Vsak zaposleni 30.000 € dolga

Ustavimo se ob novem dolgu Slovenije, ki je nastal ob državnem prevzemu bremena 3 prezadolženih

(državnih) bank in prenosu tega na davkoplačevalce. Poigrali se bomo s številkami. Gre zgolj za ocene in ne za ekonomsko študijo.

Višina novega dolga, ki je nastal po objavi stresnih testov nekaterih naših bank je torej za okoli 3.000.000.000 € (3 milijarde € ali dobre 3 milijone povprečnih slovenskih plač). Preračunano to pomeni okoli 1.500 € na posameznega prebivalca Slovenije. Pa dajmo odšteti vse tiste, ki so tako ali drugače »priključeni« na državni proračun ali ga ne polnijo (otroci, šolarji, upokojenci, brezposelni). Odštejmo tudi javne uslužbence (160.000), ki so tudi priključeni na državni proračun. Ostane torej okoli tretjina ali okoli 630.000 ljudi. Na pleča teh je dejansko bil »obešen« novi-stari dolg obubožanih bank. Torej okoli 4.700 € na posameznika ali slabih 400 € na mesec. K temu prištejmo še obresti, ki jih bo potrebno plačati vsako leto in znašajo okoli 150.000.000 € (150 milijonov €) ali 240 € letno dodatno na pleča posameznika, ki že danes prispeva v državni proračun s svojim delom.

V mednarodni javnosti smo junaki, ker se nam je uspelo dodatno zadolžiti, naše vodstvo ploska samo sebi, Slovenci pa nič. Pa pazite, govorimo samo o novem dolgu, kje je šele dolg, ki ga Slovenija že vleče za seboj in ki ga bo prav tako potrebno enkrat plačati. Po ocenah bi naj ta dolg (22.000.000.000 ali 22 milijard) že presegal 30.000 € na delovno aktivnega prebivalca Slovenije. Torej ima vsak Slovenec poleg svojih rednih obveznosti še kredit v višini najmanj 30.000 €, ki ga bo enkrat potrebno plačati. Dodatna težava pa je še v tem, da dolg narašča. Kmalu bo Slovenija morala plačati 1 milijardo € letno samo za obresti ali okoli 1.500 € na delovno aktivnega prebivalca.

Stresni testi brez presenečenj

Objavljeni rezultati stresnih testov niso prinesli nobenih presenečenj. Slabih 5 milijard znaša luknja naših bank,

ki verjetno nikoli ne bo zakrpana. Izračunani dolg se je sedaj uvrstil na lestvico državnega dolga in se tako nesramno povišal. Za kar 39% glede na leto 2012.

Konec leta 2012 je javni dolg znašal 54,4 % glede na BDP, po objavi stresnih testov pa dolg znaša 75,6%. Če smo se do sedaj še lahko hvalili kako »nizek« dolg ima naša država, je sedaj teh pravljic mimo. Maastrichtska pogodba predvideva dolg do maksimalno 60% BDP. To mejo smo torej presegli, kot večina držav članic. Pod dovoljeno mejo se nahajajo samo še Finska, Slovaška, Luksemburg in Estonija. Skupno povprečje evropskega dolga pa se hitro približuje 100%. To pomeni, da Evropejci dolgujemo natanko toliko, kot zaslužimo. Govorimo seveda smo o državnem dolgu – brez dolga gospodinjstev.

Vsak Slovenec je danes torej dolžan krepko čez 10.000 €. Kako bo ta dolg odplačan, ne ve nihče. Samo za obresti danes naša država plača slabo milijardo evrov na leto. Po nekaterih projekcijah se bo dolg prihodnje leto povišal za toliko, kot bo država »pridobila« z uvedbo davka na nepremičnine. Ob tem je zanimivo, da imamo Slovenci na bankah za dobrih 7.000 € prihrankov na prebivalca. Torej premalo, da bi s temi prihranki pokrili državni dolg. Seveda bančni prihranki niso edini, ki jih imamo državljani …

Davek na dolgove

V teh dneh lahko v naših medijih večkrat zasledimo zatrjevanja, da po uvedbi davka na nepremičnine, novih

davkov res ne bo več. Mogoče to drži, mogoče spet ne. Kdo bi vedel!?! Kaj pa če novi davek uvede višja inštitucija, kot je slovenska vlada? Recimo mednarodni denarni sklad (IMF).

Tudi Nemci od svojih voditeljev pogosto slišijo, da so njihovi prihranki na bankah »varni«. V preteklih dneh pa je nemško javnost šokirala novica, da IMF razmišlja o uvedbi davka na dolgove (Schulden-Steuer). To pomeni, da bi obdavčili ves dolg. Pa ne dolg gospodinjstev ampak celotni dolg države. Dolg, ki ga je ustvarila Nemčija v desetletjih bi z davčnimi bremeni razdelili med vse državljane. Nemci, ki imajo recimo samo v bankah nekaj več kot 5.000 milijard evrov, bi bili ob prijeten kupček svojih prihrankov. IMF seveda o takšnem ukrepu samo »razmišlja«.

Kaj nas dejansko čaka, nihče ne ve. V oči pa bode dejstvo, da o ukrepih »razmišljajo«. Torej ukrepi bodo, vprašanje je le kakšni ter kako in kje nas bodo udarili. Javnid olgovi držav so nevzdržni. Nekaj bo treba narediti. Prej, kot se bo to zgodilo, manj boleče bodo posledice. Na nas pa je, da za svoje prihranke čim bolj primerno poskrbimo. Seveda nam skoraj nič ne koristi, da denar hranimo doma pod posteljo, ker tega bo gotovo načela inflacija.

Drugi pokojninski steber

Stranka, ki prejema mesečni dohodek kot uslužbenka v javnem zavodu, mi je izročila izračun enega od ponudnikov dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma II. stebra, kot tej obliki »varčevanja« pravimo pogovorno. Šlo je za povabilo k povišanju mesečne premije in posledično višji dodatni pokojnini po 65. letu starosti. Pritegnili so me izračuni, ki vam bi jih rad predstavil.

Najprej me je v oči zbodel podatek, da je predvidena letna donosnost 4%. Ko sem seštel vplačane premije in znesek, ki je danes na računu, je bila donosnost precej precej nižja. Pa ostanimo ob tem donosu in naredimo še kakšen izračun.

Stranka trenutno vplačuje minimalno premijo, ki ji jo delodajalec »trga« od plače za to dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje. Ob tem znesku in če ostane do upokojitve v isti službi, bi se nabralo za 137 € dodatne pokojnine. Prva slabost je, da se znesek izplačuje do zavarovančeve smrti in ni deden. Torej lahko nekaj mesecev, lahko nekaj desetletij. Pač odvisno, kako dolgo bo stranka živela. Ob 4% realni inflaciji (že danes imamo precej višjo), bi to pomenilo izplačilo v višini današnjih 30 €. Naložba namreč nikakor ne pokriva inflacije in posledično izgublja vrednost skupaj z valuto. Pokojninska reforma na naložbenem delu sicer predvideva določene izboljšave, a je še vedno daleč od dobre rešitve.

Če bi si recimo stranka izbrala naložbo, ki bi ji prinašala vsaj 8% povprečni letni donos, kar niti ni tako težko, bi ob upokojitvi imela dodatno rento v višini 470 € oziroma 106 € ob upoštevanju 4% inflacije. Z enkrat višjim donosom bi ustvarila 3-kratno vrednost dodatne rente. Z bistveno razliko: znesek je deden in bi se izplačeval dokler se glavnica ne bi izčrpala.

Omeniti velja tudi dejstvo, da sredstva, ki jih stranka vplačuje nikakor niso varna, kot to večina misli. Pod pretvezo reševanja državne blagajne so prihranke II. stebra »zaplenile« že nekatere evropske države. Med drugim Madžarska, Irska, … nazadnje tudi Poljska. Kje piše, da so ti prihranki pri slovenskih ponudnikih varni pred zakonodajalcem, ki potrebuje vedno več denarja?!?

Dolgovi, dolgovi in dolgovi

Če bi ugibali katera država v Evropi ima najvišji dolg, bi verjetno takoj pomislili na Grčijo. V svetovnem merilu bi

verjetno pomislili na ZDA, morda Japonsko. Z upoštevanjem zgolj višine vladnih dolgov, bi imeli popolnoma prav. Dolg Grčije znaša okoli 160% BDP, dolg Japonske okoli 240%.

Vendar to ni edini dolg, ki ga imajo države. Tu so še finančni dolgovi in dolgovi gospodinjstev. Absolutna svetovna zmagovalka v višini tega skupnega dolga je Velika Britanija, ki dolguje skoraj desetkratno vrednost svojega prihodka. Na drugo mesto bi uvrstili Japonsko z visokim 600% dolgom glede na BDP. Presenetljivo se na tretjem mestu nahaja Švedska, ki dolguje toliko kot vse države EU skupaj – skoraj 500%. Visok dolg imata tudi Norveška in Švica, šele nato pridejo na vrsto ZDA s trikratno vrednostjo dolga. Raziskavo je opravil znan analitik Morgan Stanley.

Možnosti kako nam bodo odvzeli premoženje

Deutsche Wirtschaftsnachrichten navajajo možne scenarije, o katerih razmišljajo vodilni politiki

v Nemčiji in EU. Ena od možnosti je, da bodo določen odstotek vzeli vsem varčevalcem na bankah – tudi tistim, ki imajo manj kot 100.000 evrov prihrankov. Vprašanje je seveda, koliko bi vzeli in kdaj boš lahko dvignil razliko. Razmišljajo tudi o možnosti, da bodo morali vsi lastniki nepremičnin vzeti obvezno hipoteko. Torej prisilni kredit. Možnost, ki pa se najbolj pogosto omenja in je tudi najbolj verjetna pa je nakup prisilnih obveznic, ki bi jih izdala evropska centralna banka, t.i. evroobveznica. Kdo vse bo moral kupiti takšne obveznice, ostaja veliko vprašanje.

Vedno bolj jasno postaja, da bomo krizo, v katero so nas popeljale multinacionalke in špekulanti, reševali vsi. Države imajo nepredstavljivo visoke dolgove, za katere je jasno, da jih ne bo možno poplačati. Na drugi strani pa imajo ljudje veliko premoženja, ki nekje leži in ne služi nikomur (samo Slovenci imamo okoli 15 milijard evrov na bankah). Ta denar bi radi izkoristili. Če dobro pomislimo, to tako že počno. Tisti starši ali upokojenci, ki imajo nekaj rezerve na bančnem računu, prejmejo manjše dodatke ali pa jih sploh ne prejmejo. S tem nam dajejo signal, da je bolje denar porabiti, kot pa varčevati. Seveda obstajajo tudi zakonsko urejene možnosti varčevanja, ki države (še) ne zanimajo. Moramo jih prepoznati in spet začeti zaupati v trg. V vsaki krizi se namreč skrivajo priložnosti. Tudi tu je zgodovina dobra učiteljica. Najbolje pa je premoženje ustrezno razpršiti.

Če je vse OK, zakaj potrebujemo slabe banke?

Slovenska največja banka, Nova Ljubljanska banka, ponovno potrebuje svež kapital. Tokrat do 500 milijonov evrov. Menda bo to zadnja dokapitalizacija, no tako vsaj »upajo« odgovorni ob utemeljevanju te poteze. Vendar smo te obljube že slišali ob zadnji dokapitalizaciji, in tisti pred tem in morda še pred tem, … kdo bi vedel.

Pravijo, da smo dosegli neko dno krize. Tako vsaj kažejo številni borzni indeksi (nahajajo se v rekordnih vrednostih) in komentarji nekaterih »pri vrhu«. Razumem, nihče si ne želi panike. Pa vendar lahko v medijih zasledimo številne zaskrbljene komentarje. Zanimiv je nemški finančni minister Wolfgang Schäuble: »Vorbereitung auf den Tod einer Bank« - pustimo hitro propasti kakšno banko, da ne bo prej prišlo do kolapsa. V nekem drugem komentarju dodaja, »trpljenje se šele začenja«. Veliko težavo vidi v dolgovih – »so povzročitelj krize«. Dolga torej ne bo mogoče odplačati. Iščejo se načini, da bi tega čim bolj razvrednotili. Nemška centralna banka, Deutsche bank, v svojem poročilu pričakuje »Bank-Sterben in Europa« (umiranje bank v Evropi).

Naredimo primerjavo. Če je podjetje v težavah, mora razglasiti stečaj. Če je v težavah državna banka (pri nas NLB, Abanka, NKBM), pa se lahko dokapitalizira, država razglasi t.i. slabo banko in težave se prestavijo v prihodnost. V 7 letih se je BDP v ZDA povečal za 22%, dolg pa za 100%. Vprašanje torej je kdaj bo propadla prva banka in kakšne bodo posledice?

Nemce je danes strah pred takšnim ali drugačnim razlastninjenjem. Opaziti je trend odlivov iz bank, prilivov skoraj ni več. Govorimo o najbolj »varnih« bankah Evrope. Poleg tega imajo recimo tako v Švici, kot Nemčiji že negativne obrestne mere za denar na bankah. Veliko milijonarjev iz Nemčije in Francije prenaša denar v tujino. Samo v Londonu je število prilivov naraslo za 700%. Nemci so verjetno največ profitirali od skupne valute. Schäuble danes svari: »v 2 letih moramo imeti skupno EU federacijo«. Morda je novi bankovec za 5 € eden od korakov k skupni denarni federaciji …

Plačali bomo torej vsi. To je pred nekaj tedni izjavil tudi Schäuble: »plačali bodo davkoplačevalci«. Kako? Višji davki, razvrednotenje valute z inflacijo, negativna obrestna mera, odvzem pravic II. stebra, nižje pokojnine, padec cen nepremičnin, padec delniškega trga, korekcije cen plemenitih kovin, ipd.

Marc Faber, svetovno znani analitik vidi rešitev v razpršitvi: »Me ne zanima koliko bo padla cena zlata. Pomembno je, da imam 25% premoženja v zlatu in srebru, 25% v nepremičninah, 25% v delnicah, 25% v ostalih naložbah.« Dejstvo je tudi, da delnice »živijo« v povprečju 30 let, zlato tisočletja. Znani analitik in naložbeni špekulant, George Soros, ki je pred časom pozival k prodaji zlata, danes stavi na padec ameriških delnic, prodaja delnice in denar prenaša na delniške rudnike (tudi rudnike zlata in srebra) – še nikoli ni imel toliko denarja v surovinskem sektorju. Surovinski borzni indeksi se namreč nahajajo na 70 letnem dnu. Gotovo lepa priložnost za zaščito dela premoženja pred razlastninjenjem. Jo bomo izkoristili?