Srebrna špekulacija

Srebro gotovo spada med surovine s katerimi se na trgu najbolj špekulira. Cena srebra je od svojega dna leta 2003, ko je bilo za unčo (31,1035 g) potrebno odšteti približno 4 €, porasla komaj za slabih 400 %, na skoraj 16 € za omenjeno enoto. Ob tem ne smemo pozabiti, da sodi srebro med najredkejše surovine na svetu. Na lestvici najbolj ogroženih surovin se srebro nahaja tik pod vrhom, na drugem mestu in bi ga naj bilo le še za okoli 12 let. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, od kdaj je nekaj tako redkega in iskanega tako necenjeno in razvrednoteno? Kaj ne bi morala biti cena srebra mnogo višja?

K temu naj še dodam, da je glavni porabnik srebra industrija. Danes poznamo okoli 1.200 patentov v katerih je nujno potrebno srebro. Zaloge, ki so se nakopičile skozi zgodovino so danes popolnoma izkoriščene. Skladišča so prazna. Ostalo je le srebro v fizični lasti posameznikov in podjetij. Aja in seveda papirnato srebro s katerim trgujejo špekulanti in ceno tako umetno zbijajo oz. držijo nizko.

Se morda spomnimo, da bi kdaj poročali o kakšnem novem večjem nahajališču srebra, ki bi povečalo svetovne zaloge? Glede na to, da se ta plemenita kovina koristi že skozi tisočletja in ob znanem dejstvu, da se z globino vsebnost srebra v zemlji zmanjšuje, je zgolj malo verjetno, da bi odkrili še kakšno večje nahajališče. Pa tudi, če ga odkrijejo, bomo imeli vsaj dalj časa na voljo za nakup srebra.

Ste morda zasledili kakšno informacijo, da bi našli zamenjavo za nujno potrebno srebro v elektroniki, medicini, farmaciji, fiziki, astronomiji, …? Kdaj pa kdaj bodo gotovo odkrili nadomestilo za kakšno proizvodnjo. Vendar za tako široko področje?!? Srebro se namreč nahaja v vsakdanjih nepogrešljivih pripomočkih kot so ogledala, stikala, filtri, hladilniki, računalniki, avtomobili, mobiteli, pa vse do vesoljskih plovil, satelitov, hitrih vlakov, teleskopov.

Se nam torej ta naložba še vedno ne zdi zanimiva? Lahko čakamo in bomo videli kaj se bo zgodilo. Lahko pa del premoženja pretopimo v srebro že danes. Vendar samo v drugem primeru bomo deležni lepih donosov, ko se bo cena srebra v prihodnjih letih dvigala vse do 50, 100, 200 € ali morda še višje? Na srečo oz. zahvaljujoč špekulantom trenda še nismo zamudili …

Je zlato res v balončku?

V zadnjem času smo imeli v slovenskem časopisju kar nekajkrat možnost prebrati, da se zlato nahaja v balonu. Zanimivo je, da se pri nas o tem tako piše medtem, ko skoraj po vsem svetu narašča povpraševanje. Zanimivo je tudi, da delijo komentarje o tej naložbi ljudje, kot recimo borzni posredniki, ki se, predvidevam, dobro spoznajo na borzne naložbe, o kovinah pa delijo splošne in nestrokovne nasvete. Po vrhu pa se še izkaže, da so zaposleni pri slovenski borzno-posredniški hiši. Toliko o strokovnosti in neodvisnosti. O tem sem že veliko pisal v preteklosti. Sam se s to temo ukvarjam že skoraj 4 leta in še danes imam občutek, da bi se lahko o plemenitih kovinah še veliko naučil. Saj ne moreš nekaj tisoč let zakonitosti in trendov osvojiti v nekaj letih.

Istočasno pa smo v slovenskem finančnem časniku lahko zasledili povzetek novice, ki je bila objavljena v Financial timesu, da je George Soros svoj portfelj zmanjšal za 42 % ameriških delnic. Soros velja za enega najbogatejših zemljanov in velikega poznavalca kapitalskih trgov. Nekateri celo govorijo, da ima prave informacije v pravem trenutku zaradi svojih vez in notranjih informacij. Pustimo govorice. Dejstvo je, da se je že večkrat izkazalo, da g. Soros ve, kaj dela in govori. Ker pričakuje, da se v ZDA obeta nov padec gospodarstva in novo dno, je nekaj milijardni delež naložb umaknil. Prepričan je, da »je kolaps finančnega sistema, kot smo ga poznali, realen in krize še zdaleč ni konec,« povzemajo Finance.

Podobno mnenje delijo veliki možje naložb kot recimo Marc Faber, James Turk, Warren Buffet in mnogi drugi. Pred kratkim je bil na spletu ameriške medijske hiše objavljen članek z navedenimi skoraj 70 spoštovanimi ekonomisti, akademiki, analitiki zlata in komentatorji trga, ki menijo, da se bo zaradi finančne krize cena zlata povzpela na vsaj 2.500 $, lahko pa vse do 10.000 $ na unčo (31,1035 g). Mednje sodi tudi zgoraj citirani George Soros, ki je četrti lastnik delnic največjega zlatega sklada SPDR Gold Trust. Vprašanje, ki se mi pojavlja na tem mestu je, če je mogoče, da bi se vsi ti analitiki in strokovnjaki motili?

Komu torej verjeti? Zagovorniki naložb v plemenite kovine smo si enotni, da to ni naložba na kratek rok in za hitre zaslužkarje. Priporočljivo je, da te naložbe držimo vsaj 4-6 let. Prav tako plemenite kovine niso varna naložba, ker takšna naložba preprosto ne obstaja. Je pa to naložba, ki na dolgi rok ohranja realno vrednost. Razumljivo je, da imamo z investicijo nekaj stroškov, saj je potrebno kovino obdelati in transportirati na želeno mesto. Srebro, kot industrijska kovina, pa je celo obdavčeno. Vprašanje je tudi, katere ploščice se najbolj splača kupiti. Odgovor je preprost: manjša kot je »gramaža«, višji so stroški nakupa. V vsakem primeru pa je nujen posvet z neodvisnim strokovnjakom, ki nas opozori na vse rizike in jasno razloži stroške.

Pa še en zanimiv pogled: leta 1980 (letnica, ki jo kritiki zlata tako radi omenjajo) je bil delež svetovnega premoženja v zlatu 2,77 %, lani pa vsega 0,57 %. Vendar! Je danes svetovnega premoženja več? Poleg tega je tudi denarja v obtoku nekaj krat več in ta količina iz meseca v mesec strmo narašča. Kam mislimo, se bo ob zaostrovanju razmer v svetu, selilo svetovno premoženje?

V vsakem primeru je odločitev vaša kateremu trendu bomo sledili. Po mojem prepričanju so kazalci jasni in svet se še nikakor ni izvil iz krize. Sam ostajam optimističen. Sem tudi mnenja, da bo svet tudi to krizo prebrodil. Vprašanje je seveda, kakšne bodo posledice za naše premoženje. Je torej dobro del premoženja pretopiti v zlato, ki se v kriznih časih izkazuje kot dober borec pred inflacijo ali razvrednotenjem premoženja?

Tudi EU v boj za surovinami

Kitajska je že pred leti po vsem svetu začela tekmo za surovinami. V Spieglu (Deutsche Industrie warnt vor Rohstoff-Engpass) smo lahko v nedeljo (15. 8. 2010) prebrali, da se v Evropi že oglaša alarm: »Če se Evropa ne bo borila za omejene surovine je življenje številnih gospodarstev ogroženih«. Tudi nemški gospodarski minister je jasen: »Potrebujemo surovine, da bomo lahko v Nemčiji iz vrhunskih idej izdelovali vrhunske produkte«. Verjetno pa ni Nemčija edina država, ki je odvisna od uvoza surovin!?! Avtor članka opozarja, da je vedno bolj opazno, da so zaloge številnih surovin po vsem svetu že skoraj na koncu. Precej držav omejuje izvoz svojih naravnih bogastev. Število surovin na katere so države dvignile carinske dajatve se je od leta 2008 povišalo iz 450 na preko 1.000 v tem letu.

Že nekaj let spremljamo, kako se Kitajska pogaja za surovine z državami tretjega sveta – predvsem v Afriki in tudi z Avstralijo. Delo FT (Kitajska išče svojo priložnost v svetovni krizi) je marca lansko leto objavilo nekaj zanimivih podatkov: Rusija bo Kitajski 20 let dobavljala po 15 milijonov sodčkov nafte letno, Brazilija 160.000 sodčkov dnevno, Venezuela pa po milijon sodčkov dnevno za 5 let. Kitajci so že veliko izgubili z naložbami v ameriške delnice in obveznice, zato so se »vrnili k naložbam v tisto, kar po njihovem mnenju ne more izgubiti svoje trdne oblike in ki jim hkrati bistveno bolj zagotavlja prisotnost v svetu po krizi,« pišejo v Delu FT. Za piko na 'i' je Kitajska postala še drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu, takoj za ZDA. Prehiteli so Japonsko.

Z nekaj zaostanka se je tudi Bruselj začel pogajati z afriško unijo o t.i. surovinskem partnerstvu, ki bi naj EU zagotovilo dostop do rudnikov in omogočalo raziskovanje naravnih virov na afriških tleh. »Prerivanje za surovine se je šele dobro začelo,« zaključuje avtor v Spieglu.

Pred našimi očmi se odvijajo »boji« za omejene količine in zaloge surovin. Za nekatere strokovnjaki celo ocenjujejo, da jih lahko zelo hitro zmanjka oz. bo povpraševanje višje od razpoložljivih zalog. Kaj ni ponavadi nekaj redkega in iskanega višje vrednoteno? Zato bi morali kot vlagatelji biti še posebej pozorni na surovinski trend v prihodnjem desetletju.

Koliko papirja še v obtok?

Leta 2007 so začele iz ZDA počasi prihajati zaskrbljujoče informacije glede njihovega nepremičninskega trga. Kaj je sledilo vemo. Že nekaj časa pa se spet govori o nadaljevanju te zgodbe. V še večjih težavah, kot so bile stanovanjske hiše, so se zdaj znašle poslovne nepremičnine.

Poleg tega sta se največji ameriški nepremičninski agenciji, Freddie Mac in Fannie Mae, ki »stojita direktno ali indirektno za večino ameriških hipotekarnih posojil,« kot poroča današnji Spiegel, ponovno znašli v škripcih. Naloga teh dveh podjetij je jamstvo za hipotekarne kredite. Tako kupujeta kredite od posojilodajalcev, jih zapakirata v obveznice in jih z jamstvi prodata na trg. Lastniki teh vrednostnih papirjev je tako rekoč cel svet (Japonska, EU, Kitajska, …).

Je sploh potrebno vprašanje kaj bi se zgodilo, če bi ti podjetji pustili propasti?

Tako je ameriška administracija ti podjetji odkupila, podržavila, in obljubila »neomejeno finančno pomoč« do leta 2012. Verjetno tako dolgoročno pomoč ponujajo ker nekaj pričakujejo oz. se bojijo, da bi se zgodilo. Zaradi visoke brezposelnosti je vedno manj gospodinjstev zmožnih odplačevati hipotekarne kredite. Poleg tega propadajo podjetja, ki prav tako niso sposobna odplačevati visokih najemnin. Vedno več poslovnih prostorov je torej posledično praznih. Nastale dolžniške luknje pa se krpajo z novim zadolževanjem. ZDA so skoraj že dosegle 100 % zadolženost glede na svoj BDP (dolgujejo kolikor zaslužijo iz pobranih davkov).

Ni čudno, da nekateri analitiki in strokovnjaki svetovnega kova (Warren Buffet, James Turk, Marc Faber) pričakujejo hiperinflacijo dolarja. Ampak pred tem bo ta valuta še naprej izgubljala na vrednosti in vplivala na ves svet. Ohranjevalca vrednosti, zlato in srebro, bi naj tako dosegla vrednost 8.000 dolarjev in 400 doalrjev za unčo (31,1035 g) do leta 2015.

Evropske banke pod drobnogledom

Med tem, ko naša največja banka sklepa nove visoke kreditne posle in se s tem dodatno zadolžuje, so bili včeraj (23. 7. 2010) objavljeni rezultati obremenitvenih oz. stresnih testov evropskih bank, kjer se je naša NLB odrezala precej slabo (razumljivo ne po mnenju vseh).

Preverjenih je bilo 91 bank, od teh jih 7 ni opravilo testa: nemška banka Hypo Real Estate, pet španskih bank in ena grška. Nova ljubljanska banka se je po količniku temeljnega kapitala znašla povsem na repu, v družbi španskih, grških, irskih, italijanskih in nemških bank. Zanimivo je, da smo se po ocenjevanih merilih, kot poroča STA, znašli v družbi bank tistih držav, o katerih (razen Nemčije) se že precej glasno govori, da so v velikih težavah (dolgovi, brezposelnost, morebiten bankrot, povišane obresti, znižane bonitetne ocene, …).

Vendar naš minister za finance ostaja zadovoljen in ne vidi razloga za skrb, saj imamo v Sloveniji še vedno ugodno finančno sliko. Skoraj v isti sapi pa dodaja, da če bo potrebno in bi bila zaradi »nepričakovanih šokov« ogrožena solventnost banke, bo priskočila na pomoč država.

Kaj torej: testi so bili zadovoljivi, a vseeno je dobro imeti pripravljen rezervni načrt!?! Izkazalo se je namreč, da bi ob upoštevanju dodatnih neugodnih posledic deželnega tveganja le za las ujeli količnik potrebnega kapitala banke.

Ne samo, da se je naša največja banka znašla v družbi najmanj stabilnih bank v EU in bi v primeru slabših razmer morala vskočiti država, banka potrebuje tudi dodaten kapital. Kaj nam je torej storiti? Panika gotovo ni potrebna, saj se čez noč ne bo veliko zgodilo. Dolgoročneje pa velja razmisliti kako varne so resnično naše denarne naložbe.

Cene so se višale tudi v »dobrih« časih

Banka za mednarodne poravnave – BIS (centralna banka centralnih bank) v svojem zadnjem poročilu ugotavlja, da so industrijsko razvite države na skorajda nepovratni poti v bankrot. Težave s katerimi se soočajo so večje, kot to kažejo uradni podatki o javnem zadolževanju. Rezultat tega bodo nižji javni prihodki in višji odhodki. Najhujše stanje pa je v Franciji, na Irskem, v Španiji in seveda v ZDA.

Na prvi pogled se sicer to nas ne tiče. Pa vendar, če pomislimo kakšne posledice bi vsi ti dogodki lahko imeli na naše denarnice in naše prihranke, ne smemo ostati ravnodušni. Praktično nihče več ne dvomi, da je pred nami obdobje povišane inflacije. Tudi švicarska centralna banka je okrepila svoja pričakovanja rasti inflacije v letu 2010 in 2011.

V zadnji številki Mojih financ (št. 6, junij 2010) so k članku »Naj vas nizka inflacija ne zavede« pripeli zelo zgovorno grafiko (glej sliko). Naslikanih je nekaj izdelkov, ki jih redno uporabljamo na našem jedilniku ali v gospodinjstvu in njihove podražitve/pocenitve v zadnjih 10ih letih. In ti podatki vsekakor niso za zanemariti. Vidimo, da se je recimo žemlja podražila za kar 133 %, bencin 78 %, alpsko mleko za 43 %, itd. Vse te podražitve so se zgodile v dobrih časih, ko svet niso pretresale nadloge kot je recesija in finančna kriza. Vprašanje, ki se postavlja je, kako se bodo cene obnašale sedaj, ko se nahajamo sredi kriznega obdobja?

Težave Španije in zakaj je prišlo do korekcije cen plemenitih kovin navzdol?

Razlogov je več. Španiji je uspelo prodati za 3,5 milijarde evrov državnih obveznic, da s tem pokrije del svojih dolgov. Posledično se je zaradi dobrih novic o pozitivnem reševanju španskega dolga okrepila tudi vrednost evra. Na nek način se je med vlagatelji ustvarilo pozitivno vzdušje o počasnem okrevanju evra. Vendar, so pred nami res boljši časi?

Morda za kratek čas, nekaj tednov, mesecev. Po poročanju 24ur.com (http://www.moj24ur.com/novice/gospodarstvo/dodatno-zadolzevanje-spanije-z-obveznicami.html) je sicer slišati, da »v zadnjem času krožijo novice, da bi Španija od EU utegnila potrebovati med 200 in 250 milijarde evrov pomoči«. Glede na ta podatek so prodane obveznice le kaplja v morje. Dolg te države še zdaleč ni odpravljen. Ocenjen je na vsaj 4-kratno vrednost potrebne pomoči o kateri poroča 24ur. Njen »javnofinančni primanjkljaj znaša 11,2 % bruto družbenega proizvoda« od dovoljenih 3 % (glej sliko), ki jih je postavila EU (glej Zakaj želi zahod pomagati Grčiji). To je tudi razlog, da Španija uvaja varčevalne ukrepe, katerim nasprotuje prebivalstvo tudi na vedno pogostejših stavkah in demonstracijah.

Kako naprej?

Časi so zelo negotovi. Kot vlagatelji občasnim pozitivnim intervalom ne smemo nasesti. Kriza še zdaleč ni mimo. Previdnost in skrb za naše premoženje sta nujna. Kot neodvisni premoženjski svetovalec opažam, da bo v naslednjih letih najtežje ohranjati realno vrednost premoženja. Kaj šele, da bi ustvarjali dobičke!?!