Tudi banke lahko propadejo

Po Grčiji je pričakovano na vrsti Irska. Banke so zaradi prevelikih kreditov (predvsem hipotek – nepremičninska kriza), ki jih ne morejo odplačevati, zašle v globoke težave in potrebujejo svež denar. EU tudi bo tudi tokrat »priskočila na pomoč«. Irski dolg bo reševala z novim dolgom, ki ga bomo odplačevali nekje v prihodnosti. V odgovor se irske banke praznijo. Samo v 3 dneh so ljudje iz njih preselili okoli 25 milijard evrov.

Komisar EU za notranji trg Michel Barnier je pred kratkim napovedal: Banke bodo "lahko celo propadale in poskrbeti moramo, da jim bo to dovoljeno," je izjavil in pojasnil, da je preprosto treba dovoliti propad banke, a tako, da se ne poruši celotni finančni sistem ali da bi morali davkoplačevalci plačevati za nastalo škodo.

Banko je torej modro pustiti propasti. Kaj pa naši prihranki? Bodo res na varnem? Slovenija sicer od 1. 1. dalje jamči za 100.000 € vlog za posameznika na posamezni banki. A potrebno je jasno povedati, da država jamči le za nominalni znesek. Nikakor pa ne jamči za razvrednotenje prihrankov zaradi inflacije. Ta bo namreč v prihodnjih letih dosegala tudi dvomestne številke.

Vprašati pa se moramo kaj se bo zgodilo, ko bo v težave zašla naslednja država EU (Španija, Italija, Portugalska, …)? Glej prispevek iz maja 2010 »Zakaj želi zahod pomagati Grčiji?«

Bomo zaščitili naše premoženje ali bomo čakali na trenutek, ko bodo mase ljudi spoznale kako nujna je zaščita z realnimi dobrinami kot so zemljišče, surovine ali najlažje dostopne plemenite kovine? Takrat bo veliko že zamujeno.

Slovenci (množično) varčujemo v bankah

Zasledil sem raziskavo o varčevalnih navadah Slovenk in Slovencev. 14 % vprašanih se je v letošnjem letu odločilo za nakup delnic, 20 % jih varčuje v nepremičnini/ah in 22 % preko življenjskega zavarovanja (skupaj klasično in naložbeno !!!). Meni najbolj zanimiv pa je podatek, da kar 41 % ljudi varčuje v bankah.

Bi rekel, da je za takšno konzervativnost kriva gospodarska kriza, a kot vidimo iz grafa, praktično stanje pred njo ni bilo nič drugačno. V denarju to pomeni, da imamo Slovenci 14,158 milijard (14.158.000.000) evrov naloženih na banki.

Da se Slovenci radi oklepamo neke varnosti, pa čeprav navidezne, priča tudi podatek, da celo 15 % ljudi hrani denar kar doma. Zakaj navidezna varnost? Na banki imamo nek relativno zagotovljen dohodek, ki ga na kapitalskih trgih (delnice, vzajemni skladi) nimamo. Tu lahko zelo hitro izgubimo precej premoženja, če ne varčujemo pravilno.

Nihče pa nam ne pove, da izgubljamo tudi na banki. Sicer počasi, a vztrajno in konstantno. Inflacija preprosto, hočemo ali nočemo naredi svoje. Kar ne vidimo in občutimo, ne boli. Poglejmo primer, kaj se zgodi pri neki povprečni 4 % inflaciji, če bi recimo 1.000 € naložili na banki za 10 let, pri 3 % obrestih. V tem času bi kupna moč denarja padla na 907,90 €. Z drugimi besedami, za isti denar (okrepljen za obresti), ki bi ga po 10ih letih dvignili iz banke, bi v naši priljubljeni trgovini lahko kupili manjšo košarico vsakdanjih dobrin. No, za primerjavo bi se tistemu, ki bi ta čas hranil denar doma, kupna moč 1.000 € zmanjšala na vsega 675,56 €.

Pa je banka res tako varna naložba, kot jo očitno ocenjujemo Slovenci? Pustimo to, da je samo letos v ZDA propadlo že skoraj 150 bank. V teh dneh slišimo, da ima za Grčijo težave z dolgom tudi Irska. Evropska unija že hiti na pomoč (prvi sklop pomoči znaša 90 milijard evrov - novih kreditov). V tem istem času so Irci v samo 3 dneh skupaj dvignili za 25 milijard evrov svojih prihrankov. Očitno ne želijo biti na drvečem vlaku vse bolj razvrednotenih valut. Vprašanje pa je, kaj bomo storili mi?

Pri nas ne zasledim nobenih uradnih ali neuradnih svaril o zaščiti naših prihrankov. Prav zaradi tega, se bojim, bo panika toliko bolj velika, ko bomo tudi Slovenke in Slovenci spoznali, da dolgoročno varčevanje v denarnih naložbah ne pomeni nič drugega, kot veliko razvrednotenje naših prihrankov.

Pazite, da pri svojih odločitvah za naložbe ne boste zavedeni

Moje stranke in redni bralci veste, da sem kot neodvisni premoženjski svetovalec mnenja, da bi danes moral imeti vsak del svojega premoženja (do ene tretjine) v surovinskih naložbah. Nekaj v fizični obliki, nekaj v bolj tveganih delnicah za vsaj naslednjih 7-10 let.

Tudi letos sem se lahko udeležil 5. Kongresa plemenitih kovin in surovin v Eventareni Olympiaparka v glavnem bavarskem mestu München. V dveh dneh se je predstavilo okoli 150 razstavljavcev, na 3 tribunah je spregovorilo okoli 60 predavateljev, okoli 8.000 obiskovalcev pa je vmes iskalo informacije zase in svoje premoženje. Kdor je želel si je o temi naložb v surovine in plemenite kovine lahko nabral toliko gradiva, da ga ne bi mogel prebrati do konca leta, kaj šele obdelati. Sam sem s seboj prinesel revijo s preko 200 članki o omenjenih temah, ki so jo delili kar ob vhodu.

Ker nemški jezik dobro razumem, zelo rad prebiram nemške časopise in revije na spletu. Vsak dan najdem članke, ki argumentirano govorijo o omenjeni temi. Reden bralec si lahko hitro ustvari neko mnenje in prepozna trend v prihodnosti.

Kaj pa pri nas? V Ljubljani se je konec oktobra odvijal kongres plemenitih kovin in surovin s čimer smo sicer stopili ob bok evropski velesili, a informiranost ljudi pri nas je precej šibka, morda celo napačna. V našem časopisju se sicer omenjene teme vedno bolj pogosto pojavljajo, a veliko preredko in veliko preveč pristransko. Naši t.i. finančni strokovnjaki masivno priporočajo investicije v obveznice in bančne depozite in to tudi na srednji in dolgi rok. Med ljudmi se neargumentirano ustvarja vtis o napihnjenosti zlatega balona.

Med tem pa lahko na uradni strani kongresa v Nemčiji preberemo, da gremo v »smer masivno naraščajoče inflacije in na koncu nas po vsej verjetnosti čaka uničenje nekritega papirnatega denarja« in s tem bodo trpele vse oblike denarnih naložb, z obveznicami na čelu. Dalje članek ugotavlja, da »bodo s tem v svetu politične karte na novo premešane – Kitajska in Indija nastopata odločneje in izvajata svojo politiko interesov, ki je do zdaj ni bilo«.

Prispevek zaključujejo: »za nas kot vlagatelje bo tudi v prihodnje, kot v zadnjih 10ih letih pomembno, da za zaščito svojega premoženja ne gremo mimo zlata in srebra«. Katero smer pa bomo izbrali mi s svojim premoženjem? Konzervativnejšo, prepričani v navidezno varnost ali gotovejšo z večjo razpršenostjo premoženja?

4. slovenski kongres plemenitih kovin in surovin

Pretekli petek in soboto smo imeli vlagatelji priložnost udeležiti se zelo pomembnega in edinstvenega dogodka v Sloveniji. To je kongres, ki je primerljiv s podobnimi dogodki v Evropi (v Nemčiji se bo odvijal v Münchenu 5. in 6. novembra). Prisluhnili smo lahko celi vrsti priznanih domačih in tujih analitikov razmer na trgu. Slišali smo tudi veliko zanimivih nasvetov, katerim se po mojem skromnem mnenju splača prisluhniti.

 

Na tem mestu je težko pokomentirati vse, a naj navedem samo nekaj poudarkov:

• Na prvem kongresu (oktober 2007) so svetovali prodajo (tudi slovenskih) delnic. Večina se je temu le nasmehnila.
• Smo sredi izredno zanimivega rastočega cikla za vlagatelje – cikla (industrijskih) surovin.
• Praktično vsi predavatelji pričakujejo, da bo v kratkem počil balon obveznic, kamor se je pod pretvezo »varnih« naložb steklo preveč denarja. »Kar zdaj ne potrebujete, se državne obveznice,« je bil jasen borznik Dirk Müller.
• Sistem je zelo nestabilen – propadajo tudi banke.
• Pričakuje se povišanje inflacije – posledično razvrednotenje nepravilno naloženih prihrankov (slabe valute – še posebej $ in £, večanje denarnih rezerv).
• Zlato nikakor ni v balonu, bo pa tja gotovo zašlo. Trenutno se naložba vsekakor še izplača (celo banke postajajo po letu 1988 neto kupci). James Turk dodaja, da so se »delnice od leta 1980 podražile za 10 krat, zlato le za 3,5 krat«.
• Srebro je ena najperspektivnejših naložb med surovinami.
• Tudi mesečna vlaganja prek vzajemnih skladov v perspektivne trge in panoge so zelo priporočljiva. Naložbe se bodo obrestovale v nekaj letih.

Naj bo to samo nekaj dejstev za okus in mogoče vabilo za prihodnje leto. Seveda se bom trudil in v prihodnosti navajal tudi argumente, ki smo jih obiskovalci slišali.

Kitajci znižali vrednost Yuanu

Še pred gospodarsko krizo so razvite države k razvoju svetovnega gospodarstva prispevale več kot polovico. Danes je slika precej drugačna. Več kot dve tretjini svetovnega gospodarstva predstavljajo države v razvoju. (Glej tudi: Bodo razvijajoče rešile razvite? – februar 2010.) Med njimi prednjači Kitajska, katere letni gospodarski razvoj se že nekaj let giblje okoli 10 % in po ocenah se podobna rast pričakuje tudi v prihodnje.

Seveda takšen razvoj ni nujno všeč razvitemu delu sveta, predvsem ZDA, ker njihovo gospodarstvo ni konkurenčno kitajskemu. Pred nekaj meseci je Kitajska prehitela Japonsko kot drugo gospodarstvo na svetu, takoj za (zaenkrat še) ZDA. Poleg tega Kitajski grozi tudi povišana inflacija (septembra 3,6 %). Glede na to, da je to gospodarstvo izredno močno, ima tudi nemajhen vpliv na ves svet.

Kako je svet povezan med seboj se je videlo tudi v tem tednu, ko je Kitajska zvišala svojo temeljno obrestno mero in s tem svojemu yuanu umetno znižala vrednost. Posledično sta se dolar in fund okrepila, zlato in surovine pa so se pocenile. Tudi nekatere borze so imele nekaj težav (padec DAXa).

Številni analitiki menijo, da bo morala Kitajska s takšnimi ukrepi nadaljevati. Vendar imajo s tem težave tudi Kitajci. Z zvišanjem obrestnih mer se podražijo tudi krediti, kar pomeni dodaten pritisk na gospodarstvo in gospodinjstva (manj kreditov oz. dražji krediti).

Dejstvo je, da bodo Kitajci, ki so že tako eden najvarčnejših narodov na svetu, še naprej izredno previdni. Njihov cilj je napredek in blaginja. To dajo jasno vedeti tudi na srečanjih najmočnejših gospodarstev na svetu G20, kjer želijo imeti vedno večji vpliv. Skoraj gotovo je, da omenjenih ukrepov ne uvajajo zaradi »groženj« ZDA ampak preprosto zato, da bi pomagali sebi in napredku svojega naroda. Tudi v prihodnje ne bo nič drugače.

Poleg tega ima Kitajska tudi nepredstavljivo visoke zneske v napihnjenih ameriških obveznicah in rezerve neposredno v vse manj vrednem dolarju. Je torej čudno, da želijo velik del teh naložb preseliti v realne dobrine kot so surovine in plemenite kovine?

Slabo stanje našega gospodarstva

Tokrat sem si izposodil komentar objavljen 11. 10. 2010 na radiju Ognjišče z naslovom: "Gledano z gospodarskega zornega kota: Grčija je skoraj tu".

"Banka Slovenije je pred kratkim za letos napovedala rast slovenskega bruto domačega proizvoda v višini 1,1 odstotka, že naslednje leto pa nam napoveduje rast v višini 2 odstotka.

Kljub napovedim v pozitivni smeri, Banka Slovenije opozarja na največjo negotovost, ki je povezana predvsem s tujim povpraševanjem. Izvoz je namreč ključni element gospodarske rasti. A ker ima vse več naših zunanjetrgovinskih partneric težave s financiranjem svoje javne porabe, obstaja velika verjetnost predčasne odprave državnih spodbud gospodarstvu. To pa seveda lahko ogrozi povpraševanje po naših izdelkih.

Banka Slovenije je v svojih napovedih dvignila tudi inflacijska pričakovanja: letošnja povprečna inflacija naj bi dosegla 2,3 odstotka, prihodnje leto pa 2,1 odstotka. Po njihovem mnenju so tveganja višje inflacije vezana predvsem na evrske cene surovin in na cene, ki jih nadzira država, kot so posredni davki in trošarine, nadzorovane cene in cene komunalnih storitev.

Za kar nekaj presenečenj je poskrbela tudi Evropska komisija s svojim četrtletnim poročilom. Za nas je najbolj zanimiva izjava, da Slovenija poleg Španije in Irske velja za prvo med državami, kjer se je zadolževanje podjetij povečalo precej močneje kot v povprečju na evrskem območju, pri čemer komisija še opozarja, da so evrska podjetja na splošno v svetovno krizo vstopila prezadolžena.

Da so slovenska podjetja nadpovprečno zadolžena je sicer znano že dolgo, to ponavlja tudi Banka Slovenije, ki hkrati opozarja, da bodo pričakovane povišane obrestne mere na finančnih trgih to breme še povečala. To pa lahko zaradi višjih stroškov pripelje podjetja do trajnejšega neugodnega položaja. V gospodarskih novicah smo tudi že govorili o opozorilu Banke Slovenije, ki so ga namenile poslovnih bankam, v katerem je zelo kritična do preveč širokosrčnega financiranja prezadolženih panog, predvsem gradbeništva.

Evropska komisija nadalje ugotavlja, da bodo podjetja na evrskem območju zmožna premagati krizo šele v obdobju nekaj let, saj so krizo pričakala nekonkurenčna. Podjetja lahko s preobrazbo, ki je zdaj ne le priporočljiva, pač pa nujna, pravzaprav upočasnila okrevanje, saj manjše naložbe nižajo plače in manjšajo zadolževanje, s tem pa se manjšata tudi povpraševanje in moč gospodarskega okrevanja. Seveda pa ima prestrukturiranje podjetij tudi večje posledice: vpliva na manjšo rast bruto domačega proizvoda, upad naložb, nižjo rast plač, manjše domače povpraševanje in nenazadnje na manjšo gospodarsko rast. A v Bruslju zatrjujejo, da bo ob tokratni krizi okrevanje na evrskem območju razmeroma skromno in ne bo enakomerno po vseh državah. Dober dokaz za to je že Slovenija: lani smo doživeli večji upad bruto domačega proizvoda kot Nemčija, danes pa gospodarska rast ni nič večja od nemške. Res je, da po Evropska centralna banka napoveduje skorajšnjo zmago nad recesijo, a podatki raznih raziskovalnih institucij kažejo, da se rast gospodarstva zmanjšuje in da okrevanje v gospodarstvu izgublja svojo moč.

V Sloveniji pa ostaja še en problem, in sicer premajhna konkurenčnost in prevelika odvisnost od zunanjega financiranja, kar je zmanjšalo odpornost tudi nekaterih drugih članic Evropske unije proti krizi. Zato je nujno potrebno uravnotežiti domače povpraševanje in proizvodnjo v tistih državah članicah, ki so večinoma odvisne od zadolževanja na tujem. Tako uravnavanje pa po izkušnjah prinese obdobje počasne gospodarske rasti in velike brezposelnosti. Po prepričanju poznavalcev pa je razmere mogoče omiliti s pravilnim oblikovanjem cen in plač in hkrati z izboljšanjem konkurenčnosti.

In kot da težav še ni dovolj, se obeta tudi podražitev bančnih virov zaradi znižanja bonitetnih ocen nekaterim bankam, kar predstavlja negativni vpliv za podjetja, saj se obseg posojil podjetjem že nekaj mesecev krči, posojilne obrestne mere pa ostajajo v povprečju tri odstotne točke nad povprečjem primerljivih obresti na evrskem območju.

Ali nas torej po dolgoletnem obdobju zniževanja davkov, zniževanja obrestnih mer, zniževanja inflacije in rasti cen nepremičnin čaka še daljše obdobje upadanja cen nepremičnin, zviševanja davkov, zviševanja inflacije in zviševanja obrestnih mer? Pred nekaj leti bi vprašanje označili za povsem neprimerno, a danes se dogaja prav to."

Ob tem se postavlja še eno vprašanje: kako bodo te očitno neugodne razmere za gospodarstvo vplivale na naše premoženje in prihranke?

Za svojo pravično pokojnino bomo morali poskrbeti sami

V preteklem tednu smo na dom prejeli brošuro s povzetkom pokojninske reforme (v mojem nabiralniku se je znašla celo med kupom reklam, kot pač še en nepomemben letak za hiter pregled in hitro na kup za star papir). Zanimivo je, da se o tem skorajda ni nič govorilo. Vzemimo za primer le informativni izračun vrednosti naših nepremičnin, o katerem se govori občutno več. Gre vendar za pokojninsko reformo in varnost naše starosti, ki bi naj nam jo zagotovila država. Ta letak vsekakor ni za na smetišče, ampak bi ga morali skrbno pregledati, da se zavemo, kam nas reforma pelje.

Vemo, da je reforma nujna. Upravičen pa je tudi strah, da vsaka reforma prinese sicer prednosti, ampak žal tudi negativne posledice, ki jih bomo občutili šele čez čas. Med drugim je zapisano, da je potrebno takoj začeti izvrševati začrtane spremembe, če želimo danes in v prihodnje »ohraniti pokojnine na zdajšnji ravni«. Seveda pozabijo dodati konkretni znesek, kaj to pomeni – današnja starostna pokojnina znaša 66 % povprečne neto plače.

Dajmo malo bolj konkretno napisati. Nekdo, ki ima danes povprečno osnovno plačo 1.000 €, bi imel ob upokojitvi v najboljšem primeru pokojnino visoko 660 €. Naj dodam, da ponavadi vsak na svojo osnovno plačo prejme tudi dodatek ali za malico, ali potne stroške, ali dežurstva, ki pa se ne štejejo v pokojninsko osnovo. Vzemimo recimo, da se nam s temi dodatki plača dvigne za okoli 150 €. Torej se nekomu, ki danes prejme na svoj račun 1.150 € plače in ob upokojitvi 660 € pokojnine, kar znaša 57 % od povprečne plače, standard zmanjša za kar 43 % in to čez noč.

Pa še eno dejstvo. Danes dela približno 1,7 ljudi za enega upokojenca. Do leta 2040 se bo to razmerje izenačilo: eden zaposleni bo delal za enega upokojenca. Kaj to pomeni? Če danes od bruto plače odštejemo približno 24 % za pokojnino, bi leta 2040 to pomenilo, da bi ob povprečni bruto plači 1.472,79 € (stanje julij 2010) na drugi strani nekdo prejemal pokojnino v višini slabih 360 €. Kje pa je razlika do 660 €? Jo bo dodala država iz svojega proračuna? Kje bo pa vzela ta denar?

Žal je dejstvo znano. Ob negativnem demografskem razvoju prebivalstva v Sloveniji bodo pokojnine v prihodnosti v primerjavi s plačo vse nižje. Kot premoženjski svetovalec bi rad opozoril na to, kako nujno je, da začnemo čim prej varčevati za svojo pokojnino. Ker kdo bo sicer poskrbel za nas v starosti, če ne mi sami, ko smo za to še sposobni?