Poskusi reševanja evra

Zgodil se je vrh EU z namenom najti pot za rešitev evra. Ob prebiranju raznih prispevkov imam občutek, da navadni smrtniki nimamo pojma, kaj so se dejansko dogovorili. Nekaj splošnih fraz, nekaj številk, nič konkretnega.

Že mastrihtski sporazum, sklenjen leta 1992, predvideva, da se države EU ne smejo zadolžiti za več kot 60 % BDPja. Povprečje dolga vseh članic iz leta 2010 je bilo 84 %. Danes je gotovo precej višje.

»Proračuni članic evrskega območja naj bi bili po novem "načeloma uravnoteženi", pri čemer bodo države smele primanjkljaj imeti le v izjemnih gospodarskih razmerah.« V t.i. fiskalnem pravilu, sprejetim v petek, je zapisano, da imajo lahko države, katerih dolg je občutno pod 60 % BDPja, višje strukturne primanjkljaje. Države, ki ta dolg presežejo (teh je že zdaj več kot polovica), bodo najvišjim inštitucijam EU morale »predložiti poseben program s podrobno navedenimi ukrepi in reformami za učinkovito in trajno odpravo čezmernih primanjkljajev,« kot poroča portal RTVslo.

Ponovno so torej postavili mejo višine dolga, ki je že bila davno postavljena in ki jo danes mnoge države že presegajo … Bistvo tega vrha bi lahko povzeli z besedami, da gre za strožjo regulativo, ki jo bo narekoval vrh EU. Torej manj svobode.

Ob vsem kar smo utegnili izvedeti je tudi to, da EU ni enotna. Velika Britanija se naj ne bi strinjala z ukrepi, ki jih predlagata Nemčija in Francija. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy poudarja, da se »Rojeva nova Evropa,« in v isti sapi doda, da imamo »očitno dve Evropi«. Sarkozy je potrdil, da je Evropa dveh hitrosti že resničnost, čeprav je druga (zaenkrat) omejena le na Veliko Britanijo. »Če se gospodarstva območja evra ne bodo bolj približala drugo drugemu, ne bodo mogla ohraniti skupne valute,« je bil jasen Sarkozy.

Angela Merkel znova opozarja, da bo pot iz trenutne krize trajala več let. V preteklih intervjujih smo lahko zasledili, da govori o izgubljenem desetletju in dolgoročnem reševanju trenutne finančne  krize.

Ob vsem pa je najbolj skrb zbujajoča vloga ZDA v EU. Ameriški finančni minister Timothy Geithner je bil v EU prisoten skoraj cel teden pred omenjenim srečanjem. »Romal« je od predsednikov evropske in nemške centralne banke, do finančnih ministrov Nemčije in Francije, sestal se je tudi s predsednikom Sarkozyem ter z bodočim španskim in novim italijanskim predsednikom vlade. Z večino vidnih ljudi v EU. Spletni portal RTVslo poroča: »ZDA želijo, da se rešitev najde čim prej in so pripravljene pomagati, vendar ne razkrivajo, kakšna naj bi bila ta pomoč«. Gotovo ne gre za pomoč, ki bi reševala evro, ne da bi ob tem mislili na svoj dolar. Kako ZDA rešujejo svoje težave vemo – z novim tiskanjem denarja in pošiljanjem tega v obtok. Tudi v EU predlagajo podobne ukrepe. Na srečo (vsaj zaenkrat) najdemo predvsem v Berlinu tudi take politike, ki povečevanju količine denarja v obtoku nasprotujejo, saj poleg številnih tveganj to pomeni tudi »povečanje inflacijskih pritiskov«, ter posledično vse manj vredno valuto.

Vrata odpira prva borza zlata na Kitajski

Stari dolgovi se premagujejo z novimi dolgovi, obresti se že leta nahajajo na umetno nizkem nivoju in centralne banke želijo z vsemi mogočimi sredstvi denarni sistem ohranjati pri življenju. Trenutno se ne dela na reševanju nastale situacije, ampak »se z vsakim korakom poslabša dolžniška kriza«. Ni še videti konca rasti cen zlata: »problemi po celem svetu so preveč hudi,« komentira borzni komentator Hannes Huster.

Kitajci so si postavili 5-letni načrt s katerim se želijo distancirati od šepajočega ameriškega dolarja. V okviru načrta bodo čez pol leta (junij 2012) odprli vrata prve kitajske borze zlata: PAN ASIAN GOLD EXCHANGE. Z zlatom ne bodo več trgovali v dolarjih, ampak v domači valuti. 320 milijonov strank centralne kitajske banke – Bank of China, bo dobilo priložnost, da neposredno investirajo v trg zlata.

Oblast daje s kupovanjem zlata tudi ljudem jasen signal: če država kupuje zlato, je to zelo dober zgled za prebivalstvo. Z odprtjem te borze, bodo to miselnost le še okrepili. Kitajska namreč želi do leta 2020 povečati uradne zaloge zlata na 10.000 ton. Njene današnje zaloge znašajo »le« 1.040 ton. S svojo namero bi lahko kupili skoraj 4 letne svetovne proizvodnje te žlahtne kovine. Je morda tudi to razlog, da želijo pomagati Evropi? Le kaj bodo uradno ali neuradno prejeli v zameno?!?

»Drugi del krize bo mnogo hujši«

Henry Ford je pred desetletji izjavil, da če bi ljudje vedeli, kako deluje finančni sistem, bi imeli takoj revolucijo. Ozrimo se danes na ulice New Yorka, Aten, Tokia, Züricha, Frankfurta, Sydneya, Rima, … Ljubljane, ter številnih drugih mest po svetu. Zdi se, da je ljudem prekipelo. Pred stoletjem in pol rojeni Ford bi utegnil imeti prav. Ljudje ne želijo več finančnega sistema, ki jih (nas) je pahnil v to krizo, v revščino, v boj za preživetje. Nihče ne ve, kaj bo jutri. Kaj bo kriza še prinesla …

Lahko bi rekel, da je bilo glavno sporočilo minulega 5. kongresa plemenitih kovin in surovin, ravno previdnost. Marc Faber je že pred časom komentiral sedanjo krizo: »Never in the history of the world has there been a situation so bad that the government can't make it worse«. Sarkastično, a resnično.

Dirk Müller, znani nemški broker, ki je pravilno napovedal sedanjo krizo meni, da je evro dinamit za Evropo in dodaja, da je korenita reforma nujna ali pa bomo morali ponovno uvesti stare valute. Opozarja, da bo drugi del sedanje krize mnogo hujši kot prvi in da moramo svoje premoženje na to dobro pripraviti.

Dolar je med leti 1774 in 1912 izgubil okoli 20 % vrednosti. Leta 1913 je bil nato ustanovljen FED (mednarodni denarni sklad). Od takrat in do danes je dolar izgubil še dodatnih 95,6 % vrednosti. Zaradi prekomernega zadolževanja. Matjaž Štamulak komentira, da »je problem današnje krize v dolgovih in primanjkljajih«. Danes se države zadolžujejo in ustvarjajo še večji primanjkljaj. Realne gospodarske rasti, pa trenutno praktično ni.

Na papirnati denar se danes torej ne moremo zanesti. Rešitev so realne vrednosti: »delnice, surovine, plemenite kovine,« našteva Müller. Faber na ta seznam dodaja tudi zemljišča in nepremičnine. Vedno bolj zanimive pa postajajo tudi redke in strateške kovine.

Kongres je prinesel sporočilo, da so časi zelo resni. Tisti, ki tega opozorila in signalov, ki jih okrnjeno prejemamo preko medijev ne bodo vzeli resno, bodo veliko izgubili. Vse oblike denarnih naložb, pa naj bo to denar doma v nogavici ali na banki ali obveznice, vse te naložbe so pred velikim razvrednotenjem.

Rešitev ostaja staro pravilo: trojna razpršitev

Stari Judje, mormoni in scientisti so skozi stoletja razvili zelo uporabno tehniko ohranitve premoženja. Ves čas si prizadevajo, da imajo premoženje v grobem razpršeno na 3 dele: nepremičnine, surovine in vrednostne papirje.

V nepremičnini ponavadi živimo, če imamo okoli še vrt ali posestvo, je lastnina še toliko bolj vredna. V najhujših časih si lahko pridelamo tudi svojo hrano.

Med surovine sodijo seveda tudi fizične oblike plemenitih kovin: zlato in srebro. Ker vedno v kriznih časih so se kovine izkazale za najboljši denar. Zlato in srebro se je dalo vedno zamenjati za drugo blago ali hrano. V mnogih državah po svetu lahko danes že kupujeta z zlatom. Tudi diktator Gadafi je želel uvesti zlati denar in zahod prisiliti v trgovino z denarjem z realnim kritjem, kar dolar nikakor ni. Libija v teh poizkusih ni edina.

Vrednostni papirji pa so delnice, vzajemni skladi, razni opcijski posli in tudi denar, ki ga imamo na banki. Torej naložbe, ki so le navidezne, niso oprijemljive.

Ne glede na krizo, del tako razpršenega premoženja vedno pridobiva na vrednosti oz. ohranja realno vrednost. Trenutno so na udaru nepremičnine in vrednostni papirji, svoj potencial pa kažejo surovine (z izjemo vmesnih korekcij). Z reformo finančnega sistema se bodo karte ponovno premešale. Nekaj surovinskih naložb bo potrebno odprodati in zamenjati za druge naložbe, ki bodo takrat aktualne. Vendar je do časov, ko bodo kovine precenjene še kar nekaj časa.

Velika Islandska kriza

Islandija ima 320.000 prebivalcev. Njihov BDP znaša 10 milijard evrov (slovenski 35 milijard). Dežela ima visoko raven demokracije. Imela je nizko brezposelnost in malo dolga. Zeleno energijo so proizvajali sami, prav tako hrano, zdravstvo je funkcioniralo, šolstvo je bilo na visokem nivoju, malo kriminala, družinam prijazna dežela.

Leta 2000 je država dovolila vstop tujega kapitala. Posledice so bile katastrofalne. Najprej na okolju (izraba aluminija in geotermalne energije). Sodobne obrate so tujci začeli graditi v čudovitih naravnih okoljih. Istočasno so privatizirali tudi 3 največje državne banke. Prišlo je do velike finančne deregulacije. Vajeti so prevzele finance, finančni guruji. Državne banke, ki so delovale le znotraj države, so v tujini najele za 120 milijard dolarjev kreditov – 10 kratna vrednost celotnega gospodarstva Islandije. Denarja je bilo preveč. Borzni indeks se je dvignil za 9 kratno vrednost, cene hiš so se podvojile, banke so pokupile podjetja v Londonu, njihovi lastniki so živeli na velikih nogah (jahte, draga stanovanja, letovanja). Vse to na podlagi kreditov.

Revizijo so opravljaje ameriške agencije – odkrile niso nič. Bonitetna ocena Islandije je rasla. Državo so hvalili. Zdelo se je, da je vse v najlepšem redu. Podkupljena je bila tudi vlada.  

September 2008. Ulice so polne ljudi, demonstrirajo. Nezaposlenost se je potrojila v pol leta, gradbišča so obstala, islandska krona je izgubila 85 % vrednosti glede na evro, javni dolg je znašal 900 % BDP, vsak Islandec je Britancem in Nizozemcem dolgoval osupljivih 20.000 evrov. Vladni regulatorji so obstali, naredili niso ničesar. Tretjina finančnih regulatorjev je delala za banke (bila podkupljena).  

Ljudje so ukrepali. Vrgli so vlado, guvernerja centralne banke in se uprli plačevanju tujih dolgov. Zahtevali so ureditev razmer. Danes, po 3 letih se zdi, da jim je uspelo. Povišali so izvoz, turizem cveti, banke so rešene.

Vam je opisana zgodba kaj poznana?

Kriza nič drugačna od tistih v preteklosti

Gospodarske oz. finančne krize niso nič novega. V zadnjem stoletju jih je bilo zelo veliko – težko je sploh oceniti koliko. Krize so različno izrazite. Nekatere so omejene le ne določeno državo ali regijo, močnejše prizadenejo cel kontinent, zgodi pa se tudi, kot tokrat, da kriza zajame ves svet. Tako smo imeli krize v Latinski Ameriki – Brazilija, Argentina, Čile, Mehika, … ali v Aziji – Indonezija, Malezija, Koreja, Vietnam, Japonska, … ali v Evropi – Islandija, Irska, Švedska, … ali v Rusiji, itd.

Praktično vse omenjene krize pa imajo skupni imenovalec. Vse so izvirale iz prevelikega pohlepa. Želje po ustvarjanju več in več. Skoraj brez pomisleka, da gospodarstva ne morejo rasti v nedogled. Za primer vzemimo Japonsko v 90ih letih. Nepremičnine okoli glavnega trga v Tokiju so bile vredne toliko kot vse nepremičnine v celotni zvezni državi Kalifornija v ZDA. To vendar ne zdrži nobena matematika kaj šele logika! Japonska ima po streznitvi še danes težave, njen dolg je najvišji na svetu, obresti na bankah ni.

Za ustvarjanja boljšega standarda potrebujemo kapital. Ker je realnega kapitala premalo oz. se ga hitro porabi za sprotne investicije, je potrebno iskati druge vire – kredite. Vse v redu in prav, dokler se kredite da odplačevati. Vendar zaradi vse večjega zakreditiranja podjetij morajo biti jamstva bank, centralnih bank in na koncu države, vedno večja. Jamstva pa pomenijo tudi nov denar, na novo natisnjen oz. umetno ustvarjen, iz nič. Zaradi povečane količine denarja v obtoku vrednost tega seveda pada. Posledično se to pozna na vedno višjih obrestih in obrokih za odplačilo kreditov. Teh pa mnogi ne morejo odplačevati. Trpijo podjetja, trpijo gospodinjstva (hipoteke) in posledično trepetajo banke in države, ker se zmožnost odplačevanja zmanjšuje.

Ko plačilna nesposobnost postane vsesplošen problem, kot danes v Grčiji, na Irskem in v kopici drugih državah, se zamaje sistem. In tu se nahajamo danes. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble tako danes verjame, da se Grčija nahaja tik pred bankrotom. Dolgovi so, sredstev za poplačilo ni. Odpisi dolgov, bankroti in podobni scenariji, so neizogibni. Ne glede na rešitev pa takšna kriza in njeno reševanje potisne gospodarski razvoj za 10 ali celo več let nazaj. To se je dogajalo in se bo tudi tokrat.

Najbolj bodo to občutili navadni smrtniki, skoraj nič krivi. Imajo prihranke na bankah, ki so vedno manj vredni, a se tega prepozno zavedo. Bojim se, da tokrat ne bo nič bolje. Bo pa hudo. Morali se bomo pripraviti tudi na najhujše. Rešiti sebe, svojo družino in svoje premoženje.

»Zbili« švicarski frank

Švica je ukrepala. Centralna banka je postavila zgornjo menjalno mejo pri 1,2 franka. Posledično je frank takoj nekoliko zdrsnil. Evro je v zadnjem tednu izgubil skoraj 4 % v primerjavi z dolarjem (USD), ta pa proti švicarskemu franku (CHF) okoli 8 % v zadnjem mesecu. Evro je torej v zadnjem mesecu postal šibkejši za več kot 10 %. Prava mala kriza za ljudi, ki prisegajo na »varne« naložbe.

Na drugi strani pa so švicarski ekonomisti že dlje časa ugotavljali, da je frank premočan. Zaradi tega trpi švicarsko gospodarstvo. Število turističnih nočitev se je letos zmanjšalo za 5 %, ker so se storitve v primerjavi z Evropo precej podražile. Seveda cen niso dvignili Švicarji, za njih so ostale nespremenjene. Evro je postajal vse manj vreden in ob menjavi je bilo potrebno za isto količino frankov odšteti vse več evrov. To se je npr. najbolj poznalo kreditojemalcem, ki so v preteklosti jemali ugodne kredite vezane na švicarski frank. S tem, ko je evro izgubljal na vrednosti, je postajal frank vse močnejši in posledično je bilo potrebno za obrok odšteti vedno več evrov.

Zaradi močnega franka pa se je povišalo povpraševanje varčevalcev v švicarskih frankih. Pri nas na bankah smo sicer lahko prejeli okoli 1 % letne obresti, a smo kljub temu profitirali več kot 15 % v enem letu – toliko je namreč evro izgubil proti franku.

Švicarji so torej morali ukrepali. To so počeli že nekaj časa, saj so v »treh etapah povišali količino denarja v obtoku iz 30 milijonov na 200 milijard frankov, kar predstavlja več kot tretjino švicarskega gospodarskega priliva,« kot piše današnji Der Spiegel.

Toliko torej o varnosti valut. Tudi najmočnejša valuta na svetu to ne sme biti, če želi ostati del pokvarjenega finančnega sistema. Zgodba se seveda tu ne bo zaključila. S tem bomo varčevalci le izgubili najbolj očitno merilo, kako naš denar vedno bolj izgublja na vrednosti. Vendar brez skrbi. Še vedno imamo tu surovine, ki ostajajo realni pokazatelj stanja papirnatih valut. Teh pa finančni guruji ne bodo mogli nadzirati. Več o tem prihodnjič …