Tudi ljudje spoznavajo, da je kriza resna

Prazniki so za nami. Prav tako prva tretjina leta. Poglejmo na kratko kaj je »novega« in kaj lahko pričakujemo v svetovnem gospodarstvu:

Če na kratko strnem, bi izpostavil 4 dejstva:

-          Bonitetne ocene se nižajo.

-          Javni dolgovi se še vedno povečujejo.

-          Stroški zadolževanja držav (obresti na kredite) se povečujejo in postajajo nevzdržni – dolg ne bo nikoli vrnjen.

-          Izgubljanje vrednosti papirnatega denarja se nadaljuje.

V bistvu se ni zgodilo nič novega, le situacija je postala bolj zaskrbljujoča. Novo je morda to, da ta dejstva ljudje vedno bolj spoznavajo. Začelo se je varčevati. Na plečih ljudi. To se (žal) pozna na razpoloženju ljudi.

Tudi politiki so vedno manj optimistični (po tem, ko se je že slišalo, da je kriza iz leta 2008 za nami). Predsednik nemške centralne banke g. Weidmann je pred kratkim dejal: »Mi politiki kupujemo samo čas!« Javno je izpostavil to, kar se ve že dolgo. Bankroti so v obstoječem kapitalističnem sistemu nekaj normalnega. So se dogajali in se še bodo. Tudi med najboljšimi. Nedavno je bankrotirala ena bolj renomiran švicarskih bank – Wegelin Bank. Med tem je tudi Irska spet v recesiji in pospešeno iščejo rešitev za svojo banko – Anglo Irish Bank.

Dejstvo je, da nobena globalna papirnata valuta ni večna. Christine Lagard, predsednica IMFa (mednarodni denarni sklad) je že sporočila, da »bo juan naslednja svetovna rezervna valuta«. Med papirnate valute spadajo tudi obveznice. Obvezniški trg, kamor je bilo »zapakiranega« verjetno večino svetovnega dolga, je tik pred kolapsom. Najbolj so valute v zadnjih 100 letih izgubljale prav zaradi inflacije. Inflacija pa pomeni podražitev (goriva). Podražitve so torej neizogibne. Tudi pri osnovnih življenjskih potrebščinah.

Na prvi pogled se zdi, da mi navadni smrtniki ne moremo storiti nič zase in za svoje premoženje. A to je daleč od realnosti in resnice. V vsaki krizi se skrivajo priložnosti. Po mnenju številnih uveljavljenih analitikov predstavlja ta kriza generacijsko naložbeno priložnost, ki bi jo bilo pametno izkoristiti in obrniti v svoj prid. Na slabšem bodo le neinformirani ali nepravilno (zavedeni) informirani ljudje. Tudi tisti, ki oklevajo do zadnjega. Ukrepati je potrebno, čim prej.

So tudi pozitivne novice

Po praznikih se prileže tudi kakšna pozitivna informacija, ker opažam, da so danes ljudje predvsem prestrašeni in zaskrbljeni glede svoje prihodnosti. Tudi za svoje premoženje. Sam glede tega ne vidim nobenih večjih težav. Le pravilno je potrebno ravnati. Poglejmo nekaj priložnosti v primerjavi z vrhuncem prvega vala krize leta 2008 (smo tik pred vrhuncem »drugega vala krize«):

-        Tudi zaradi skorajšnjega kolapsa obvezniškega trga, postajajo delniške naložbe spet zelo zanimiva naložba. Sam svetujem predvsem vzajemne sklade podcenjenih trgov in panog. Priložnosti se skrivajo predvsem v mesečnih vplačilih. Tisti, ki leta 2008 začel z rednimi mesečnimi vplačili v priporočljive vzajemne sklade, je lahko ustvaril tudi 80-100 % donos ali celo več. Strankam v zadnjem času tudi svetujem investicije v primerne sklade.

-        Plemenite kovine ostajajo najprimernejša naložba za zaščito premoženja. Vsak posameznik MORA danes imeti vsaj del premoženja v zlatu in še zlasti srebru. Slednja bo poleg ohranjanja realne vrednosti prinašala tudi lepe donose. Tisti, ki je 2008 začel z nakupi plemenitih kovin, je lahko ustvaril krepkih 100 % pri zlatu in 150 % pri srebru. Novička: Severna Karolina je tudi uvedla zlato in srebro kot uradno plačilno sredstvo. S tema kovinama lahko tam normalno kupujete.

-        Surovine so trg, ki ga priporočamo vse od leta 2007. Nahajamo se namreč nekje na prvi tretjini surovinskega trenda. Vse večje države danes stremijo za surovinami in predvsem za njihovimi viri. Ne samo nafta, EU na podlagi analiz NUJNO potrebuje 17 surovin za svoj razvoj in napredek. Čisto na vrhu sta srebro in renij. Kitajska (lastnica številnih redkih in strateških kovin) razmišlja, da bo s surovinami trgovala le še v zlatu.

-        Banka oz. denar doma. Samo toliko, kolikor je nujno potrebno, za kratkoročne finančne cilje in nepredvidljive dogodke. Nič več. Denarne naložbe namreč vedno bolj očitno uničuje inflacija.

Nafta se dejansko ne draži

»Zaradi višanja cen nafte na svetovnih trgih se bo očitno postavljanje rekordov cen goriv nadaljevalo tudi v Sloveniji,« smo brali včeraj na spletnem portalu rtvslo. Cene goriv se višajo. Danes zjutraj sem za polni tank prvič odštel več kot 70 evrov. Vprašanje, ki si ga postavljam pa je, zakaj?

Je nafta res vse dražja ali je vzrok za podražitve goriv skrit kje drugje?  

Poglejmo kakšne so bile podražitve nekaterih proizvodov v Sloveniji od leta 1991 pa do 2011. Bencin se je podražil za 1.630 %, črni kruh za več kot 1.700 %, liter mleka za 1.360 %, pivo za 630 %, vozovnica za vlak za 1.270 %, itd. Povezava je nekoliko logična, saj je velik del našega življenja »vezan« na cene nafte.

Zdaj pa naredimo realno primerjavo. Primerjajmo enako z enakim, surovino z surovino. Priložen graf prikazuje ceno za sodček nafte (159 l) v primerjavi z valutami: dolar, funt in evro ter z zlatom. Vidimo, da moramo za nafto odšteti vedno več papirnatega denarja, a razmerje med nafto in zlatom pa ostaja enako – pri 2 gramih za sodček nafte (danes, 5. marca je razmerje 1,94 g zlata za sodček nafte).

Na podlagi s to primerjavo lahko trdimo le eno: nafta se skorajda ne draži, ampak je naš denar vreden vse manj. Zanj prejmemo vse manj katerih koli dobrin, vezanih na nafto ali ne. Surovine pa so tiste, ki skozi zgodovino ohranjajo svojo realno vrednost. Tudi danes ni nič drugače.

Pa smo spet pri pojmu realna inflacija. Statistična inflacija v marcu je znašala 2,9 %. A če preračunamo zgornje podatke vidimo, da so bile realne podražitve mnogo višje. Moja realna inflacija (izdelkov in storitev, ki jih sam dnevno uporabljam) znaša okoli 10 %. Pa vaša?

Pazimo ob tem na svoje prihranke, kako in kje so naloženi, da se ne bodo po nepotrebnem razvrednotili.

Kriza se poglablja ali pred velikim pokom

Pretekli teden je mednarodni denarni sklad (IMF) napovedal, da bodo obrestne mere do leta 2014 ostale rekordno nizke. To bi lahko še poslabšalo bonitetne ocene posameznim državam oz. zaupanje vlagateljev bo še bolj upadlo. Nizke obrestne mere kažejo na to, da si banke med seboj ne zaupajo. Banke ne želijo kreditirati gospodarstva, denar pa »leži« pri centralnih bankah pri skoraj brezobrestnih obrestih.

Zaradi teh dejstev se niti ne moremo čuditi, da trenutno Kitajska investira več denarja po svetu kot IMF in svetovna banka skupaj. Tudi ne preseneča več niti dejstvo, da bo Kitajska iz te krize izšla kot velesila. Kitajska, Švica, Avstralija, Japonska, Velika Britanija in še nekatere države so pripravile scenarij kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do propada evra.

 
Niti ne tako presenetljiv pa je podatek, da se investitorji izogibajo državnih vrednostnih papirjev (obveznice). Te naložbe so včasih veljale za varne, danes pa veljajo za nevarne. Varna naložba je iluzija. Špekulacija je tako ostala špekulacija, tradicionalno varnim naložbam pa nihče ne verjame, da so varne. Torej danes z vsako naložbo (tudi bančno) tvegamo, na kar opozarjam že vrsto let.

Na drugi strani pa se po svetu pojavlja vedno več pobud (kar sem tudi že pisal), da bi papirnat denar ponovno vezali na zlato. Po II. svetovni vojni so recimo ZDA dolar vezale na zlato (zlati standard) in s tem znižale dolg iz 140 na 40 % BDPja. V času zlatega standarda so bile valute veliko bolj stabilne.

Poglejmo, kaj se na to temo danes dogaja v svetu, saj v naših medijih o tem ni ne duha ne sluha:

-     Kitajski predstavnik centralne banke je prebivalce pozval, da je edina varna naložba zlato (gre za več kot poldrugo milijardo potencialnih vlagateljev). Vodja deviznega oddelka centralne banke želi dolarje zamenjati za zlato. Razmišljajo o uvedbi standarda vezanega na zlato in srebro.

-    Newt Gingrich in Ron Paul, republikanska predsedniška kandidata ZDA, zahtevata ponovno ureditev denarnega sistema in uvedbo zlatega standarda. Slednji je celo spisal knjigo »End the Fed« – Osvobodite svet pred ameriškim bankovcem. Seveda nobeden od njiju ne bo izvoljen.

-     Znana ameriška revija FORBES napoveduje, da se bodo ZDA v roku 5ih let vrnile na zlati standard. Špekulacija ali notranje informacije?

-     Zvezna država Utah je kot prva država v ZDA uvedla zlato in srebro kot uradno plačilno sredstvo. Temu zgledu bodo kmalu sledile tudi druge države. Mnogi razmišljajo tudi o tem, da bi dolar počasi »odstranili«.

-     Prav tako Zimbabve in Turčija razmišljata o uvedbi zlatega standarda in po zgledu mnogih držav (Šrilanka, Indija, Iran, Rusija, Brazilija, …) povišujeta rezerve zlata.

-     Wirtschafts woche (renomiran nemški časopis) piše, da bomo »največjo krizo vseh časov« lahko prebrodili le z zlatom. Temu naložbeni guru Marc Faber dodaja, da je danes zelo rizično ne imeti zlata v fizični lasti.

-     Študija WGC (World gold council) je pokazala, da je zlato strateška naložba za vse investitorje.

Gospodarska kriza se torej vedno bolj poglablja. Pri nas pa beremo kako se stvari rešujejo in da je zlato v balonu. Kako dolgo še? Imamo svoje premoženje že deloma zaščiteno s plemenitimi kovinami?

Leto 2012 bo še težje, a ne brez priložnosti

V zadnjih dveh tednih smo priča zanimivemu dogajanju na finančnih trgih. Gotovo najbolj zanimivo je spremljati razvoj dogodkov v Italiji. »Super Monti« se je vrgel v delo in strah pred zlomom Italije se je zmanjšal. Tretje gospodarstvo Evrope »je zakopalo pete tik nad prepadom in vanj ni padlo, kot se je to zgodilo Grčiji,« se je slikovito izrazil Monti. Italija je prejela drobcenih 7 milijard € denarne pomoči, ko ji je uspelo prodati državne obveznice. Vendar so obresti komaj vzdržne pri 6,98 %. S tem je Italija svoj velikanski, 1.400 milijard visok dolg, le še povečala.

Ob tem Boris Pleskovič (ugledni ekonomist, ki je dolga leta služboval v ZDA in bil pri Svetovni banki tudi podpredsednik raziskovalnega komiteja), katerega nekateri vidijo kot možnega mandatarja slovenske vlade, zaskrbljeno opazuje nakupe italijanskih obveznic s strani evropskih centralnih bank. Te banke so 500 milijard € pomoči prejele od Evropske centralne banke (ECB). Tiskanje denarja torej ne pojenja.

Voščila evropskih voditeljev ob novem letu so bila verjetno najresnejša in najbolj pesimistična odkar je Slovenija vstopila v Unijo. Nemška kanclerka Merklova meni, da je Evropa v »najresnejši preizkušnji v desetletjih« in da bo to leto za Nemčijo »nedvomno težje od leta 2011«. Tudi francoski predsednik Sarkozy je previden: »Dogajanje po svetu kaže, da bo leto 2012 polno tveganja, a tudi priložnosti,« dodaja. Tudi italijanski predsednik prebivalstvo poziva, naj naredijo določene žrtve, če želijo preprečiti zlom Italije.

Zaskrbljujoče je tudi stanje na nepremičninskem trgu na Kitajskem. Kitajsko je namreč že zajel val bankrotov nepremičninskih agencij. Ugledni analitiki opozarjajo na veliko nevarnost kratkoročnih negativnih posledic na finančnih in surovinskih trgih ob zlomu Kitajske.

Zanimivo je tudi dogajanje na delniških trgih, ki so se v zadnjih dneh preteklega leta okrepili. To okrevanje po mojem mnenju seveda ne kaže realne slike v gospodarstvu ampak je prej odraz zamegljenih pozitivnih signalov, ki jih na trg pošiljajo nekatere države. Posledično so seveda cene plemenitih kovin precej upadle. V dolarjih celo za enkrat bolj, kot v evrih. To nas, kot vlagatelje ne sme zmesti. Skušajmo na dogajanje gledati z oddaljenostjo, ne pustimo se vplivati kratkoročnim signalom, ki jih prejemamo iz dnevnih novic. Na stanje glejmo s kmečko logiko, kaj nas čaka v naslednjih 3, 6 ali 10 letih in temu primerno ravnajmo s svojimi prihranki.

Vsi vodilni politiki pa ostajajo optimisti. Vsaka kriza se je prej ko slej rešila. Vprašanje je samo v žrtvah in čemu vse se bo potrebno odreči. Ne pustimo, da bo žrtev tudi naše premoženje.

Poskusi reševanja evra

Zgodil se je vrh EU z namenom najti pot za rešitev evra. Ob prebiranju raznih prispevkov imam občutek, da navadni smrtniki nimamo pojma, kaj so se dejansko dogovorili. Nekaj splošnih fraz, nekaj številk, nič konkretnega.

Že mastrihtski sporazum, sklenjen leta 1992, predvideva, da se države EU ne smejo zadolžiti za več kot 60 % BDPja. Povprečje dolga vseh članic iz leta 2010 je bilo 84 %. Danes je gotovo precej višje.

»Proračuni članic evrskega območja naj bi bili po novem "načeloma uravnoteženi", pri čemer bodo države smele primanjkljaj imeti le v izjemnih gospodarskih razmerah.« V t.i. fiskalnem pravilu, sprejetim v petek, je zapisano, da imajo lahko države, katerih dolg je občutno pod 60 % BDPja, višje strukturne primanjkljaje. Države, ki ta dolg presežejo (teh je že zdaj več kot polovica), bodo najvišjim inštitucijam EU morale »predložiti poseben program s podrobno navedenimi ukrepi in reformami za učinkovito in trajno odpravo čezmernih primanjkljajev,« kot poroča portal RTVslo.

Ponovno so torej postavili mejo višine dolga, ki je že bila davno postavljena in ki jo danes mnoge države že presegajo … Bistvo tega vrha bi lahko povzeli z besedami, da gre za strožjo regulativo, ki jo bo narekoval vrh EU. Torej manj svobode.

Ob vsem kar smo utegnili izvedeti je tudi to, da EU ni enotna. Velika Britanija se naj ne bi strinjala z ukrepi, ki jih predlagata Nemčija in Francija. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy poudarja, da se »Rojeva nova Evropa,« in v isti sapi doda, da imamo »očitno dve Evropi«. Sarkozy je potrdil, da je Evropa dveh hitrosti že resničnost, čeprav je druga (zaenkrat) omejena le na Veliko Britanijo. »Če se gospodarstva območja evra ne bodo bolj približala drugo drugemu, ne bodo mogla ohraniti skupne valute,« je bil jasen Sarkozy.

Angela Merkel znova opozarja, da bo pot iz trenutne krize trajala več let. V preteklih intervjujih smo lahko zasledili, da govori o izgubljenem desetletju in dolgoročnem reševanju trenutne finančne  krize.

Ob vsem pa je najbolj skrb zbujajoča vloga ZDA v EU. Ameriški finančni minister Timothy Geithner je bil v EU prisoten skoraj cel teden pred omenjenim srečanjem. »Romal« je od predsednikov evropske in nemške centralne banke, do finančnih ministrov Nemčije in Francije, sestal se je tudi s predsednikom Sarkozyem ter z bodočim španskim in novim italijanskim predsednikom vlade. Z večino vidnih ljudi v EU. Spletni portal RTVslo poroča: »ZDA želijo, da se rešitev najde čim prej in so pripravljene pomagati, vendar ne razkrivajo, kakšna naj bi bila ta pomoč«. Gotovo ne gre za pomoč, ki bi reševala evro, ne da bi ob tem mislili na svoj dolar. Kako ZDA rešujejo svoje težave vemo – z novim tiskanjem denarja in pošiljanjem tega v obtok. Tudi v EU predlagajo podobne ukrepe. Na srečo (vsaj zaenkrat) najdemo predvsem v Berlinu tudi take politike, ki povečevanju količine denarja v obtoku nasprotujejo, saj poleg številnih tveganj to pomeni tudi »povečanje inflacijskih pritiskov«, ter posledično vse manj vredno valuto.

Vrata odpira prva borza zlata na Kitajski

Stari dolgovi se premagujejo z novimi dolgovi, obresti se že leta nahajajo na umetno nizkem nivoju in centralne banke želijo z vsemi mogočimi sredstvi denarni sistem ohranjati pri življenju. Trenutno se ne dela na reševanju nastale situacije, ampak »se z vsakim korakom poslabša dolžniška kriza«. Ni še videti konca rasti cen zlata: »problemi po celem svetu so preveč hudi,« komentira borzni komentator Hannes Huster.

Kitajci so si postavili 5-letni načrt s katerim se želijo distancirati od šepajočega ameriškega dolarja. V okviru načrta bodo čez pol leta (junij 2012) odprli vrata prve kitajske borze zlata: PAN ASIAN GOLD EXCHANGE. Z zlatom ne bodo več trgovali v dolarjih, ampak v domači valuti. 320 milijonov strank centralne kitajske banke – Bank of China, bo dobilo priložnost, da neposredno investirajo v trg zlata.

Oblast daje s kupovanjem zlata tudi ljudem jasen signal: če država kupuje zlato, je to zelo dober zgled za prebivalstvo. Z odprtjem te borze, bodo to miselnost le še okrepili. Kitajska namreč želi do leta 2020 povečati uradne zaloge zlata na 10.000 ton. Njene današnje zaloge znašajo »le« 1.040 ton. S svojo namero bi lahko kupili skoraj 4 letne svetovne proizvodnje te žlahtne kovine. Je morda tudi to razlog, da želijo pomagati Evropi? Le kaj bodo uradno ali neuradno prejeli v zameno?!?