeleno energijo so proizvajali sami, prav tako hrano, zdravstvo je funkcioniralo, šolstvo je bilo na visokem nivoju, malo kriminala, družinam prijazna dežela.

Leta 2000 je država dovolila vstop tujega kapitala. Posledice so bile katastrofalne. Najprej na okolju (izraba aluminija in geotermalne energije). Sodobne obrate so tujci začeli graditi v čudovitih naravnih okoljih. Istočasno so privatizirali tudi 3 največje državne banke. Prišlo je do velike finančne deregulacije. Vajeti so prevzele finance, finančni guruji. Državne banke, ki so delovale le znotraj države, so v tujini najele za 120 milijard dolarjev kreditov – 10 kratna vrednost celotnega gospodarstva Islandije. Denarja je bilo preveč. Borzni indeks se je dvignil za 9 kratno vrednost, cene hiš so se podvojile, banke so pokupile podjetja v Londonu, njihovi lastniki so živeli na velikih nogah (jahte, draga stanovanja, letovanja). Vse to na podlagi kreditov.

Revizijo so opravljaje ameriške agencije – odkrile niso nič. Bonitetna ocena Islandije je rasla. Državo so hvalili. Zdelo se je, da je vse v najlepšem redu. Podkupljena je bila tudi vlada.  

September 2008. Ulice so polne ljudi, demonstrirajo. Nezaposlenost se je potrojila v pol leta, gradbišča so obstala, islandska krona je izgubila 85 % vrednosti glede na evro, javni dolg je znašal 900 % BDP, vsak Islandec je Britancem in Nizozemcem dolgoval osupljivih 20.000 evrov. Vladni regulatorji so obstali, naredili niso ničesar. Tretjina finančnih regulatorjev je delala za banke (bila podkupljena).  

Ljudje so ukrepali. Vrgli so vlado, guvernerja centralne banke in se uprli plačevanju tujih dolgov. Zahtevali so ureditev razmer. Danes, po 3 letih se zdi, da jim je uspelo. Povišali so izvoz, turizem cveti, banke so rešene.

Vam je opisana zgodba kaj poznana?

Kriza nič drugačna od tistih v preteklosti

Gospodarske oz. finančne krize niso nič novega. V zadnjem stoletju jih je bilo zelo veliko – težko je sploh oceniti koliko. Krize so različno izrazite. Nekatere so omejene le ne določeno državo ali regijo, močnejše prizadenejo cel kontinent, zgodi pa se tudi, kot tokrat, da kriza zajame ves svet. Tako smo imeli krize v Latinski Ameriki – Brazilija, Argentina, Čile, Mehika, … ali v Aziji – Indonezija, Malezija, Koreja, Vietnam, Japonska, … ali v Evropi – Islandija, Irska, Švedska, … ali v Rusiji, itd.

Praktično vse omenjene krize pa imajo skupni imenovalec. Vse so izvirale iz prevelikega pohlepa. Želje po ustvarjanju več in več. Skoraj brez pomisleka, da gospodarstva ne morejo rasti v nedogled. Za primer vzemimo Japonsko v 90ih letih. Nepremičnine okoli glavnega trga v Tokiju so bile vredne toliko kot vse nepremičnine v celotni zvezni državi Kalifornija v ZDA. To vendar ne zdrži nobena matematika kaj šele logika! Japonska ima po streznitvi še danes težave, njen dolg je najvišji na svetu, obresti na bankah ni.

Za ustvarjanja boljšega standarda potrebujemo kapital. Ker je realnega kapitala premalo oz. se ga hitro porabi za sprotne investicije, je potrebno iskati druge vire – kredite. Vse v redu in prav, dokler se kredite da odplačevati. Vendar zaradi vse večjega zakreditiranja podjetij morajo biti jamstva bank, centralnih bank in na koncu države, vedno večja. Jamstva pa pomenijo tudi nov denar, na novo natisnjen oz. umetno ustvarjen, iz nič. Zaradi povečane količine denarja v obtoku vrednost tega seveda pada. Posledično se to pozna na vedno višjih obrestih in obrokih za odplačilo kreditov. Teh pa mnogi ne morejo odplačevati. Trpijo podjetja, trpijo gospodinjstva (hipoteke) in posledično trepetajo banke in države, ker se zmožnost odplačevanja zmanjšuje.

Ko plačilna nesposobnost postane vsesplošen problem, kot danes v Grčiji, na Irskem in v kopici drugih državah, se zamaje sistem. In tu se nahajamo danes. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble tako danes verjame, da se Grčija nahaja tik pred bankrotom. Dolgovi so, sredstev za poplačilo ni. Odpisi dolgov, bankroti in podobni scenariji, so neizogibni. Ne glede na rešitev pa takšna kriza in njeno reševanje potisne gospodarski razvoj za 10 ali celo več let nazaj. To se je dogajalo in se bo tudi tokrat.

Najbolj bodo to občutili navadni smrtniki, skoraj nič krivi. Imajo prihranke na bankah, ki so vedno manj vredni, a se tega prepozno zavedo. Bojim se, da tokrat ne bo nič bolje. Bo pa hudo. Morali se bomo pripraviti tudi na najhujše. Rešiti sebe, svojo družino in svoje premoženje.

»Zbili« švicarski frank

Švica je ukrepala. Centralna banka je postavila zgornjo menjalno mejo pri 1,2 franka. Posledično je frank takoj nekoliko zdrsnil. Evro je v zadnjem tednu izgubil skoraj 4 % v primerjavi z dolarjem (USD), ta pa proti švicarskemu franku (CHF) okoli 8 % v zadnjem mesecu. Evro je torej v zadnjem mesecu postal šibkejši za več kot 10 %. Prava mala kriza za ljudi, ki prisegajo na »varne« naložbe.

Na drugi strani pa so švicarski ekonomisti že dlje časa ugotavljali, da je frank premočan. Zaradi tega trpi švicarsko gospodarstvo. Število turističnih nočitev se je letos zmanjšalo za 5 %, ker so se storitve v primerjavi z Evropo precej podražile. Seveda cen niso dvignili Švicarji, za njih so ostale nespremenjene. Evro je postajal vse manj vreden in ob menjavi je bilo potrebno za isto količino frankov odšteti vse več evrov. To se je npr. najbolj poznalo kreditojemalcem, ki so v preteklosti jemali ugodne kredite vezane na švicarski frank. S tem, ko je evro izgubljal na vrednosti, je postajal frank vse močnejši in posledično je bilo potrebno za obrok odšteti vedno več evrov.

Zaradi močnega franka pa se je povišalo povpraševanje varčevalcev v švicarskih frankih. Pri nas na bankah smo sicer lahko prejeli okoli 1 % letne obresti, a smo kljub temu profitirali več kot 15 % v enem letu – toliko je namreč evro izgubil proti franku.

Švicarji so torej morali ukrepali. To so počeli že nekaj časa, saj so v »treh etapah povišali količino denarja v obtoku iz 30 milijonov na 200 milijard frankov, kar predstavlja več kot tretjino švicarskega gospodarskega priliva,« kot piše današnji Der Spiegel.

Toliko torej o varnosti valut. Tudi najmočnejša valuta na svetu to ne sme biti, če želi ostati del pokvarjenega finančnega sistema. Zgodba se seveda tu ne bo zaključila. S tem bomo varčevalci le izgubili najbolj očitno merilo, kako naš denar vedno bolj izgublja na vrednosti. Vendar brez skrbi. Še vedno imamo tu surovine, ki ostajajo realni pokazatelj stanja papirnatih valut. Teh pa finančni guruji ne bodo mogli nadzirati. Več o tem prihodnjič …

O zlatu vedno več govora

V tujih medijih ne mine dan, da ne bi bila omenjena rumena žlahtna kovina. V skladu z vedno večjimi težavami v finančnem sistemu, padanju gospodarske rasti (tudi pri lokomotivi Evrope – Nemčiji), raste povpraševanje po plemenitih kovinah. V Evropi se že podaljšuje dobavni rok nekaterih naložbenih palic (kot nazadnje leta 2008). S hitro rastjo cen kovin so pred nami tudi vedno večja nihanja cen, predvsem zlata in srebra (tudi današnja korekcija kaže na obdobje volatilnosti, ki je pred nami – zlati po tako občutni rasti, kot jo je doživelo zlato v zadnjih tednih).

Na seznam bank in finančnih institucij, ki napovedujejo rast cen zlata sta se uvrstila še GP Morgan in Bank of America. Prvi napoveduje ceno pri 2.500 $ do konca leta, druga pri 2.000 $ na troj unčo (31,1035 g). V Ameriki so že pred nekaj meseci nekatere zvezne države pozvale kongres, da naj uvedejo alternativno valuto, ki bi bila vezana na zlato. Prva je ukrepala zvezna država Ohio in kot plačilno sredstvo uvedla srebrnike in zlatnike. Nekje sem prebral, da obstajajo dokazi, da je tudi Gadafi želel uvesti, kot novo plačilno sredstvo, v Libiji zlatnike in srebrnike ter popolnoma ukiniti dolarje in evre kot plačilno sredstvo. Nov denar bi se naj že koval v Maleziji. Vendar je državo nekaj dni za tem napadel NATO.

Res ali ne, niti ni tako pomembno. Dejstvo pa ostaja, da vedno več držav po svetu spoznava, da je dolar popolnoma izčrpan in razvrednoten, evro pa mu vztrajno sledi. Na rumenih straneh nemškega spletnega portala »Quatch-Press« sem prebral, da Švica, Nemčija in Avstrija razmišljajo o »skupni uniji po uniji«. Švica namreč ostaja v pasti šibkega evra in premočnega franka, katerega so prisiljeni »zbiti«. Vrednost evru pa znižujejo zadolžene članice EU. Ena od idej je tako ustanoviti novo unijo brez teh držav. Sam v ta scenarij sicer ne verjamem, a že dejstvo, da vodilni razmišljajo o tako radikalnih rešitvah, mi daje misliti o resnosti krize in dejanski stabilnosti trenutnega finančnega sistema … Kaj se ni bolje preventivno zaščitit, sebe in svoje prihranke?

4 desetletja od ukinitve zlatega standarda

15. avgusta je minilo 40 let od dokončne ukinitve zlatega standarda. Ta je bil uveden zaradi stabilnosti svetovnega gospodarstva. Dejansko pa že od II. svetovne vojne nismo imeli pravega zlatega standarda, saj so bile svetovne valute vezane na dolar in ne več na zlato. Dolar pa je bil vezan na zlato pri ceni 35 $ za troj unčo (31,1035 g).

Leta 1971 je predsednik ZDA, Richard Nixon, dokončno ukinil zlati standard. Zaradi vojne z Vietnamom je Združenim državam zmanjkalo denarja. Z odpravo vezave na zlato so lahko začeli s svobodnim tiskanjem denarja. Količina denarja v obtoku se je občutno povečevala in s tem je rasla tudi cena AU. Vse do pregretja leta 1980.

To je bil vzorec, ki se ga je Amerika poslužila že večkrat v zgodovini. Prvič v državljanski vojni v 60ih letih 19 stoletja, nato z vstopom ZDA v I. svetovno vojno, enako v II. svetovni vojni in podobno z že omenjenim Vietnamom. Leta 1971 zlato tako dokončno uradno postane surovina in po tisočletjih izgubilo funkcijo denarja.

Seveda je bila ukinitev zlatega standarda protiustavna, saj bi moral denar ohranjati svojo vrednost, a to brez vezave na neko stabilno vrednost ni več bilo možno. S tem se je začelo nelegalno tiskanje denarja, varčevalci so bili opeharjeni, obljube o trdnosti ni več.

Takšno stanje imamo še danes. Denar, brez izjeme, počasi izgublja na vrednosti. Inflacije ni mogoče ustaviti, ker se vsak finančni sistem napolnjuje z vedno novim in novim denarjem, brez kritja. Do manjšega zloma je v novejšem času prišlo že leta 2000 in nato do hudega udarca leta 2007/08. Ta kriza traja še danes, z vmesno prekinitvijo, ker jim je uspelo, zaradi rekordnih povečevanj denarja v obtoku, začasno ublažiti krizo. Celo banke z nevzdržnimi primanjkljaji so lahko prikazale pozitivne bilance. A to vse do takrat, ko bo dolg potrebno vrniti. In ta trenutek je pred vrati.

V bistvu danes ne gre za novo krizo in novo recesijo, gre le za staro rano, ki so jo neodgovorno pokrpali. Račun prihaja. Posledično denar pospešeno izgublja svojo vrednost, prihranki ljudi so vedno manj vredni. Dolar je izgubil več kot 50 % v enem letu, evro okoli 20 %. Bomo dopustili, da tako gredo vsi naši prihranki!?! 

Valute se morajo razvrednotiti

Te dni finančni svet in borze napolnjujejo predvsem slabe novice. Dejansko se dogaja to, kar se je pričakovalo že nekaj časa. Kljub strogim varčevalnim ukrepom, ki povzročajo (nasilne) demonstracije (Grčija, Španija, Italija, …), se vratolomni dolgovi ne morejo in ne morejo pokriti. Ti se bodo razvrednotili (predvsem) z inflacijo. Banke (krivke za nastalo krizo) so začele našim kreditom počasi dvigovati obrestne mere, da se bodo zaščitile pred naraščajočo inflacijo, ljudem pa se bodo zdeli počasni dvigi mesečnih obrokov relativno normalni.

Druga največja nemška banka – Commerzbank je odpis ničvrednih grških obveznic plačala s popolno izgubo dobička. Jasno je, da dolg ne more biti vrnjen. Nemci opažajo tudi, da vrednost denarju pada. Najbolj očitno se to odraža v energentih, surovinah. V enem letu se je kurilno olje podražilo za 9,8 %, bencin 12,3 %, posledično tudi hrana za 2,1 %. Surovine pa veljajo za najboljšega ohranjevalca vrednosti oz. so najboljši pokazatelj kako trdna je posamezna valuta.

Navedimo primer: ameriški dolar ($) je v enem letu proti švicarskemu franku (CHF) izgubil 46 % vrednosti, proti evru »le« 11 %. V 5ih letih celo 76 oz. 15 %. Zlato je v dolarjih v enem letu poraslo za dobrih 44 %, v frankih pa je cena ostala praktično nespremenjena. Podobno primerjavo bi lahko naredili tudi z drugimi surovinami.

Zanimivo kajne? Denar je denar, zlato je zlato. Vendar je valut več in delujejo po istih zakonitostih, zlato pa je le eno. Od vseh naštetih valut je bil torej najbolj močan švicarski frank, ameriški dolar pa je vse prej kot dobra valuta ali celo valuta, ki si še zasluži sloves »svetovne«. Zato jo tudi vedno več držav opušča. Treba pa je vedeti, da tudi frank ni več to kar je bil. V to ga je prisililo gospodarstvo in neusmiljen finančni sistem. Če bi namreč frank postal premočan, se s to valuto ne bi splačalo trgovati in švicarsko gospodarstvo bi lahko postalo izolirano. Švicarsko centralno banko (UBS) so oktobra 2008 že reševali, ker je postala insolventna. Tudi danes razmere v švicarskem bančnem sistemu niso rožnate. Pojavljajo se namigi, da bodo umetno znižali vrednost franku, ker postaja »v primerjavi z evrom premočan«, kot so poročali po radiju.

Želim povedati dvoje. 1. Res je, da so valute različno močne vendar je tudi dejstvo, da so vse valute podvržene razvrednotenju. Ena valuta ne sme ostati premočna. Tako je finančni sistem namreč zgrajen. 2. Pravijo, da je zlato (celo srebro !!!) precenjeno. Kako le? Vsak, ki je pismen si lahko hitro izračuna, da kolikor je zlato poraslo, toliko so valute izgubile na vrednosti. Cena bo namreč morala doseči vrednost najmanj 2.500 $ za unčo, da bo zlato doseglo svojo realno vrednost. Seveda pa so nihanja (gor in dol) popolnoma realna in celo zaželena.

Danes bi strankam svetoval: ali prihranke porabite za načrtovane investicije ali pa jih »pretopite« v naložbe, ki svoje vrednosti ne bodo izgubljale. Seveda ne smemo pozabiti na pravilo razpršitve premoženja. Zavedam pa se, da je ljudi strah in vlada veliko nezaupanje. Odločitev je neizogibna in prej kot jo bomo sprejeli, bolje bo za naše premoženje.

Priznavajo: kriza se spet odvija

V zadnjih mesecih je bilo povedanih veliko pravljic, da je najhujši del krize že za nami. Pa se je snežna kepa začela ponovno kotaliti. Bližajo se namreč termini, ko morajo države vrniti sposojeni denar, ki je služil predvsem za premeščanje težav v prihodnost. Evropski voditelji postajajo nervozni. Sestanki se kar vrstijo in napovedujejo novi.

»Finančna posojila Grčiji ne bodo zadostovala,« priznavajo. 15. septembra je namreč rok, ko mora vrniti del posojila, ki ga je prejela ob začetku krize. Nizozemskemu finančnemu ministru je celo ušlo, da »kontroliran bankrot Grčije ni izključen«. Seveda so ostali finančniki (vključno z našim ministrom) to odločno zanikali. Grški dolg bi naj do leta 2012 porasel na 172 odstotkov BDP (danes okoli 137 %). Dolg se torej ne zmanjšuje. Le kako bi se, če se za poplačilo dolga najemajo nova in nova posojila. Začaran krog torej. Nezadovoljen je tudi IMF (mednarodni denarni sklad), ki tudi mora krpati nastale težave.

Grčija pa še zdaleč ni največji problem. Kar spremljam dogajanje se je prvič resno začela omenjati tudi Italija. »Dolgovi Španije so večji kot grški, irski in portugalski skupaj, italijanski pa še nekajkrat večji od španskih,« smo slišali na POP TV. Sicer ta dolg naj ne bi bil mednarodni ampak notranji (Italijani dolgujejo sami sebi), a le znaša 133 odstotkov BDP, kar Italijo uvršča v sam vrh zadolženih držav v svetu.

Med tem je bila na mednarodnih trgih znižana tudi bonitetna ocena Irski. Ocenjujejo namreč, da bi Irska lahko leta 2013 potrebovala dodatno pomoč. Finska finančna ministrica opozarja, da bi »po njenih ocenah kriza lahko presegla Grčijo, Portugalsko in Irsko«.

Evropa pripravlja stalni krizni mehanizem za zagotavljanje stabilnosti v območju evra. Ta bi naj imel 700 milijard evrov kapitala, s katerim bi nato lahko pomagali državam v težavah. Vendar so ugotovili, da ta znesek ne zadošča in bo potrebno zagotoviti 1.500 milijard. Lepe denarne igre. Občutek imam, da lahko kreditne vsote poljubno povečujejo. Samo dolg Italije in Španije znaša 2.500 milijard (Grški skromnih 300 milijard). Kje so bo to torej končalo? Kdo bo plačal za ta dolg?

K sreči imamo danes navadni smrtniki možnost po primerni zaščiti pred očitnim razvrednotenjem papirnatih valut. Če je namreč evro v primerjavi z dolarjem v zadnjih dneh izgubil skoraj 4 %, je danes cena zlata v evrih za okoli 4 % višja od rekordne vrednosti. Vendar zanimivo, cena zlata raste tudi v dolarjih. Od vrha je višja za okoli 2 %. Kar ne pomeni nič drugega, da tudi dolar izgublja na svoji vrednosti. Kar je popolnoma razumljivo, saj so ZDA v globoki, resnično globoki krizi. Ponovno pa se izkazuje: surovine ohranjajo realno vrednost.

Če še nismo ukrepali, je morda zadnji čas. Nekaj smo že zamudili. A kot postaja vedno bolj očitno in tega ne morejo skriti, je pred nami še velik krizni prepad. Zamujeno lahko torej nadoknadimo. Ravnajmo modro in ne dopustimo, da se naši prihranki razvrednotijo zaradi bankrotov ali inflacije. To smo Slovenci že doživljali. Mnogi nas želijo prepričati, da so cene surovin napihnjene. Naj torej pokažejo alternativo. Dejstvo pa ostaja: smo v surovinskem ciklu. Kdor ga bo izkoristil, premoženja ne bo izgubil, kvečjemu nadgradil.