Za dostojno pokojnino bomo morali varčevati sami

Po težki dvoletni javni diskusiji je bil 20. junija 1889 uveden pokojninski sistem, ki ga je predlagal zvezni kancler Otto von Bismarck. V svojem bistvu predvideva solidarnost: delovno aktivni vplačujejo za upokojence, da se jim lahko izplača zaslužena pokojnina. Vendar je prva pravica za upokojitev nastopila pri 70ih letih starosti. Do danes se sistem ni bistveno spremenil in torej temelji na 120 let stari reformi. Pa vendar je danes situacija bistveno drugačna …

Leta 1871 je bila povprečna starost 35 let za moške in 38 za ženske, do leta 1910 se povprečna starost sicer dvigne na 45 oz. 48 let, a ostane bistveno pod določeno starostjo, ki jo je predvideval pokojninski sistem. V dobi uveljavitve pokojninskega sistema, ki velja še danes, so torej zelo redki dočakali zasluženo upokojitev. Danes je povprečna starost okoli 70 let, povprečna upokojitvena starost v EU pa 65 let (v Sloveniji 60 let). Pokojnino se sicer "uživa" okoli 20 let (Slovenija).

Danes mora Nemčija za pokojnine okoli 20 % vplačati iz proračuna (glej graf). Zbranih prispevkov je daleč premalo. Podobna slika je tudi v Sloveniji. Trenutno 1,6 zaposlenega dela za enega upokojenca (leta 1980 je bilo razmerje 3:1), do leta 2041 bo po projekcijah razmerje 1:1. Težava torej ni v reformi ali gospodarski krizi, temveč predvsem v demografskih spremembah.

Pokojninska reforma sicer ne bo prinesla samo višje upokojitvene starosti ampak po mnenju nekaterih (na dolgi rok) gotovo tudi nižje pokojnine. Že je danes vrzel med zadnjo izplačano plačo in prvo pokojnino pri marsikomu prek 40 %. Ko se bo upokojevala moja generacija bo ta vrzel morala biti precej večja. Dodatno varčevanje za mirno starost postaja vedno bolj nujno. Vendar mnogi mislijo, da je dovolj, če varčujejo 30 evrov za pokojnino. To bi ob upoštevanju 4 % inflacije kvečjemu prineslo dodatno pokojnino v višini 80 €. Bi ta znesek pokril mojo pokojninsko vrzel?

Pričakuje se dvig cen plemenitih kovin

Cene plemenitih kovin so se v zadnjem tednu nekoliko dvignile: srebro za 7 %, zlato za skoraj 3 %. Razlog verjetno tiči tudi v izjavi enega izmed priznanih svetovalcev PBOC (People's Bank of China), da ameriške obveznice niso varne na srednji in dolgi rok, zato priporoča Kitajski, da poveča svoje zlate rezerve, kot tudi rezerve srebra.

Kitajska napoveduje novo investicijsko shemo, kjer bo skupno vložila več kot 3.000 milijard ameriških dolarjev v obliki deviznih rezerv, plemenitih kovin in energentov.

Kitajska že nekaj let ne skriva, da si želi povečati zlate rezerve na vsaj 8.000 ton. Ji Xianonan, predsednik nadzornega sveta pri podjetju v državni lasti, je predlagal, da naj Kitajska pospeši svoje zlate rezerve v naslednjih treh do petih letih na 6.000 ton. V obdobju 10-ih let pa naj bi Kitajska imela v lasti 10.000 ton zlata. To pomeni, da bi Kitajska morala kupovati skoraj 40% letne proizvodnje vse do leta 2020.

Članek objavljen v največjih ameriških medijih pa nakazuje, da bi se zlati standard lahko vrnil nazaj v ameriško politiko po več kot 30ih letih. Nekdanji predsedniški kandidat, republikanec, Ron Paul, je očitno uspel prepričati člane republikanske stranke, saj so ustanovili »zlato komisijo«, ki bo postala del uradne politike republikanske stranke. Na konvenciji stranke, ki se začenja danes, bodo pozvali k reviziji monetarne politike Federal Reserve (zvezne banke ZDA) in ustanovitvi komisije, da preuči ponovno vzpostavitev povezave med dolarjem in zlatom. Američani spoznavajo, da 5 let ekstremne denarne politike ne prinaša rezultatov.  

James Turk, mednarodno priznan analitik (videli smo ga tudi že v Sloveniji na Kongresu plemenitih kovin in surovin), je za King World News povedal: »Obe kovini, zlato in srebro, nista imeli drastičnih premikov v zadnjem obdobju, vendar nas dogodki lahko večkrat zavajajo. Počasi se pri zlatu cena odmika od 1.580 $, pri srebru pa od 27 $. Po mojem mnenju sta ti dve ceni zgodovina in jih ne bomo več videli!«

Življenjska zavarovanja

Ponavadi se ne odzivam na posamezne članke objavljene v slovenskih medijih. Za tematskimi članki namreč pogosto tičijo interesi posameznih družb ali posameznikov. Članek, ki je bil objavljen v 32. števili revije Jana, pa si zasluži vso kritiko in jasno izraženo mnenje, da takšna nelojalna konkurenca ne bi smela ostati nekaznovana. Upam, da se bodo pristojne inštitucije tudi primerno odzvale. Gre namreč za načrtno zavajanje ljudi in danes, že tako zmedeni nepoučeni vlagatelji, bodo še bolj zmedeni. Kje se je izgubila poslovna etika?

Članek navaja obljube »neodvisnih« inštitucij o varnih naložbah. Trdi, da je zavarovalnica dolgoročno najvarnejša oblika varčevanja. Od kdaj je zavarovalnica varčevalnica? Zavarovalnica nas zavaruje, za varčevanje pa imamo precej drugih, primernejših inštitucij.

Zapomnimo si: varnih naložb ni. So le bolj ali manj tvegane naložbe. In klasična (mešana) življenjska zavarovanja spadajo med bolj tvegane oblike varčevanja. Poznam kar nekaj ljudi, ki so po 20 ali več letih varčevanja na koncu prejeli zgolj nekaj vplačanih premij izplačanih na svoj osebni račun. Že samo dejsto, da znaša minimalna letna obrestna mera pri klasičnih zavarovanjih 2,25 %, letna realna inflacija v Evropski uniji pa znaša 5,45 % (povprečje zadnjih 10 let), jasno kaže, da varčevalci v klasičnih življenjskih zavarovanjih ustvarjajo precejšnjo realno izgubo. Poleg tega so pri teh zavarovanjih stroški skriti, naložbena življenjska zavarovanja pa morajo po evropskih direktivah stroške razkriti.

Kje je zanka? Pri klasičnih življenjskih zavarovanjih z našimi vplačili razpolagajo zavarovalnice. Prek 60 % naložb morajo po zakonu naložiti v »varne« naložbe – depoziti in obveznice. Te naložbe pa vemo, so dolgoročno popolnoma pod vplivom inflacije. Pri naložbenih življenjskih zavarovanjih pa varčevalec oz. zavarovanec sam sprejme naložbeno tveganje in tudi sam izbira, kam bo naložil svoja sredtva. Nalaga torej v svojem imenu in ne v imenu zavarovalnic. To pa nekaterim inštitucijam gotovo ne more biti všeč.

Slovenci zaupajo bankam

Večina Slovencev verjame, da so sredstva v banki varna. Testi so namreč pokazali, da kar 71 % Slovencev ne razmišlja o dvigu denarja iz bank. Podatki Banke Slovenije (BS) kažejo, da imamo Slovenci okoli 41 milijard prihrankov, od tega samo na bankah med 15 in 16 milijardami. V zadnjih letih je tudi opaziti porast prihrankov v bankah.

Finančni minister Šušteršič pravi, da so v naši največji banki opravili najkompleksnejši test v zgodovini Slovenije. NLB ponovno (in zaenkrat) potrebuje 450 milijonov € pomoči do letošnjega septembra. V isti sapi pa dodaja, da naše banke ne bodo potrebovale mednarodne pomoči, želijo pridobiti zasebne vlagatelje. Nam bo uspelo?

Medtem pa je svetovni bančni sistem globoko v krizi. Bonitetna hiša Moody's, ki ocenjuje kvaliteto bank, je znižal bonitetno oceno za eno največjih evropskih bank - Deutsche bank. Napovedujejo znižanje ocene tudi švicarskim bankam. Španija je zaprosila za mednarodno pomoč 100 milijard evrov, a test je pokazal, da zaenkrat potrebujejo najmanj 270 milijard evrov.

V veliko evropskih državah je opaziti povišane izstope varčevalcev iz bank (bankrun): Grčija, Španija, Italija, Irska, ... V Nemčiji so pripravili koncept, da bi v primeru »bankruna« bilo za vsakega Nemca na razpolago 2.000 evrov (vsak Slovenec ima v povprečju na banki okoli 7.500 evrov). V Franciji je potrebno dvig predčasno napovedati, podobno tudi pri nas. Bank of Italy je za en mesec dovolila t.i. »bankholidays« za eno od spletnih bank »ne da bi o tem obvestila varčevalce,« lahko beremo v novički na spletu. Kupca za svoje banke iščejo tudi Avstrijci (Volksbank so denimo že kupili Rusi).

Izpadli predsedniši kandidat v ZDA, Ron Paul, je izjavil, da so papirnate državne valute katastrofa, predlaga ukinitev FEDa (mednarodnega denarnega sklada). Nekdanji šef FEDa – Alan Greenspan je celo izjavil, da je »evro napačna poteza«. Gre torej za pritisk anglo-ameriškega sveta proti Evropi.

Sprašujem se, če bomo ponovno zamudili vlak, kot smo ga v letih 2007/08 s prodajo delnic? Država sicer jamči za vloge na bankah. A kako lahko država, ki ima prihodkov iz davkov okoli 7 milijard evrov jamči za vloge na bankah v vrednosti prek 15 milijard? Preprosto: zapisano na papirju. Narod pa mirno spi.

Spoštovani ekonomisti pričakujejo »največjo bančno krizo vseh časov«. Nihče ne ve, kaj se bo v resnici zgodilo. Konca sveta gotovo ne bo. Svet je skozi podobne krize že šel. A vedno so težo bremen nosili navadni smrtniki. Tudi tokrat ne bo moglo biti drugače. Krizo pa bo najbolj občutil najštevilčnejši in delaven srednji razred. Po mojem prepričanju Slovenci še zdaleč nismo zadostno razpršili svojega premoženja. V povprečju imamo okoli 40 % premoženja na bankah. Za krizne čase je to absolutno prevelika številka. Ste vi že ustrezno razpršili svoje premoženje?

Datumi, ki bodo pustili posledice na kapitalskih trgih

Svet budno spremlja kaj se dogaja v vrhovih posameznih držav in finančnih velikanov. Vsaka, še tako majhna novica, pusti posledice tudi na finančnih in kapitalskih trgih. S 1. junijem smo bili tako priča uvedbi trgovine med Japonsko in Kitajsko brez ameriškega dolarja, prvič v zgodovini. Delnice po vsem svetu so padle, zlato in srebro sta poskočila.

Včeraj je zasedal vrh ECBja (Evropske centralne banke). Novica, da bi ponovno znižali obrestne mere, je za nekaj ur opazneje dvignilo cene zlata.

Pred nami je še nekaj napovedanih dogodkov, ki bodo puščali večje ali manjše posledice:

-         17. junij – nove volitve v Grčiji

-         20. junij – zaseda FED

-         28. junij – srečanje vrha EU

-         november – predsedniške volitve v ZDA

Razmere v svetu so zelo nestabilne in trgi zelo občutljivi. Če že samo informacije tako močno vplivajo na razvoj dogodkov, kako bodo vplivali šele dogovori teh srečanj, ki bodo imeli dolgoročne učinke? Za King World News je 40 letni veteran Don Cox, ki pri finančni skupini BMO upravlja 538 milijard $ sredstev izjavil, da si Evropa aktivno prizadeva za uvedbo z zlatom zavarovanih obveznic. 

Po njegovih besedah je pripravljena formula, po kateri bi država z dolgom nad 60 % BDPja (meja, ki jo je določila Maastrichtska pogodba) tega pokrila z zlato evro obveznico. Države, ki bi dobile to evro obveznico, bi za to zastavile svoje deleže zlata. Z vrha nemške Bundesbanke komentirajo, da »ne bomo uporabili kreditne kartice Nemčije za odplačilo dolgov tistih, ki so zapravili preveč«. Imeli bi garancijo zlata.

Seveda je veliko vprašanje, če se bo to res zgodilo, ker države ne bodo želele zastaviti svojega zlata. Dejstvo pa je, da se rešitve iščejo. Scenarijev za izhod iz krize je veliko. Ne glede na rešitev, bo vsaka odločitev imela velik vpliv na razvoj finančnih in kapitalskih trgov. Mi, kot varčevalci, pa se moramo na te spremembe kar najbolje pripraviti.

Alea iacta est

Z današnjim dnem (1. junij 2012) sta Kitajska in Japonska začeli z direktnim trgovanjem v lastnih valutah – yuanom in jenom. Največji ekonomiji Azije ne bosta več uporabljali dolarja kot menjalno sredstvo. Ta odločitev centralnih bank je gotovo velik udarec za ZDA in ameriški dolar.

S to odločitvijo ne gre samo za zmanjšanje stroškov, ki nastanejo ob menjavi valut ampak gre za odločitev, s katero želijo Kitajci in Japonci zmanjšati odvisnost od dolarja. Poleg tega je Kitajska največji trgovski partner Japonske. Z ukrepom želijo trgovanje in medsebojne investicije še bolj utrditi. Oblasti med drugim dodajajo, da bodo s tem »zmanjšali rizike finančnih inštitucij,« ki jih prinaša dolar.

Svet se začenja zavedati, da so ZDA in dolar zelo ranjeni. Z gotovostjo lahko sklepamo, da je to prva v nizu podobnih odločitev. Že pred meseci so iz Irana in Indije sporočili, da ne bodo več trgovali z dolarji ampak z lastnimi valutami. Ko je začela o tem na glas razmišljati Libija, se je v državno vojno vmešal Nato. Bo tudi morebitni vojaški napad na Iran imel v ozadju podobna vodila? Na svetovnem spletu smo že lahko brali, da tudi Rusija in Kitajska ne bosta več trgovali z dolarji.

Le kakšne posledice bo s tem utrpel dolar? ZDA so svojo valuto po drugi svetovni vojni razširile po vsem svetu. Postala je svetovna valuta, ki jo sprejmejo praktično v vsaki državi. Pa vendar lahko tisti, ki nas je pot kdaj zanesla v druge predele sveta opazimo, da so marsikje evri postali že celo bolj cenjeni kot dolarji.

Kocka je torej padla. Z zmanjšanjem povpraševanja po dolarjih bo na trgih ostalo veliko denarja, po katerem ne bo povpraševanja. Dodatno razvrednotenje valute, ki je praktično izgubila že skoraj vso svojo realno vrednost (glej sliko), je gotovo neizogibno. Za naslednji mesec ZDA že napovedujejo novo »tiskanje« denarja s katerim bodo lahko pokrpali nove/stare bilančne luknje. Podobni ukrepi so neizogibni tudi v EU (še zlasti če poslušamo težnje novega francoskega predsednika, ki mu ni v interesu varčevati).

Kakšne posledice lahko pričakujemo mi? Gotovo so podražitve neizogibne. Padec vrednosti dolarja bo imelo vpliv na ves finančni sistem. Papirnati denar je že tako vse manj vreden, takšni ukrepi bodo gotovo to špiralo še dodatno pospešili. Zato je nujno, da svoje prihranke v »papirnatih naložbah« primerno zaščitimo.

Centralne banke bi lahko kupile polovico zlata

Leta 2011 so centralne banke kupile 440 ton letne proizvodnje zlata. To je približno 37 ton na mesec. Samo meseca marca pa so kupile skoraj 58 ton. Če se bo ta trend nadaljeval, bi lahko centralne banke letos kupile prek 700 ton letne proizvodnje zlata.

Spremljati ta trend je zanimiv predvsem iz razloga, ker centralne banke vse od leta 1988 niso bile kupci zlata. Nasprotno, dobrih 20 let so zlato prodajale. Leta 2010 pa se je trend obrnil. Centralne banke so ponovno postale neto kupci fizičnega zlata.

Sicer letna proizvodnja zlata znaša konstantno okoli 2.300-2.500 ton. Poleg tega se v zadnjih letih reciklira med 1.300-1.600 ton zlata letno. Skupaj torej letna proizvodnja zlata znaša med 3.600 in 4.150 ton. Vse bolj pa narašča tudi povpraševanje. To je trenutno pri okoli 4.000 tonah letno. Letna proizvodnja tako komaj zadosti svetovnim zahtevam. Opazno je predvsem naraščajoče povpraševanje s strani fizičnih oseb, ki se je v zadnjih letih dvignilo za okoli 30 %. Vsi podatki izvirajo iz spletne strani World Gold Councila.

Vprašam se, kakšen signal centralne banke s svojimi povečevanji zalog zlata pošiljajo nam? Po drugi strani pa beremo, kako se zlato nahaja v balonu. V Švici je civilna iniciativa začela zbirati podpise za razpis referenduma, da ta alpska država več ne bi prodajala zlata ampak, da bi zakonsko določili minimalno kvoto, ki jo država mora imeti hranjeno v lastnih, švicarskih trezorjih. Švica ima podobno kot Nemčija, veliko zlata hranjenega izven lastne države. Kar ob poglabljanju krize predstavlja ne mali problem. Takšnih in podobnih primerov je veliko in jih bo še več. Je torej zlato še vedno primerno za nas in zaščito naših prihrankov?