Nafta se dejansko ne draži

»Zaradi višanja cen nafte na svetovnih trgih se bo očitno postavljanje rekordov cen goriv nadaljevalo tudi v Sloveniji,« smo brali včeraj na spletnem portalu rtvslo. Cene goriv se višajo. Danes zjutraj sem za polni tank prvič odštel več kot 70 evrov. Vprašanje, ki si ga postavljam pa je, zakaj?

Je nafta res vse dražja ali je vzrok za podražitve goriv skrit kje drugje?  

Poglejmo kakšne so bile podražitve nekaterih proizvodov v Sloveniji od leta 1991 pa do 2011. Bencin se je podražil za 1.630 %, črni kruh za več kot 1.700 %, liter mleka za 1.360 %, pivo za 630 %, vozovnica za vlak za 1.270 %, itd. Povezava je nekoliko logična, saj je velik del našega življenja »vezan« na cene nafte.

Zdaj pa naredimo realno primerjavo. Primerjajmo enako z enakim, surovino z surovino. Priložen graf prikazuje ceno za sodček nafte (159 l) v primerjavi z valutami: dolar, funt in evro ter z zlatom. Vidimo, da moramo za nafto odšteti vedno več papirnatega denarja, a razmerje med nafto in zlatom pa ostaja enako – pri 2 gramih za sodček nafte (danes, 5. marca je razmerje 1,94 g zlata za sodček nafte).

Na podlagi s to primerjavo lahko trdimo le eno: nafta se skorajda ne draži, ampak je naš denar vreden vse manj. Zanj prejmemo vse manj katerih koli dobrin, vezanih na nafto ali ne. Surovine pa so tiste, ki skozi zgodovino ohranjajo svojo realno vrednost. Tudi danes ni nič drugače.

Pa smo spet pri pojmu realna inflacija. Statistična inflacija v marcu je znašala 2,9 %. A če preračunamo zgornje podatke vidimo, da so bile realne podražitve mnogo višje. Moja realna inflacija (izdelkov in storitev, ki jih sam dnevno uporabljam) znaša okoli 10 %. Pa vaša?

Pazimo ob tem na svoje prihranke, kako in kje so naloženi, da se ne bodo po nepotrebnem razvrednotili.

Kriza se poglablja ali pred velikim pokom

Pretekli teden je mednarodni denarni sklad (IMF) napovedal, da bodo obrestne mere do leta 2014 ostale rekordno nizke. To bi lahko še poslabšalo bonitetne ocene posameznim državam oz. zaupanje vlagateljev bo še bolj upadlo. Nizke obrestne mere kažejo na to, da si banke med seboj ne zaupajo. Banke ne želijo kreditirati gospodarstva, denar pa »leži« pri centralnih bankah pri skoraj brezobrestnih obrestih.

Zaradi teh dejstev se niti ne moremo čuditi, da trenutno Kitajska investira več denarja po svetu kot IMF in svetovna banka skupaj. Tudi ne preseneča več niti dejstvo, da bo Kitajska iz te krize izšla kot velesila. Kitajska, Švica, Avstralija, Japonska, Velika Britanija in še nekatere države so pripravile scenarij kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do propada evra.

 
Niti ne tako presenetljiv pa je podatek, da se investitorji izogibajo državnih vrednostnih papirjev (obveznice). Te naložbe so včasih veljale za varne, danes pa veljajo za nevarne. Varna naložba je iluzija. Špekulacija je tako ostala špekulacija, tradicionalno varnim naložbam pa nihče ne verjame, da so varne. Torej danes z vsako naložbo (tudi bančno) tvegamo, na kar opozarjam že vrsto let.

Na drugi strani pa se po svetu pojavlja vedno več pobud (kar sem tudi že pisal), da bi papirnat denar ponovno vezali na zlato. Po II. svetovni vojni so recimo ZDA dolar vezale na zlato (zlati standard) in s tem znižale dolg iz 140 na 40 % BDPja. V času zlatega standarda so bile valute veliko bolj stabilne.

Poglejmo, kaj se na to temo danes dogaja v svetu, saj v naših medijih o tem ni ne duha ne sluha:

-     Kitajski predstavnik centralne banke je prebivalce pozval, da je edina varna naložba zlato (gre za več kot poldrugo milijardo potencialnih vlagateljev). Vodja deviznega oddelka centralne banke želi dolarje zamenjati za zlato. Razmišljajo o uvedbi standarda vezanega na zlato in srebro.

-    Newt Gingrich in Ron Paul, republikanska predsedniška kandidata ZDA, zahtevata ponovno ureditev denarnega sistema in uvedbo zlatega standarda. Slednji je celo spisal knjigo »End the Fed« – Osvobodite svet pred ameriškim bankovcem. Seveda nobeden od njiju ne bo izvoljen.

-     Znana ameriška revija FORBES napoveduje, da se bodo ZDA v roku 5ih let vrnile na zlati standard. Špekulacija ali notranje informacije?

-     Zvezna država Utah je kot prva država v ZDA uvedla zlato in srebro kot uradno plačilno sredstvo. Temu zgledu bodo kmalu sledile tudi druge države. Mnogi razmišljajo tudi o tem, da bi dolar počasi »odstranili«.

-     Prav tako Zimbabve in Turčija razmišljata o uvedbi zlatega standarda in po zgledu mnogih držav (Šrilanka, Indija, Iran, Rusija, Brazilija, …) povišujeta rezerve zlata.

-     Wirtschafts woche (renomiran nemški časopis) piše, da bomo »največjo krizo vseh časov« lahko prebrodili le z zlatom. Temu naložbeni guru Marc Faber dodaja, da je danes zelo rizično ne imeti zlata v fizični lasti.

-     Študija WGC (World gold council) je pokazala, da je zlato strateška naložba za vse investitorje.

Gospodarska kriza se torej vedno bolj poglablja. Pri nas pa beremo kako se stvari rešujejo in da je zlato v balonu. Kako dolgo še? Imamo svoje premoženje že deloma zaščiteno s plemenitimi kovinami?

Leto 2012 bo še težje, a ne brez priložnosti

V zadnjih dveh tednih smo priča zanimivemu dogajanju na finančnih trgih. Gotovo najbolj zanimivo je spremljati razvoj dogodkov v Italiji. »Super Monti« se je vrgel v delo in strah pred zlomom Italije se je zmanjšal. Tretje gospodarstvo Evrope »je zakopalo pete tik nad prepadom in vanj ni padlo, kot se je to zgodilo Grčiji,« se je slikovito izrazil Monti. Italija je prejela drobcenih 7 milijard € denarne pomoči, ko ji je uspelo prodati državne obveznice. Vendar so obresti komaj vzdržne pri 6,98 %. S tem je Italija svoj velikanski, 1.400 milijard visok dolg, le še povečala.

Ob tem Boris Pleskovič (ugledni ekonomist, ki je dolga leta služboval v ZDA in bil pri Svetovni banki tudi podpredsednik raziskovalnega komiteja), katerega nekateri vidijo kot možnega mandatarja slovenske vlade, zaskrbljeno opazuje nakupe italijanskih obveznic s strani evropskih centralnih bank. Te banke so 500 milijard € pomoči prejele od Evropske centralne banke (ECB). Tiskanje denarja torej ne pojenja.

Voščila evropskih voditeljev ob novem letu so bila verjetno najresnejša in najbolj pesimistična odkar je Slovenija vstopila v Unijo. Nemška kanclerka Merklova meni, da je Evropa v »najresnejši preizkušnji v desetletjih« in da bo to leto za Nemčijo »nedvomno težje od leta 2011«. Tudi francoski predsednik Sarkozy je previden: »Dogajanje po svetu kaže, da bo leto 2012 polno tveganja, a tudi priložnosti,« dodaja. Tudi italijanski predsednik prebivalstvo poziva, naj naredijo določene žrtve, če želijo preprečiti zlom Italije.

Zaskrbljujoče je tudi stanje na nepremičninskem trgu na Kitajskem. Kitajsko je namreč že zajel val bankrotov nepremičninskih agencij. Ugledni analitiki opozarjajo na veliko nevarnost kratkoročnih negativnih posledic na finančnih in surovinskih trgih ob zlomu Kitajske.

Zanimivo je tudi dogajanje na delniških trgih, ki so se v zadnjih dneh preteklega leta okrepili. To okrevanje po mojem mnenju seveda ne kaže realne slike v gospodarstvu ampak je prej odraz zamegljenih pozitivnih signalov, ki jih na trg pošiljajo nekatere države. Posledično so seveda cene plemenitih kovin precej upadle. V dolarjih celo za enkrat bolj, kot v evrih. To nas, kot vlagatelje ne sme zmesti. Skušajmo na dogajanje gledati z oddaljenostjo, ne pustimo se vplivati kratkoročnim signalom, ki jih prejemamo iz dnevnih novic. Na stanje glejmo s kmečko logiko, kaj nas čaka v naslednjih 3, 6 ali 10 letih in temu primerno ravnajmo s svojimi prihranki.

Vsi vodilni politiki pa ostajajo optimisti. Vsaka kriza se je prej ko slej rešila. Vprašanje je samo v žrtvah in čemu vse se bo potrebno odreči. Ne pustimo, da bo žrtev tudi naše premoženje.

Poskusi reševanja evra

Zgodil se je vrh EU z namenom najti pot za rešitev evra. Ob prebiranju raznih prispevkov imam občutek, da navadni smrtniki nimamo pojma, kaj so se dejansko dogovorili. Nekaj splošnih fraz, nekaj številk, nič konkretnega.

Že mastrihtski sporazum, sklenjen leta 1992, predvideva, da se države EU ne smejo zadolžiti za več kot 60 % BDPja. Povprečje dolga vseh članic iz leta 2010 je bilo 84 %. Danes je gotovo precej višje.

»Proračuni članic evrskega območja naj bi bili po novem "načeloma uravnoteženi", pri čemer bodo države smele primanjkljaj imeti le v izjemnih gospodarskih razmerah.« V t.i. fiskalnem pravilu, sprejetim v petek, je zapisano, da imajo lahko države, katerih dolg je občutno pod 60 % BDPja, višje strukturne primanjkljaje. Države, ki ta dolg presežejo (teh je že zdaj več kot polovica), bodo najvišjim inštitucijam EU morale »predložiti poseben program s podrobno navedenimi ukrepi in reformami za učinkovito in trajno odpravo čezmernih primanjkljajev,« kot poroča portal RTVslo.

Ponovno so torej postavili mejo višine dolga, ki je že bila davno postavljena in ki jo danes mnoge države že presegajo … Bistvo tega vrha bi lahko povzeli z besedami, da gre za strožjo regulativo, ki jo bo narekoval vrh EU. Torej manj svobode.

Ob vsem kar smo utegnili izvedeti je tudi to, da EU ni enotna. Velika Britanija se naj ne bi strinjala z ukrepi, ki jih predlagata Nemčija in Francija. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy poudarja, da se »Rojeva nova Evropa,« in v isti sapi doda, da imamo »očitno dve Evropi«. Sarkozy je potrdil, da je Evropa dveh hitrosti že resničnost, čeprav je druga (zaenkrat) omejena le na Veliko Britanijo. »Če se gospodarstva območja evra ne bodo bolj približala drugo drugemu, ne bodo mogla ohraniti skupne valute,« je bil jasen Sarkozy.

Angela Merkel znova opozarja, da bo pot iz trenutne krize trajala več let. V preteklih intervjujih smo lahko zasledili, da govori o izgubljenem desetletju in dolgoročnem reševanju trenutne finančne  krize.

Ob vsem pa je najbolj skrb zbujajoča vloga ZDA v EU. Ameriški finančni minister Timothy Geithner je bil v EU prisoten skoraj cel teden pred omenjenim srečanjem. »Romal« je od predsednikov evropske in nemške centralne banke, do finančnih ministrov Nemčije in Francije, sestal se je tudi s predsednikom Sarkozyem ter z bodočim španskim in novim italijanskim predsednikom vlade. Z večino vidnih ljudi v EU. Spletni portal RTVslo poroča: »ZDA želijo, da se rešitev najde čim prej in so pripravljene pomagati, vendar ne razkrivajo, kakšna naj bi bila ta pomoč«. Gotovo ne gre za pomoč, ki bi reševala evro, ne da bi ob tem mislili na svoj dolar. Kako ZDA rešujejo svoje težave vemo – z novim tiskanjem denarja in pošiljanjem tega v obtok. Tudi v EU predlagajo podobne ukrepe. Na srečo (vsaj zaenkrat) najdemo predvsem v Berlinu tudi take politike, ki povečevanju količine denarja v obtoku nasprotujejo, saj poleg številnih tveganj to pomeni tudi »povečanje inflacijskih pritiskov«, ter posledično vse manj vredno valuto.

Vrata odpira prva borza zlata na Kitajski

Stari dolgovi se premagujejo z novimi dolgovi, obresti se že leta nahajajo na umetno nizkem nivoju in centralne banke želijo z vsemi mogočimi sredstvi denarni sistem ohranjati pri življenju. Trenutno se ne dela na reševanju nastale situacije, ampak »se z vsakim korakom poslabša dolžniška kriza«. Ni še videti konca rasti cen zlata: »problemi po celem svetu so preveč hudi,« komentira borzni komentator Hannes Huster.

Kitajci so si postavili 5-letni načrt s katerim se želijo distancirati od šepajočega ameriškega dolarja. V okviru načrta bodo čez pol leta (junij 2012) odprli vrata prve kitajske borze zlata: PAN ASIAN GOLD EXCHANGE. Z zlatom ne bodo več trgovali v dolarjih, ampak v domači valuti. 320 milijonov strank centralne kitajske banke – Bank of China, bo dobilo priložnost, da neposredno investirajo v trg zlata.

Oblast daje s kupovanjem zlata tudi ljudem jasen signal: če država kupuje zlato, je to zelo dober zgled za prebivalstvo. Z odprtjem te borze, bodo to miselnost le še okrepili. Kitajska namreč želi do leta 2020 povečati uradne zaloge zlata na 10.000 ton. Njene današnje zaloge znašajo »le« 1.040 ton. S svojo namero bi lahko kupili skoraj 4 letne svetovne proizvodnje te žlahtne kovine. Je morda tudi to razlog, da želijo pomagati Evropi? Le kaj bodo uradno ali neuradno prejeli v zameno?!?

»Drugi del krize bo mnogo hujši«

Henry Ford je pred desetletji izjavil, da če bi ljudje vedeli, kako deluje finančni sistem, bi imeli takoj revolucijo. Ozrimo se danes na ulice New Yorka, Aten, Tokia, Züricha, Frankfurta, Sydneya, Rima, … Ljubljane, ter številnih drugih mest po svetu. Zdi se, da je ljudem prekipelo. Pred stoletjem in pol rojeni Ford bi utegnil imeti prav. Ljudje ne želijo več finančnega sistema, ki jih (nas) je pahnil v to krizo, v revščino, v boj za preživetje. Nihče ne ve, kaj bo jutri. Kaj bo kriza še prinesla …

Lahko bi rekel, da je bilo glavno sporočilo minulega 5. kongresa plemenitih kovin in surovin, ravno previdnost. Marc Faber je že pred časom komentiral sedanjo krizo: »Never in the history of the world has there been a situation so bad that the government can't make it worse«. Sarkastično, a resnično.

Dirk Müller, znani nemški broker, ki je pravilno napovedal sedanjo krizo meni, da je evro dinamit za Evropo in dodaja, da je korenita reforma nujna ali pa bomo morali ponovno uvesti stare valute. Opozarja, da bo drugi del sedanje krize mnogo hujši kot prvi in da moramo svoje premoženje na to dobro pripraviti.

Dolar je med leti 1774 in 1912 izgubil okoli 20 % vrednosti. Leta 1913 je bil nato ustanovljen FED (mednarodni denarni sklad). Od takrat in do danes je dolar izgubil še dodatnih 95,6 % vrednosti. Zaradi prekomernega zadolževanja. Matjaž Štamulak komentira, da »je problem današnje krize v dolgovih in primanjkljajih«. Danes se države zadolžujejo in ustvarjajo še večji primanjkljaj. Realne gospodarske rasti, pa trenutno praktično ni.

Na papirnati denar se danes torej ne moremo zanesti. Rešitev so realne vrednosti: »delnice, surovine, plemenite kovine,« našteva Müller. Faber na ta seznam dodaja tudi zemljišča in nepremičnine. Vedno bolj zanimive pa postajajo tudi redke in strateške kovine.

Kongres je prinesel sporočilo, da so časi zelo resni. Tisti, ki tega opozorila in signalov, ki jih okrnjeno prejemamo preko medijev ne bodo vzeli resno, bodo veliko izgubili. Vse oblike denarnih naložb, pa naj bo to denar doma v nogavici ali na banki ali obveznice, vse te naložbe so pred velikim razvrednotenjem.

Rešitev ostaja staro pravilo: trojna razpršitev

Stari Judje, mormoni in scientisti so skozi stoletja razvili zelo uporabno tehniko ohranitve premoženja. Ves čas si prizadevajo, da imajo premoženje v grobem razpršeno na 3 dele: nepremičnine, surovine in vrednostne papirje.

V nepremičnini ponavadi živimo, če imamo okoli še vrt ali posestvo, je lastnina še toliko bolj vredna. V najhujših časih si lahko pridelamo tudi svojo hrano.

Med surovine sodijo seveda tudi fizične oblike plemenitih kovin: zlato in srebro. Ker vedno v kriznih časih so se kovine izkazale za najboljši denar. Zlato in srebro se je dalo vedno zamenjati za drugo blago ali hrano. V mnogih državah po svetu lahko danes že kupujeta z zlatom. Tudi diktator Gadafi je želel uvesti zlati denar in zahod prisiliti v trgovino z denarjem z realnim kritjem, kar dolar nikakor ni. Libija v teh poizkusih ni edina.

Vrednostni papirji pa so delnice, vzajemni skladi, razni opcijski posli in tudi denar, ki ga imamo na banki. Torej naložbe, ki so le navidezne, niso oprijemljive.

Ne glede na krizo, del tako razpršenega premoženja vedno pridobiva na vrednosti oz. ohranja realno vrednost. Trenutno so na udaru nepremičnine in vrednostni papirji, svoj potencial pa kažejo surovine (z izjemo vmesnih korekcij). Z reformo finančnega sistema se bodo karte ponovno premešale. Nekaj surovinskih naložb bo potrebno odprodati in zamenjati za druge naložbe, ki bodo takrat aktualne. Vendar je do časov, ko bodo kovine precenjene še kar nekaj časa.