Švicarji o zlatem kritju

V nedeljo imajo Švicarji zgodovinsko priložnost. Na referendumu bodo odločali ali bo njihova valuta, švicarski frank, krit z realno vrednostjo. Odločali bodo o 3 bistvenih vprašanjih:

1. Zlato mora biti hranjeno v Švici. Sedaj je velika večina švicarskega zlata hranjenega izven Švice: v New Yorku, Londonu, Parizu. Obstaja upravičena skrb ali je njihovo zlato sploh tam, kjer bi moralo biti. Ob podobni pobudi v Nemčiji, ti niso dobili vpogleda v hrambo svojih plemenitih kovin v ZDA.
2. Švica mora takoj popolnoma ustaviti odprodajo zlata. V 15ih letih je švicarska centralna banka odprodala 1.550 ton od skupno okoli 2.400 ton. Leta 1999 je bilo kar 43 % švicarskega franka kritega z zlatom. Švica je od leta 1993 ena tistih držav, ki je prodala največji delež svojih zlatih rezerv (glej graf).
3. Centralna banka mora poskrbeti za kritje denarja v obtoku z zlatom in to v višini minimalno 20 %. Danes kritje z zlatom predstavlja zgolj 7,6 %. Za dosego tega cilja ima Švica čas do leta 2020 in dokupiti bi bilo potrebno 70 % enoletne proizvodnje zlata.

Ali bo referendumska pobuda uspela je veliko vprašanje. Referendumi v Švici so zakonodajni in obvezujoči za politiko. Pa vendar si je težko zamisliti, da bi Švica postala edina država sveta, ki ima po letu 1971 ponovno uveden zlati standard. Takšen rezultat je toliko težji, ker imajo nasprotniki takšnega zakona (predvsem bančne inštitucije in večji del politike) na svoji strani kapital in oblast. Na televizijskem soočenju so denimo prepovedali nastop glavnemu pobudniku iniciative. Luzi Stamm je politik, odvetnik in ekonomist, velik zagovornik neodvisnosti Švice in njene valute.

Vsekakor pa bodo rezultati zanimivi in kakršni koli že bodo, ne bodo brez posledic. Kratkoročno bo rezultat tudi vplival na ceno plemenitih kovin, predvsem zlata. Ob zavrnitvi bi lahko manipulanti to izkoristili za ponovno korekcijo cen navzdol. Trenutno ankete javnega mnenja kažejo precejšnje izenačenje zagovornikov in nasprotnikov. Kot vlagatelji v plemenite kovine lahko navijamo na pozitiven rezultat referenduma.

Po stresnih testi Slovenija zadnja

Stresni testi evropskih bank so pokazali, da sta največji slovenski banki med vsemi preverjenimi bankami,

najslabše pripravljeni banki. Od skupno 130 pregledanih bank, jih kar 25 ni prestalo testov. Takšni testi sicer povedo, koliko je banka pripravljena na situacijo, če bi se gospodarsko-finančna kriza hitro poglobila.

Vodilni v Banki Slovenije hitijo razlagati, da »stresa za davkoplačevalce tokrat ne bo«. Tokrat se torej ne rabimo bati, da bi denar za reševanje bank vzeli nam, torej tistim, ki v tej državi polnimo vse bolj luknjasto blagajno. Denar bi se naj vzel iz dobička, ki ga menda banki izkazujeta. Ob tem bi bilo dobro spomniti, da je bilo veliko najbolj kritičnega dolga obeh bank prenesen na t.i. slabo banko. Dolg obeh bank se torej ni zmanjšal, bil je prenesen in enkrat ga bo potrebno plačati. Tudi ta dolg ne bo stresen za davkoplačevalce?

NLB in NKBM sta torej banki, ki ne smeta propasti. Država ju bo reševala pa naj stane kar hoče. Čeprav obe banki na podlagi stresnih testov sodita v najslabše opremljene in pripravljene banke v Evropski uniji. Celo preverjene banke Grčije, Belgije, Italije in Cipra so se izkazale z boljšimi rezultati kot naši največji državni banki. Vsekakor tema, ki bo še polnila naše medije in področje, na katerega moramo biti še posebej pozorni varčevalci.

Razmišljajmo o svoji finančni prihodnosti

Bližnji sorodnik se je pred kratkim upokojil. Informativni izračun o višini njegove pokojnine po 40 letih poštenega dela v javni upravi in gospodarskem sektorju ga je soočil s trenutkom resnice. Pokojnina bo znašala 57 % njegove povprečne neto plače. Če upoštevamo še potne stroške, malico in ostale dodatke, bo razlika med zadnjo izplačano plačo in prvo pokojnino realno daleč pod polovico. Oseba, ki je velik del življenja posvetila vzgoji in izobraževanju prihodnjih generacij in bodočih graditeljev slovenske družbe, bo morala tretjino življenja gledati na vsak cent, ki ga bo želela potrošiti! Namesto, da bi razmišljala o potovanjih s svojim zakoncem, o razvajanju vnukov in podobno, za kar med delovno dobo preprosto ni bilo časa.

Kako lahko prihranimo sami

Kaj lahko naredimo sami? Smiselno je samostojno varčevanje, če si to seveda lahko privoščimo. Pogosto lahko sredstva za varčevanje najdemo ob znižanju nepotrebnih stroškov. Te hitro odkrijemo, ko si vsaj 3 mesece redno beležimo vsak izdatek. Na papirju je lažje analizirati, kje so nepotrebni odhodki in bi morda lahko privarčevali kak evro. Privarčujemo lahko tudi, če kupujemo izdelke, ki jih potrebujemo ob akcijah in znižanjih, ki nam jih trgovci ponujajo. Te ni težko odkriti, saj v nabiralnik vsak dan prejmemo kup oglasov. Priporočljivo je seveda, da si zabeležimo po kaj gremo v trgovino in se tega spiska tudi držimo. Se splača! Na tak način lahko preverjeno privarčujemo tudi 50 evrov mesečno ali celo več.

Nenapisano pravilo je, da dajemo od svojega prihodka okoli 10 % vsak mesec na stran. S tem plačamo sebe, svojo prihodnost, kot lastna nagrada za pošteno opravljeno delo. Vzemimo za primer, da varčujemo polovico zneska, ki gre v pokojninsko blagajno od naše plače, torej 120 €. Varčujemo 35 let, redno vsak mesec. Vplačali bi 50.400 €. V tabeli so prikazani različni donosi, ki jih lahko dosegamo pri različnih naložbah. Prihranke bi kot dodatno rento nato porabili v 25 letih.

Letni donos	3 %	6 %	8 %
Pričakovana renta	245 €	316 €	374 €

K izračunom je smiselno dodati nekaj razlage. Varčevanje za pokojnino je dolgoročno. Vsa dolgoročna varčevanja je nujno vlagati v naložbe, ki imajo višje donose kot je realna inflacija. Iz tega razloga tudi najnižji donos prikazan v tabeli ni primeren za dolgoročno varčevanje. Prikazani zneski so torej izračunani v današnji vrednosti evra, brez upoštevanja inflacije.  

Poskrbimo zase

Dejstvo je, da država ne bo poskrbela za finančno samostojnost državljanov. To ji gotovo niti ni v interesu, saj je odvisna od naše nesamostojnosti. Tako tudi ni smiselno gledati pod palec koliko zasluži kdo od prepoznavnih ljudi, pa naj bo to politik, kulturnik ali direktor. Poskrbimo zase! Poskrbimo za svojo finančno neodvisnost sami! Vsekakor je bolje 1 dan v mesecu razmišljati o denarju, o prihrankih, o prihodnosti, kot za denar cel mesec delati.

Največje napake, ki jih naredi varčevalec

Varčujemo zato, da bomo nekaj prihranili in pričakujemo, da nam bo tudi izbrana naložba prinesla določen

dobiček. Pogosto temu ni tako. Naštejmo nekaj najpogostejših razlogov, ki jih navaja avstrijska investicijska banka Partner Bank.

1.       Investiranje brez cilja. Varčujemo brez da bi si postavili konkreten cilj: zakaj varčujemo, koliko želimo privarčevati, do kdaj, ipd. Varčujemo v smislu »kar bo pa bo«. Dobro bi bilo, da najprej pogledamo kaj bomo v življenju sfinancirali z delom svojih rok: več avtomobilov, nepremičnina, šolanje otrok, počitnice, lastno podjetje, pokojnina, ipd. S pravilnim pristopom lahko tudi 20 % in več prihranimo.

2.       Predčasna prekinitev varčevanja. Največja napaka, ki jo kot varčevalec naredim je, da predčasno prekinem varčevanje. Kot primer vzemimo naložbeno življenjsko zavarovanje, ki je sklenjeno za daljše obdobje od 10 let. Veliko ljudi varčevanje prekine veliko prej. S tem največ pridobi zavarovalnica, izgubi pa seveda varčevalec, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov odloči za prekinitev.

3.       Pogosto nehamo varčevati, ker so naši finančni dohodki preobremenjeni. Lahko se nam zniža dohodek, lahko se povišajo izdatki. Zato je finančni načrt in določitev finančnega cilja ključnega pomena preden začnemo varčevati.

4.       Čredni nagon: v naložbo vstopimo, ko je ta že porasla za 30 % ali več. Finančni načrt vsebuje tudi analizo trga. Ob tem se priporočajo naložbe, ki še imajo potencial in niso ravno v fazi ustvarjanja lepih donosov. Lep primer so leta pred 2008, ko je veliko varčevalcev v Sloveniji dobesedno drlo v naložbe, ki so že bile prenapihnjene in delala po 50 ali več odstotkov letno. Posledično so mnogi izgubili tudi do 80 %.

5.       Strah: izstopimo, ko naložba pade za 30 % ali več. Bojimo se, da bi izgubili še več, ter odprodamo naložbe. Morali bi ravnati obratno in naložbo okrepiti, dokupiti. Padec naložbe pomeni »razprodajo« kot jo poznamo pri tekstilu, ko so trgovine polne ob sezonskih razprodajah.

Upam, da se v naštetih razlogih niste prepoznali. Če ste se, pa lahko v prihodnje ravnamo drugače.  

Na borzah se dogaja prava manija

Analitiki nemške centralne banke – Deutsche Bank svarijo, da v tem trenutku ni pravi čas za vstop v delnice.

Delniški trgi so prvič zašli v fazo manije, ko je zlom borze samo še vprašanje krajšega časovnega okvirja. Podjetja so prevrednotena in vlagateljem svetujejo previdnost v prihodnjih mesecih.

Analitiki opozarjajo na razmerje med indeksoma P/E in volatilnosti, ki predstavlja intenzivnost nihanj na delniških trgih. Indeks P/E pa vlagateljem pove, v koliko letih bi se naj njihov vložek povrnil. P/E ameriškega delniškega indeksa S&P 500 danes znaša krepkih 18,9, kar je zelo visoko in neugoden signal za vlagatelje. Razmerje med obema indeksoma, torej P/E in volatilnosti, se ni še nikoli

nahajalo tako visoko. Podobne signale so delniški trgi sporočali v letu 2007, ko so nekateri analitiki že opozarjali na skorajšnji zlom borze.

Vlagatelji mora biti torej previdni in razmisliti o ponovnem izstopu iz delniških trgov (enako smo svetovali v letu 2008). Kdaj se bo korekcija zgodila, je težko napovedati. Zato nasvet, da iz teh trgov izstopamo postopoma, ni odveč. Na drugi strani imamo trge, ki so močno podcenjeni. Na delnicah danes torej koristimo dobičke in s prihranki vstopamo v podcenjene trge, ki nam bodo dobičke prinašali v mesecih, ki sledijo. To bi bila vsekakor modra poteza …

2013 rekordno leto za zlato

n

Kopp online je objavil podatke o porabi zlata v letu 2013. V oklepaju so zapisani podatki glede na leto 2012. Grafiko so izdelali na spletnem portalu siol.net.

• povpraševanje: 3.756 t (+15%)
• npovprečna cena: 1.411 $ (-15%)
• nnakit: 2.209 t (+17%)
• nnaložba: 1.654 t (+28%)
• nindustrija: 405 t (+/-)
• nbanke: 369 t (-32%)
• nponudba: 4.340 (-2%)

Dolg EU se bo početveril

Danes svet s prstom kaže na Grčijo kot enega največjih dolžnikov in uživačev na veliki nogi. Glede na raziskave

nemškega raziskovalnega inštituta »Generacijske pogodbe«, ki sta jo opravila Bernard Raffelhüschen in Stefan Moog, Grčija ni glavni grešni kozel. Raziskovalca poudarjata, da dolgovi, ki so danes prikazani v uradnih statistikah EU, prikazujejo predvsem pretekle in sedanje dolgove. V nobeni statistiki pa niso zajeti dolgovi, ki jih bodo morale države najeti jutri, da bodo lahko odplačale obstoječe dolgove. Kaj je torej z dolgovi, ki se jim ne bo moč izogniti?

Focus money je objavil zgovorno grafiko, ki prikazuje tudi vse tiste dolgove, ki jih bo posamezna država primorana najeti v bližnji prihodnosti. Ob teh podatkih bi postali prvi dolžnici Irska in presenetljivo Luksemburg. Po podatkih raziskovalcev je Luksemburg ena redkih držav, ki še ni izvedla pokojninske reforme. Malo za šalo malo zares, jo sploh potrebuje?

Analizirajmo še malo podatke. Če je danes najbolj zadolžena država Unije Grčija z 157% dolga glede na BDP bo najbolj zadolžena država v prihodnosti imela kar osemkratnik tega dolga. Irska in Luksemburg bi vsaka dolgovala po 1.200% glede na njun prihodek. Po domače: državljan zasluži 1.000 €, država dolguje 12.000 €. Ali sistem sploh lahko to prenese?

Danes znaša povprečen dolg EU 92,6%. Po omenjeni raziskavi bi povprečen dolg (še sedemindvajseterice) znašal kar 373%. Države EU bi v povprečju dolgovale štirikratnik svojega zaslužka. Verjetno je vsakemu jasno, da se bo prej ko slej nekaj zgodilo. Dolg bo potrebno razvrednotiti, kot že toliko krat v zadnjem stoletju. Ne bo prvič … verjetno tudi zadnjič ne.