Države jemljejo kjer lahko

Na spletnem portalu Dollar vigilante sem naletel na zalo zanimiv prispevek. Avtor našteva in opisuje 8 dogodkov,

ki so se zgodili od začetka gospodarske krize in so ogrozili prihranke ljudi. Vlade posameznih držav iščejo načine, kako priti do čim več nujno potrebnega denarja. Podobnih »kraj« ali načinov odvzema dela premoženja prebivalcem bo v prihodnje gotovo še precej.

• Irska je marca 2009 »zasegla 4 bilijone iz pokojninskih skladov za rešitev njenih bank«.
• Madžarska je decembra 2010 prebivalce postavila pred odločitev »ali dovolijo zaseg privatno privarčevanih sredstev v pokojninskih skladih ali pa se odpovejo državni pokojnini«.
• Francija je novembra 2010 vzela 33 bilijonov iz pokojninskega sklada za zmanjšanje primanjkljaja.
• Bolgarija je januarja 2011 »prenakazala 60 milijonov iz privatnega v državni pokojninski sklad«.
• Ciper je spomladi 2013 »zasegel do 50% sredstev vlagateljev na bančnih računih«.
• Poljska je jeseni 2013 »naznanila, da bo prenesla privatne pokojninske sklade v državne«.
• Italija je februarja 2014 »predlagala, da se vsi prilivi na banke obdavčijo z 20%.
• O zasegu premoženja svojih 500 milijonov prebivalcev razmišlja tudi Evropska unija. To bi se naj zgodilo v drugi polovici letošnjega leta: komisije predlagajo zakon s katerim bi »mobilizirali več privatnih pokojninskih prihrankov za dolgoročno financiranje«.

Ob hitrem pregledu vseh teh podatkov lahko potegnemo črto: države v glavnem zasegajo prihranke iz pokojninskih skladov in bančne depozite. Kaj ne vse te prihranke štejemo kot najbolj varne?

Delnice umetno napihnjene, druge pa izjemna priložnsot

Svet danes temelji na dolgu. Od leta 2007 se je svetovni dolg podvojil, dolg Slovenije je porasel celo nekoliko bolj.

ZDA morajo po nekaterih podatkih danes plačati več za svoje dolgove, kot zaslužijo s svojim delom. Dolar je valuta, ki praktično nima nobene realne vrednosti več. Pokonci jo drži samo še volja sveta, da dolar še vedno jemljejo kot vodilno valuto. Če bi začeli dolar eden za drugim zavračati, bi ta čez noč postal samo še kup papirja.

Ameriška centralna banka FED vsak mesec prek t.i. QE (Quantitative easing) natisne desetine dolarjev umetnega denarja. Ta denar se potem prenese v realno gospodarstvo in podjetja lahko prikažejo zmanipulirane in popravljene bilance. Kako?

Ameriški delniški indeks 500 največjih podjetij, S&P 500, je marca 2013 dosegel zgodovinsko najvišjo vrednost iz leta 2007. V tem istem času si ameriško gospodarstvo še zdaleč ni opomoglo. Od takrat je se je indeks dvignil še za 20%, ameriško gospodarstvo niti za 2%. Kako so torej lahko delnice dosegale rekordne vrednosti, realno gospodarstvo pa šepa? V The Guardian so zapisali: »da je to gotovo največji delniški balon v moderni zgodovini«. V časniku zapišejo, da so vrednosti delnic lahko na tako visokih nivojih predvsem po zaslugi sproščanja denarja (quantitative easing) in ne zaradi moči močno opešane realne ekonomije. To so opazili tudi svetovni naložbeni guruji, kot je Warren Buffet, in že začeli prodajati delnice. Analitiki pričakujejo korekcijo ameriških borznih indeksov še letos ali najkasneje do sredine prihodnjega leta.

Več si lahko preberete na povezavi: http://www.theguardian.com/commentisfree/2014/feb/24/recovery-bubble-crash-uk-us-investors.

Seveda pa niso vse delnice precenjene. Na diametralno nasprotni strani se nahajajo delnice surovinskih delnic. Analitiki jih že nekaj časa ocenjujejo kot življenjsko naložbeno priložnost. V naslednjih letih lahko prinesejo tudi za več 100% donosa. A tako kot na trgih plemenitih kovin, se tudi v tem sektorju lahko dogajajo manipulacije. Naložba je primerna za del našega premoženja.

Cene zlata so bile manipulirane že celo desetletje

Da so padce cen zlata in srebra v zadnjem letu zmanipulirale centralne banke, se ve že dolgo. Cena zlata je

skupaj padla za dobrih 35%, srebra pa celo za skoraj 50%. Podoben padec se je pri zlatu zgodil že v letih 2008, 2009 in 2010 – takrat so cene padle med 15 in 20%, a so se pobrale v nekaj mesecih. Cena srebra je doživela močan padec leta 2008, ko je prav tako zgrmela za 50%. Cena je potrebovala skoraj 2 leti, da je ponovno dosegla takratni vrh. Danes smo pri srebru na praktično triletnem dnu, padec pri zlatu traja nekoliko manj časa. Lahko mirno zaključimo, da se vzorci preteklosti ponavljajo.

V zadnjih dneh so svet zaobšle novice, da so cene centralne banke ceno zlata manipulirale ne samo pri zadnjem padcu ampak že celotno desetletje. Bloomberg je objavil novico z naslovom: »Študije pokazale znake desetletnega bančnega manipuliranja cen zlata« (http://www.bloomberg.com/news/2014-02-28/gold-fix-study-shows-signs-of-decade-of-bank-manipulation.html). V članku zapišejo, da obstajajo znaki aktivnega sodelovanja in manipuliranja indeksov s strani centralnih bank Barclays Plc, Deutsche Bank AG (DBK), Bank of Nova Scotia (BNS), HSBC Holdings Plc (HSBA) in Societe Generale SA (GLE). Ob tem ne moremo prezreti žalostne novice, da je v zadnjih tednih že 9 bankirjev storilo samomor. Skupno vsem je, da izhajajo iz vodstvenih shem centralnih bank in vsi so se ukvarjali s trgovanjem dobrin. Podobni dogodki so se dogajali v času velike depresije, konec 20ih preteklega stoletja. Se tudi tu zgodovina ponavlja?

Kot zanimivost naj dodamo, da je Deutsche Bank, strateška banka, ki ne sme propasti, banka z največ derivati in dolgovi, pred dobrim mesecem tudi izstopila iz sistema fiksiranja cen zlata na trgu.

Vsak zaposleni 30.000 € dolga

Ustavimo se ob novem dolgu Slovenije, ki je nastal ob državnem prevzemu bremena 3 prezadolženih

(državnih) bank in prenosu tega na davkoplačevalce. Poigrali se bomo s številkami. Gre zgolj za ocene in ne za ekonomsko študijo.

Višina novega dolga, ki je nastal po objavi stresnih testov nekaterih naših bank je torej za okoli 3.000.000.000 € (3 milijarde € ali dobre 3 milijone povprečnih slovenskih plač). Preračunano to pomeni okoli 1.500 € na posameznega prebivalca Slovenije. Pa dajmo odšteti vse tiste, ki so tako ali drugače »priključeni« na državni proračun ali ga ne polnijo (otroci, šolarji, upokojenci, brezposelni). Odštejmo tudi javne uslužbence (160.000), ki so tudi priključeni na državni proračun. Ostane torej okoli tretjina ali okoli 630.000 ljudi. Na pleča teh je dejansko bil »obešen« novi-stari dolg obubožanih bank. Torej okoli 4.700 € na posameznika ali slabih 400 € na mesec. K temu prištejmo še obresti, ki jih bo potrebno plačati vsako leto in znašajo okoli 150.000.000 € (150 milijonov €) ali 240 € letno dodatno na pleča posameznika, ki že danes prispeva v državni proračun s svojim delom.

V mednarodni javnosti smo junaki, ker se nam je uspelo dodatno zadolžiti, naše vodstvo ploska samo sebi, Slovenci pa nič. Pa pazite, govorimo samo o novem dolgu, kje je šele dolg, ki ga Slovenija že vleče za seboj in ki ga bo prav tako potrebno enkrat plačati. Po ocenah bi naj ta dolg (22.000.000.000 ali 22 milijard) že presegal 30.000 € na delovno aktivnega prebivalca Slovenije. Torej ima vsak Slovenec poleg svojih rednih obveznosti še kredit v višini najmanj 30.000 €, ki ga bo enkrat potrebno plačati. Dodatna težava pa je še v tem, da dolg narašča. Kmalu bo Slovenija morala plačati 1 milijardo € letno samo za obresti ali okoli 1.500 € na delovno aktivnega prebivalca.

Stresni testi brez presenečenj

Objavljeni rezultati stresnih testov niso prinesli nobenih presenečenj. Slabih 5 milijard znaša luknja naših bank,

ki verjetno nikoli ne bo zakrpana. Izračunani dolg se je sedaj uvrstil na lestvico državnega dolga in se tako nesramno povišal. Za kar 39% glede na leto 2012.

Konec leta 2012 je javni dolg znašal 54,4 % glede na BDP, po objavi stresnih testov pa dolg znaša 75,6%. Če smo se do sedaj še lahko hvalili kako »nizek« dolg ima naša država, je sedaj teh pravljic mimo. Maastrichtska pogodba predvideva dolg do maksimalno 60% BDP. To mejo smo torej presegli, kot večina držav članic. Pod dovoljeno mejo se nahajajo samo še Finska, Slovaška, Luksemburg in Estonija. Skupno povprečje evropskega dolga pa se hitro približuje 100%. To pomeni, da Evropejci dolgujemo natanko toliko, kot zaslužimo. Govorimo seveda smo o državnem dolgu – brez dolga gospodinjstev.

Vsak Slovenec je danes torej dolžan krepko čez 10.000 €. Kako bo ta dolg odplačan, ne ve nihče. Samo za obresti danes naša država plača slabo milijardo evrov na leto. Po nekaterih projekcijah se bo dolg prihodnje leto povišal za toliko, kot bo država »pridobila« z uvedbo davka na nepremičnine. Ob tem je zanimivo, da imamo Slovenci na bankah za dobrih 7.000 € prihrankov na prebivalca. Torej premalo, da bi s temi prihranki pokrili državni dolg. Seveda bančni prihranki niso edini, ki jih imamo državljani …

Davek na dolgove

V teh dneh lahko v naših medijih večkrat zasledimo zatrjevanja, da po uvedbi davka na nepremičnine, novih

davkov res ne bo več. Mogoče to drži, mogoče spet ne. Kdo bi vedel!?! Kaj pa če novi davek uvede višja inštitucija, kot je slovenska vlada? Recimo mednarodni denarni sklad (IMF).

Tudi Nemci od svojih voditeljev pogosto slišijo, da so njihovi prihranki na bankah »varni«. V preteklih dneh pa je nemško javnost šokirala novica, da IMF razmišlja o uvedbi davka na dolgove (Schulden-Steuer). To pomeni, da bi obdavčili ves dolg. Pa ne dolg gospodinjstev ampak celotni dolg države. Dolg, ki ga je ustvarila Nemčija v desetletjih bi z davčnimi bremeni razdelili med vse državljane. Nemci, ki imajo recimo samo v bankah nekaj več kot 5.000 milijard evrov, bi bili ob prijeten kupček svojih prihrankov. IMF seveda o takšnem ukrepu samo »razmišlja«.

Kaj nas dejansko čaka, nihče ne ve. V oči pa bode dejstvo, da o ukrepih »razmišljajo«. Torej ukrepi bodo, vprašanje je le kakšni ter kako in kje nas bodo udarili. Javnid olgovi držav so nevzdržni. Nekaj bo treba narediti. Prej, kot se bo to zgodilo, manj boleče bodo posledice. Na nas pa je, da za svoje prihranke čim bolj primerno poskrbimo. Seveda nam skoraj nič ne koristi, da denar hranimo doma pod posteljo, ker tega bo gotovo načela inflacija.

Drugi pokojninski steber

Stranka, ki prejema mesečni dohodek kot uslužbenka v javnem zavodu, mi je izročila izračun enega od ponudnikov dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma II. stebra, kot tej obliki »varčevanja« pravimo pogovorno. Šlo je za povabilo k povišanju mesečne premije in posledično višji dodatni pokojnini po 65. letu starosti. Pritegnili so me izračuni, ki vam bi jih rad predstavil.

Najprej me je v oči zbodel podatek, da je predvidena letna donosnost 4%. Ko sem seštel vplačane premije in znesek, ki je danes na računu, je bila donosnost precej precej nižja. Pa ostanimo ob tem donosu in naredimo še kakšen izračun.

Stranka trenutno vplačuje minimalno premijo, ki ji jo delodajalec »trga« od plače za to dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje. Ob tem znesku in če ostane do upokojitve v isti službi, bi se nabralo za 137 € dodatne pokojnine. Prva slabost je, da se znesek izplačuje do zavarovančeve smrti in ni deden. Torej lahko nekaj mesecev, lahko nekaj desetletij. Pač odvisno, kako dolgo bo stranka živela. Ob 4% realni inflaciji (že danes imamo precej višjo), bi to pomenilo izplačilo v višini današnjih 30 €. Naložba namreč nikakor ne pokriva inflacije in posledično izgublja vrednost skupaj z valuto. Pokojninska reforma na naložbenem delu sicer predvideva določene izboljšave, a je še vedno daleč od dobre rešitve.

Če bi si recimo stranka izbrala naložbo, ki bi ji prinašala vsaj 8% povprečni letni donos, kar niti ni tako težko, bi ob upokojitvi imela dodatno rento v višini 470 € oziroma 106 € ob upoštevanju 4% inflacije. Z enkrat višjim donosom bi ustvarila 3-kratno vrednost dodatne rente. Z bistveno razliko: znesek je deden in bi se izplačeval dokler se glavnica ne bi izčrpala.

Omeniti velja tudi dejstvo, da sredstva, ki jih stranka vplačuje nikakor niso varna, kot to večina misli. Pod pretvezo reševanja državne blagajne so prihranke II. stebra »zaplenile« že nekatere evropske države. Med drugim Madžarska, Irska, … nazadnje tudi Poljska. Kje piše, da so ti prihranki pri slovenskih ponudnikih varni pred zakonodajalcem, ki potrebuje vedno več denarja?!?