Alea iacta est

Z današnjim dnem (1. junij 2012) sta Kitajska in Japonska začeli z direktnim trgovanjem v lastnih valutah – yuanom in jenom. Največji ekonomiji Azije ne bosta več uporabljali dolarja kot menjalno sredstvo. Ta odločitev centralnih bank je gotovo velik udarec za ZDA in ameriški dolar.

S to odločitvijo ne gre samo za zmanjšanje stroškov, ki nastanejo ob menjavi valut ampak gre za odločitev, s katero želijo Kitajci in Japonci zmanjšati odvisnost od dolarja. Poleg tega je Kitajska največji trgovski partner Japonske. Z ukrepom želijo trgovanje in medsebojne investicije še bolj utrditi. Oblasti med drugim dodajajo, da bodo s tem »zmanjšali rizike finančnih inštitucij,« ki jih prinaša dolar.

Svet se začenja zavedati, da so ZDA in dolar zelo ranjeni. Z gotovostjo lahko sklepamo, da je to prva v nizu podobnih odločitev. Že pred meseci so iz Irana in Indije sporočili, da ne bodo več trgovali z dolarji ampak z lastnimi valutami. Ko je začela o tem na glas razmišljati Libija, se je v državno vojno vmešal Nato. Bo tudi morebitni vojaški napad na Iran imel v ozadju podobna vodila? Na svetovnem spletu smo že lahko brali, da tudi Rusija in Kitajska ne bosta več trgovali z dolarji.

Le kakšne posledice bo s tem utrpel dolar? ZDA so svojo valuto po drugi svetovni vojni razširile po vsem svetu. Postala je svetovna valuta, ki jo sprejmejo praktično v vsaki državi. Pa vendar lahko tisti, ki nas je pot kdaj zanesla v druge predele sveta opazimo, da so marsikje evri postali že celo bolj cenjeni kot dolarji.

Kocka je torej padla. Z zmanjšanjem povpraševanja po dolarjih bo na trgih ostalo veliko denarja, po katerem ne bo povpraševanja. Dodatno razvrednotenje valute, ki je praktično izgubila že skoraj vso svojo realno vrednost (glej sliko), je gotovo neizogibno. Za naslednji mesec ZDA že napovedujejo novo »tiskanje« denarja s katerim bodo lahko pokrpali nove/stare bilančne luknje. Podobni ukrepi so neizogibni tudi v EU (še zlasti če poslušamo težnje novega francoskega predsednika, ki mu ni v interesu varčevati).

Kakšne posledice lahko pričakujemo mi? Gotovo so podražitve neizogibne. Padec vrednosti dolarja bo imelo vpliv na ves finančni sistem. Papirnati denar je že tako vse manj vreden, takšni ukrepi bodo gotovo to špiralo še dodatno pospešili. Zato je nujno, da svoje prihranke v »papirnatih naložbah« primerno zaščitimo.

Centralne banke bi lahko kupile polovico zlata

Leta 2011 so centralne banke kupile 440 ton letne proizvodnje zlata. To je približno 37 ton na mesec. Samo meseca marca pa so kupile skoraj 58 ton. Če se bo ta trend nadaljeval, bi lahko centralne banke letos kupile prek 700 ton letne proizvodnje zlata.

Spremljati ta trend je zanimiv predvsem iz razloga, ker centralne banke vse od leta 1988 niso bile kupci zlata. Nasprotno, dobrih 20 let so zlato prodajale. Leta 2010 pa se je trend obrnil. Centralne banke so ponovno postale neto kupci fizičnega zlata.

Sicer letna proizvodnja zlata znaša konstantno okoli 2.300-2.500 ton. Poleg tega se v zadnjih letih reciklira med 1.300-1.600 ton zlata letno. Skupaj torej letna proizvodnja zlata znaša med 3.600 in 4.150 ton. Vse bolj pa narašča tudi povpraševanje. To je trenutno pri okoli 4.000 tonah letno. Letna proizvodnja tako komaj zadosti svetovnim zahtevam. Opazno je predvsem naraščajoče povpraševanje s strani fizičnih oseb, ki se je v zadnjih letih dvignilo za okoli 30 %. Vsi podatki izvirajo iz spletne strani World Gold Councila.

Vprašam se, kakšen signal centralne banke s svojimi povečevanji zalog zlata pošiljajo nam? Po drugi strani pa beremo, kako se zlato nahaja v balonu. V Švici je civilna iniciativa začela zbirati podpise za razpis referenduma, da ta alpska država več ne bi prodajala zlata ampak, da bi zakonsko določili minimalno kvoto, ki jo država mora imeti hranjeno v lastnih, švicarskih trezorjih. Švica ima podobno kot Nemčija, veliko zlata hranjenega izven lastne države. Kar ob poglabljanju krize predstavlja ne mali problem. Takšnih in podobnih primerov je veliko in jih bo še več. Je torej zlato še vedno primerno za nas in zaščito naših prihrankov?

Tudi ljudje spoznavajo, da je kriza resna

Prazniki so za nami. Prav tako prva tretjina leta. Poglejmo na kratko kaj je »novega« in kaj lahko pričakujemo v svetovnem gospodarstvu:

Če na kratko strnem, bi izpostavil 4 dejstva:

-          Bonitetne ocene se nižajo.

-          Javni dolgovi se še vedno povečujejo.

-          Stroški zadolževanja držav (obresti na kredite) se povečujejo in postajajo nevzdržni – dolg ne bo nikoli vrnjen.

-          Izgubljanje vrednosti papirnatega denarja se nadaljuje.

V bistvu se ni zgodilo nič novega, le situacija je postala bolj zaskrbljujoča. Novo je morda to, da ta dejstva ljudje vedno bolj spoznavajo. Začelo se je varčevati. Na plečih ljudi. To se (žal) pozna na razpoloženju ljudi.

Tudi politiki so vedno manj optimistični (po tem, ko se je že slišalo, da je kriza iz leta 2008 za nami). Predsednik nemške centralne banke g. Weidmann je pred kratkim dejal: »Mi politiki kupujemo samo čas!« Javno je izpostavil to, kar se ve že dolgo. Bankroti so v obstoječem kapitalističnem sistemu nekaj normalnega. So se dogajali in se še bodo. Tudi med najboljšimi. Nedavno je bankrotirala ena bolj renomiran švicarskih bank – Wegelin Bank. Med tem je tudi Irska spet v recesiji in pospešeno iščejo rešitev za svojo banko – Anglo Irish Bank.

Dejstvo je, da nobena globalna papirnata valuta ni večna. Christine Lagard, predsednica IMFa (mednarodni denarni sklad) je že sporočila, da »bo juan naslednja svetovna rezervna valuta«. Med papirnate valute spadajo tudi obveznice. Obvezniški trg, kamor je bilo »zapakiranega« verjetno večino svetovnega dolga, je tik pred kolapsom. Najbolj so valute v zadnjih 100 letih izgubljale prav zaradi inflacije. Inflacija pa pomeni podražitev (goriva). Podražitve so torej neizogibne. Tudi pri osnovnih življenjskih potrebščinah.

Na prvi pogled se zdi, da mi navadni smrtniki ne moremo storiti nič zase in za svoje premoženje. A to je daleč od realnosti in resnice. V vsaki krizi se skrivajo priložnosti. Po mnenju številnih uveljavljenih analitikov predstavlja ta kriza generacijsko naložbeno priložnost, ki bi jo bilo pametno izkoristiti in obrniti v svoj prid. Na slabšem bodo le neinformirani ali nepravilno (zavedeni) informirani ljudje. Tudi tisti, ki oklevajo do zadnjega. Ukrepati je potrebno, čim prej.

So tudi pozitivne novice

Po praznikih se prileže tudi kakšna pozitivna informacija, ker opažam, da so danes ljudje predvsem prestrašeni in zaskrbljeni glede svoje prihodnosti. Tudi za svoje premoženje. Sam glede tega ne vidim nobenih večjih težav. Le pravilno je potrebno ravnati. Poglejmo nekaj priložnosti v primerjavi z vrhuncem prvega vala krize leta 2008 (smo tik pred vrhuncem »drugega vala krize«):

-        Tudi zaradi skorajšnjega kolapsa obvezniškega trga, postajajo delniške naložbe spet zelo zanimiva naložba. Sam svetujem predvsem vzajemne sklade podcenjenih trgov in panog. Priložnosti se skrivajo predvsem v mesečnih vplačilih. Tisti, ki leta 2008 začel z rednimi mesečnimi vplačili v priporočljive vzajemne sklade, je lahko ustvaril tudi 80-100 % donos ali celo več. Strankam v zadnjem času tudi svetujem investicije v primerne sklade.

-        Plemenite kovine ostajajo najprimernejša naložba za zaščito premoženja. Vsak posameznik MORA danes imeti vsaj del premoženja v zlatu in še zlasti srebru. Slednja bo poleg ohranjanja realne vrednosti prinašala tudi lepe donose. Tisti, ki je 2008 začel z nakupi plemenitih kovin, je lahko ustvaril krepkih 100 % pri zlatu in 150 % pri srebru. Novička: Severna Karolina je tudi uvedla zlato in srebro kot uradno plačilno sredstvo. S tema kovinama lahko tam normalno kupujete.

-        Surovine so trg, ki ga priporočamo vse od leta 2007. Nahajamo se namreč nekje na prvi tretjini surovinskega trenda. Vse večje države danes stremijo za surovinami in predvsem za njihovimi viri. Ne samo nafta, EU na podlagi analiz NUJNO potrebuje 17 surovin za svoj razvoj in napredek. Čisto na vrhu sta srebro in renij. Kitajska (lastnica številnih redkih in strateških kovin) razmišlja, da bo s surovinami trgovala le še v zlatu.

-        Banka oz. denar doma. Samo toliko, kolikor je nujno potrebno, za kratkoročne finančne cilje in nepredvidljive dogodke. Nič več. Denarne naložbe namreč vedno bolj očitno uničuje inflacija.

Nafta se dejansko ne draži

»Zaradi višanja cen nafte na svetovnih trgih se bo očitno postavljanje rekordov cen goriv nadaljevalo tudi v Sloveniji,« smo brali včeraj na spletnem portalu rtvslo. Cene goriv se višajo. Danes zjutraj sem za polni tank prvič odštel več kot 70 evrov. Vprašanje, ki si ga postavljam pa je, zakaj?

Je nafta res vse dražja ali je vzrok za podražitve goriv skrit kje drugje?  

Poglejmo kakšne so bile podražitve nekaterih proizvodov v Sloveniji od leta 1991 pa do 2011. Bencin se je podražil za 1.630 %, črni kruh za več kot 1.700 %, liter mleka za 1.360 %, pivo za 630 %, vozovnica za vlak za 1.270 %, itd. Povezava je nekoliko logična, saj je velik del našega življenja »vezan« na cene nafte.

Zdaj pa naredimo realno primerjavo. Primerjajmo enako z enakim, surovino z surovino. Priložen graf prikazuje ceno za sodček nafte (159 l) v primerjavi z valutami: dolar, funt in evro ter z zlatom. Vidimo, da moramo za nafto odšteti vedno več papirnatega denarja, a razmerje med nafto in zlatom pa ostaja enako – pri 2 gramih za sodček nafte (danes, 5. marca je razmerje 1,94 g zlata za sodček nafte).

Na podlagi s to primerjavo lahko trdimo le eno: nafta se skorajda ne draži, ampak je naš denar vreden vse manj. Zanj prejmemo vse manj katerih koli dobrin, vezanih na nafto ali ne. Surovine pa so tiste, ki skozi zgodovino ohranjajo svojo realno vrednost. Tudi danes ni nič drugače.

Pa smo spet pri pojmu realna inflacija. Statistična inflacija v marcu je znašala 2,9 %. A če preračunamo zgornje podatke vidimo, da so bile realne podražitve mnogo višje. Moja realna inflacija (izdelkov in storitev, ki jih sam dnevno uporabljam) znaša okoli 10 %. Pa vaša?

Pazimo ob tem na svoje prihranke, kako in kje so naloženi, da se ne bodo po nepotrebnem razvrednotili.

Kriza se poglablja ali pred velikim pokom

Pretekli teden je mednarodni denarni sklad (IMF) napovedal, da bodo obrestne mere do leta 2014 ostale rekordno nizke. To bi lahko še poslabšalo bonitetne ocene posameznim državam oz. zaupanje vlagateljev bo še bolj upadlo. Nizke obrestne mere kažejo na to, da si banke med seboj ne zaupajo. Banke ne želijo kreditirati gospodarstva, denar pa »leži« pri centralnih bankah pri skoraj brezobrestnih obrestih.

Zaradi teh dejstev se niti ne moremo čuditi, da trenutno Kitajska investira več denarja po svetu kot IMF in svetovna banka skupaj. Tudi ne preseneča več niti dejstvo, da bo Kitajska iz te krize izšla kot velesila. Kitajska, Švica, Avstralija, Japonska, Velika Britanija in še nekatere države so pripravile scenarij kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do propada evra.

 
Niti ne tako presenetljiv pa je podatek, da se investitorji izogibajo državnih vrednostnih papirjev (obveznice). Te naložbe so včasih veljale za varne, danes pa veljajo za nevarne. Varna naložba je iluzija. Špekulacija je tako ostala špekulacija, tradicionalno varnim naložbam pa nihče ne verjame, da so varne. Torej danes z vsako naložbo (tudi bančno) tvegamo, na kar opozarjam že vrsto let.

Na drugi strani pa se po svetu pojavlja vedno več pobud (kar sem tudi že pisal), da bi papirnat denar ponovno vezali na zlato. Po II. svetovni vojni so recimo ZDA dolar vezale na zlato (zlati standard) in s tem znižale dolg iz 140 na 40 % BDPja. V času zlatega standarda so bile valute veliko bolj stabilne.

Poglejmo, kaj se na to temo danes dogaja v svetu, saj v naših medijih o tem ni ne duha ne sluha:

-     Kitajski predstavnik centralne banke je prebivalce pozval, da je edina varna naložba zlato (gre za več kot poldrugo milijardo potencialnih vlagateljev). Vodja deviznega oddelka centralne banke želi dolarje zamenjati za zlato. Razmišljajo o uvedbi standarda vezanega na zlato in srebro.

-    Newt Gingrich in Ron Paul, republikanska predsedniška kandidata ZDA, zahtevata ponovno ureditev denarnega sistema in uvedbo zlatega standarda. Slednji je celo spisal knjigo »End the Fed« – Osvobodite svet pred ameriškim bankovcem. Seveda nobeden od njiju ne bo izvoljen.

-     Znana ameriška revija FORBES napoveduje, da se bodo ZDA v roku 5ih let vrnile na zlati standard. Špekulacija ali notranje informacije?

-     Zvezna država Utah je kot prva država v ZDA uvedla zlato in srebro kot uradno plačilno sredstvo. Temu zgledu bodo kmalu sledile tudi druge države. Mnogi razmišljajo tudi o tem, da bi dolar počasi »odstranili«.

-     Prav tako Zimbabve in Turčija razmišljata o uvedbi zlatega standarda in po zgledu mnogih držav (Šrilanka, Indija, Iran, Rusija, Brazilija, …) povišujeta rezerve zlata.

-     Wirtschafts woche (renomiran nemški časopis) piše, da bomo »največjo krizo vseh časov« lahko prebrodili le z zlatom. Temu naložbeni guru Marc Faber dodaja, da je danes zelo rizično ne imeti zlata v fizični lasti.

-     Študija WGC (World gold council) je pokazala, da je zlato strateška naložba za vse investitorje.

Gospodarska kriza se torej vedno bolj poglablja. Pri nas pa beremo kako se stvari rešujejo in da je zlato v balonu. Kako dolgo še? Imamo svoje premoženje že deloma zaščiteno s plemenitimi kovinami?

Leto 2012 bo še težje, a ne brez priložnosti

V zadnjih dveh tednih smo priča zanimivemu dogajanju na finančnih trgih. Gotovo najbolj zanimivo je spremljati razvoj dogodkov v Italiji. »Super Monti« se je vrgel v delo in strah pred zlomom Italije se je zmanjšal. Tretje gospodarstvo Evrope »je zakopalo pete tik nad prepadom in vanj ni padlo, kot se je to zgodilo Grčiji,« se je slikovito izrazil Monti. Italija je prejela drobcenih 7 milijard € denarne pomoči, ko ji je uspelo prodati državne obveznice. Vendar so obresti komaj vzdržne pri 6,98 %. S tem je Italija svoj velikanski, 1.400 milijard visok dolg, le še povečala.

Ob tem Boris Pleskovič (ugledni ekonomist, ki je dolga leta služboval v ZDA in bil pri Svetovni banki tudi podpredsednik raziskovalnega komiteja), katerega nekateri vidijo kot možnega mandatarja slovenske vlade, zaskrbljeno opazuje nakupe italijanskih obveznic s strani evropskih centralnih bank. Te banke so 500 milijard € pomoči prejele od Evropske centralne banke (ECB). Tiskanje denarja torej ne pojenja.

Voščila evropskih voditeljev ob novem letu so bila verjetno najresnejša in najbolj pesimistična odkar je Slovenija vstopila v Unijo. Nemška kanclerka Merklova meni, da je Evropa v »najresnejši preizkušnji v desetletjih« in da bo to leto za Nemčijo »nedvomno težje od leta 2011«. Tudi francoski predsednik Sarkozy je previden: »Dogajanje po svetu kaže, da bo leto 2012 polno tveganja, a tudi priložnosti,« dodaja. Tudi italijanski predsednik prebivalstvo poziva, naj naredijo določene žrtve, če želijo preprečiti zlom Italije.

Zaskrbljujoče je tudi stanje na nepremičninskem trgu na Kitajskem. Kitajsko je namreč že zajel val bankrotov nepremičninskih agencij. Ugledni analitiki opozarjajo na veliko nevarnost kratkoročnih negativnih posledic na finančnih in surovinskih trgih ob zlomu Kitajske.

Zanimivo je tudi dogajanje na delniških trgih, ki so se v zadnjih dneh preteklega leta okrepili. To okrevanje po mojem mnenju seveda ne kaže realne slike v gospodarstvu ampak je prej odraz zamegljenih pozitivnih signalov, ki jih na trg pošiljajo nekatere države. Posledično so seveda cene plemenitih kovin precej upadle. V dolarjih celo za enkrat bolj, kot v evrih. To nas, kot vlagatelje ne sme zmesti. Skušajmo na dogajanje gledati z oddaljenostjo, ne pustimo se vplivati kratkoročnim signalom, ki jih prejemamo iz dnevnih novic. Na stanje glejmo s kmečko logiko, kaj nas čaka v naslednjih 3, 6 ali 10 letih in temu primerno ravnajmo s svojimi prihranki.

Vsi vodilni politiki pa ostajajo optimisti. Vsaka kriza se je prej ko slej rešila. Vprašanje je samo v žrtvah in čemu vse se bo potrebno odreči. Ne pustimo, da bo žrtev tudi naše premoženje.