Pravijo, da je zlato precenjeno

Bo kdo rekel, da glede naložb v zlato pišem le pozitivno. Pa si poglejmo nekaj argumentov, ki jih imajo nasprotniki zlata najpogosteje na jeziku.

Pogosto zasledim argumente, da je zlato 30 let prinašalo le izgubo. Drži, a pod zelo prilagojenimi pogoji. Če si zlato kupil na vrhuncu leta 1980 si moral res čakati do leta 2007, ko je zlato spet doseglo nominalno zgodovinsko rekordno vrednost 850 $ za unčo (31,1035 g) zlata. Treba je vedeti, da je takrat cena naraščala iz več razlogov. Najprej je bil 1971 ukinjen t.i. zlati standard, prekinjena je bila vezava zlato-dolar in od takrat so lahko začeli tiskati denar po mili volji (glej prispevek »Imamo slab denar kot še nikoli«) in dolar je začel izgubljati na vrednosti. Poleg tega je tisto obdobje prineslo tudi finančne inštrumente, ko so banke začele prodajati papirnato zlato. Naenkrat se je lahko kupilo več zlata kot ga je trg lahko zagotovil. Cena je porasla za 2.400 %.

Seveda je bila ta cena napihnjena. Zato je kmalu dosegla svojo realno vrednost 260 $ za unčo zlata (pred letom 1971 je bila cena fiksirana na okoli 35 $ in dolar je bil veliko bolj trden kot je danes). Od takrat pa do danes pa je zlato definitivno pridobilo na vrednosti in sicer okoli 480 % oz. 16 % na leto.

Ob povedanem verjetno ni potrebno ugovarjati argumentu proti, ki pravi, da plemenite kovine ne prinašajo obresti. Kaj pri 16 % letni rasti zadnjih 30 let sploh potrebujemo obresti?

Argument, ki pa se pojavlja v zadnjem času pa je, da je zlato v rekordnih vrednostih (v ponedeljek 21. junija je cena v dolarjih dosegla nov rekord 1.262,30 $ zaradi naznanila Kitajske, da bo svojo valuto ločila od vezave na ameriški dolar) in da ni priporočljivo vlagati v takšnem času. Ne prvi pogled je morda to res. Vendar je tudi v tem primeru potrebno situacijo malo bolje preučiti, kot samo dajati slepe napovedi. Poglejmo nekaj logičnih sklepov zakaj vrednost zlata danes še zdaleč ni precenjena:

• Zlato velja za ohranjevalca vrednosti. To pomeni, da se »bori« proti inflaciji. Cena zlata dejansko ne raste ampak pada vrednost papirnatemu denarju.

• Če to upoštevamo, bi morala biti realna vrednost zlata danes okoli 2.300 $ (glej priloženi graf, kjer je prikazana realna vrednost zlata z upoštevano inflacijo).

• Na to opozarja tudi celo bančna skupina Erste, ki pričakuje porast vrednosti od 2.200 do 2.400 $.

• ECB priporoča vsem državam članicam, da imajo vsaj 15 % svojega denarja, ki je v obtoku, kritega z zlatom. Der Spiegel poroča, da so celo banke menjale pozicijo in postale kupec in ne več prodajalec zlata.

• Države v razvoju pospešeno povprašujejo po zlatu. Da bi dosegli svoje cilje, bi potrebovali vsaj 15.000 ton oz. več kot 6 celoletnih proizvodenj.

• Povpraševanje je večje od ponudbe za okoli 40 % (glej naslednji prispevek).

• Glavni razlog: nenadzorovano zadolževanje po celem svetu. Toliko, kot se danes države zadolžujejo se niso še nikoli. Izkušenj, kako se bo trg odzval na to, ni. Eno pa je gotovo: papirnati denar je vse manj vreden (glej »Strategija je prava«).

• Itd.

Gotovo se najde še veliko argumentov proti investicijam v plemenite kovine. Ta naložba vsekakor ni za vsakega. Vse je odvisno od vaših ciljev in opravljene analize. Zato je za vsakega varčevalca priporočljivo, da se mu izdela osebni finančni načrt na podlagi katerega bo točno vedel kaj mu je storiti s prihranki. Vendar tudi v tem primeru so plemenite kovine le za del premoženja. Nikakor ni priporočljivo, da vse kar imamo pretopimo v kovine. Vedno pa lahko pričakujemo kratkoročne korekcije tudi na trgu plemenitih kovin. Dolgoročno pa lahko mirno pričakujemo rast vrednosti tako zlata kot srebra.

Povpraševanje po zlatu je višje od ponudbe

V preteklih dneh sem prebral zadnje poročilo World gold councila (http://www.gold.org/) o trenutnem stanju ponudbe in povpraševanja po zlatu v svetu. Nekaj zanimivih izsledkov bi rad delil tudi s svojimi bralci bloga.

V povprečju se je zadnjih 10 let izkopalo 2.484 ton zlata letno, na drugi strani pa se je povpraševanje ustavilo pri 3.554 tonah. Torej imamo v svetu za kar 1.070 ton višje povpraševanje glede na zmožnost rudnikov. Od kod torej pride razlika, ki jo svet potrebuje?

Poročilo izpostavlja 2 vira. Prvi je reciklaža, ki se je od leta 2004 povečala za skoraj 100 %. Tako so v lanskem letu z reciklažo pridobili kar 1.668 ton zlata. Razlog za to je po mojem mnenju višja cena te plemenite kovine na trgu, ki zaradi zapletenih in dragih postopkov reciklaže omogoča bolj rentabilne posle. Bolj zanimiv vir zlata pa se mi zdijo prodaje centralnih bank, ki so v zadnjih letih v povprečju na trg plasirale 380 ton zlata letno. In če so leta 2005 banke odprodale 663 ton, so jih v lanskem letu le še 41 ton. Gre za več kot 90 % upad. Zakaj?

Ne bi ugibal o dejanskih zalogah zlata (ZDA že od leta 1955 niso dovolile revizije svojih zalog). Postavlja se mi drugo vprašanje. Je sploh še v interesu centralnih bank, da prodajajo svoje zlate zaloge, če pa gre ob tem za dragoceno državno premoženje in temelj stabilne valute (ECB predlaga članicam EU, da bi imele vsaj 15 % svojega denarja kritega z zlatom). Potrebno je vedeti, da trgi v razvoju (Kitajska, Indija, Argentina, Brazilija, Rusija, …) že nekaj let postopno pretapljajo svoje devizne rezerve oz. presežke tudi v zlato. Samo Kitajska je v nekaj letih povišala svoje zaloge za praktično 75 % (iz 600 ton konec leta 2007 na 1.054 ton spomladi 2009). S tem želijo utrditi svoje gospodarstvo in ga narediti čim bolj neodvisnega od vedno manj vrednega ameriškega dolarja. Je torej Zahodu v interesu, da brez potrebe prodajajo zlato? Ali želijo s tem preprosto zbijati ceno tako, da zadostijo povpraševanju?

Kakšna višina pokojnin nas čaka?

Danes se veliko govori o nujni pokojninski reformi. Naš pokojninski sistem je tako trenutno eden slabših v EU (slika). Sam sem si pogledal dejanske podatke ZPIZa in Statističnega urada Slovenije in naredil preproste izračune, kakšne pokojnine dejansko lahko pričakujemo v prihodnje.

Po podatkih statističnega urada je konec januarja povprečna bruto plača znašala 1.448,12 € in če je trenutni skupni prispevek za PIZ 24,35 % od bruto plače to pomeni, da je vsak zaposleni v povprečju vplačal 352,62 € v pokojninsko blagajno. Konec leta je 1,6 ljudi delalo za enega upokojenca. Če sedaj pomnožimo 352,62 € (kolikor vsak zaposleni vplača) z 1,6 ljudi, dobimo pokojnino v višini 564,19 €.

Da ta številka približno drži lahko preverimo z dejanskim podatkom o povprečni pokojnini konec leta 2009, ki je znašala 572,33 €, kar je 61,3 % povprečne neto plače.

Kaj hočem s tem povedati? Glede na to, da bo na podlagi trenutne demografske slike čez 15-20 let na enega upokojenega delal le eden zaposleni, pa so ti podatki še kako pomembni. To pomeni, da bi prispevek, ki ga vsak zaposleni prispeva v pokojninsko blagajno bila tudi dejanska višina pokojnine. Danes torej 352,62 € oz. okoli 40 % povprečne neto plače.

Izračun ne vsebuje vsakoletne rasti plač. Tudi z isto rastjo pokojnin in plač bo pri naraščanju števila upokojenih vplačanih zneskov v pokojninsko blagajno vedno manj. Že danes mora država prispevati okoli 25 % iz državnega proračuna za sprotno izplačevanje pokojnin. Ti prispevki države se bodo seveda zviševali, vprašanje je le, do kdaj bo to še vzdržno?

Ob vsem tem je jasno, da bodo pokojnine v primerjavi s plačami vse nižje. Po mojem mnenju je tudi 40 % povprečne plače »visoka pokojnina« za tiste, ki se bojo upokojevali čez 20 let ali kasneje. Dejstvo torej je, da bo moral VSAK SAM poskrbeti za lastno zadostno pokojnino. Ker ni vprašanje ali pokojnine bodo temveč kako visoke bodo!?!

Strategija je prava

V petek, 15. maja je zlato prebilo magično mejo 1.000 € za unčo (31,1035 g) zlata. Borzna cena se je ustavila pri 1.002,36 €. Rast cene je povzročilo dvoje: težave v evroobmočju, saj zaradi prekomerne zadolženosti nekaterih članic evro izgublja na vrednosti in povečano povpraševanje po plemenitih kovinah s strani vlagateljev.

V primerjavi z dolarjem je evro od decembra izgubil okoli 18 % vrednosti, v primerjavi s švicarskim frankom celo nekoliko več. Ob tem so seveda izgubljale tudi te valute, saj evro ni nikakršna izjema v tej monetarni politiki. Evro je pač v tem času izgubil nekoliko več. Nizozemska banka ING napoveduje, da bi lahko evro do konca leta padel celo na vrednost 1,15 dolarja (danes 1,24). Agencija Bloomberg pričakuje celo izenačenje dolarja in evra v razmerju 1 : 1.

'Der Spiegel' poroča, da v bistvu ni toliko pomembno kako nizko bo padel evro ampak »enotnost strokovnjakov, da bo evro glede na negotovosti v Evropi ostal še nekaj časa šibak in daljša kriza evra bi lahko imela globalne poslovno-politične posledice«. Avtor članka nadaljuje, da je »nevarnost razvrednotenja denarja zaskrbljujoče porasla«. Evropska centralna banka ne samo črpa svež denar v obtok (750 milijard novo ustvarjenega denarja) ampak tudi odkupuje šibke obveznice zadolženih držav. »S tem, ko izsesava dolgove, vnaša praktično še več denarja v obtok,« ustvarja nove dolgove. »V kombinaciji s počasnejšo gospodarsko rastjo, bi lahko to pognalo inflacijo,« zaključuje članek avtor v nemškem dnevniku.

Zaščita premoženja torej tudi v prihodnje ne bo odveč.

Zgovoren je podatek, da je v istem obdobju (od decembra lani) zlato pridobilo več kot 23 % vrednosti. S tem dejansko potrjuje svoj sloves kot ohranjevalec vrednosti. Sam že več kot 2 leti opozarjam, da pretopimo del premoženja v plemenite kovine zaradi velike nevarnosti razvrednotenja našega premoženja zaradi posledic reševanja finančne krize (nova ekstremna zadolževanja).

Množično povpraševanje narašča tudi po srebru. Pretekli teden so mnoge prodajalne srebra v evropskem območju ostale zaprte. Večja naročila so bila praktično nemogoča. Prvič se je tudi zgodilo, da je neka evropska kovnica uvedla delovni čas na 4 izmene. Cena srebra je v enem mesecu porasla za skoraj 15 %.

Na mestu je vprašanje, če sta zlato in srebro že prevrednotena? Na to si z lahkoto lahko odgovori vsak sam. Kaj se bo zgodilo, ko bodo ukrepi Grčiji popustili ali ko se bo podobna slika odvila v Španiji, na Portugalskem ali Irskem. Nikakor ne smemo pozabiti na ZDA, kjer se kriza tudi še ni končala in se že nekaj časa napovedujejo novi balončki. Sprašujem se tudi, kaj se bo zgodilo, ko se bo zlomila tudi Kitajska, ki je danes gonilo svetovnega gospodarstva? Nikakor pa ne smemo izključiti kratkoročnih korekcij tudi na cenah plemenitih kovin.

Kitajska dol, plemenite kovine gor

Marc Faber, ekonomist, publicist in avtor, je znan je predvsem po svojih nevsakdanjih pogledih na svetovno gospodarstvo. Med drugim na primer zagovarja propad ameriškega dolarja in papirnatih valut nasploh.

V zadnjem intervjuju za Bloomberg je opozoril na ohlajanje kitajskega gospodarstva in napoveduje celo zlom le-tega v naslednjih 9-12 mesecih. Poleg tega svari pred razvrednotenimi valutami zaradi prekomerne količine denarja, ki je bila dana v obtok (samo EU v zadnjem tednu obljubila sveženj 720 milijard evrov novega denarja). »Vse papirnate valute so slabe« in dodaja, da sam vidi velik potencial v realnih valutah kot so plemenite kovine, »še posebej zlato«.

Kaj narediti? Panika nikoli ni dobra. Sam že skoraj 4 leta opozarjam na zaščito premoženja s plemenitimi kovinami, predvsem s srebrom in zlatom. Je zlato precenjeno glede na to, da je v zadnjih 2 mesecih poraslo za okoli 21 %, v dolarjih za okoli 14 %? Osebno bi pričakoval kratkoročno korekcijo cen, saj sem mnenja, da tako hitra rast ni naravna. Glede na situacijo v kateri so se znašle svetovne valute v tej gospodarski krizi, pa so te napovedi zelo negotove. Vendar sam zagovarjam tezo, da predvsem zlato in srebro veljata za ohranjevalca vrednosti premoženja predvsem v takih časih kot jih imamo sedaj in jih bomo gotovo imeli še nekaj let. Zato, če imamo časa vsaj 2-3 leta ali več, bi se sam gotovo odločil za delno pretopitev premoženja v ti plemeniti kovini.

Kar se pa tiče Kitajske, je ta država specifičen primer. V zadnjih letih ogromno gradijo in za to so najeli tudi precej kreditov. Vendar imajo poleg tega še vedno velike denarne presežke, zaloge denarja in bi morebiten zlom veliko hitreje premagali in se pobrali. Dolgoročno se mi ta regija še vedno zdi perspektivna.

Zakaj želi zahod pomagati Grčiji?

Priložena shema prikazuje dolgove t.i. PIIGS držav. Vsaka od teh držav dolguje praktično polovico svojega dolga zahodnoevropskim državam Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji. V primeru pomoči Grčiji gre praktično za preprečitev domino efekta. Nemška kanclerka Angela Merkel govori o nujnem reševanju Evrope. Ekonomist Jože P. Damijan govori o nujni pomoči za "makroekonomsko stabilnost". Guverner nemške Bundesbanke Axel Weber je izjavil, da bo brez finančne pomoči Grčija okužila celotno evrsko območje.

Po medijih lahko zaenkrat sledimo 'samo' dejstvom o Grškem dolgu, o socialnih nemirih in počasni pomoči Unije. Kaj (bi) se bo šele zgodilo, ko bo (bi) Grčija dejansko bankrotirala? Ne morem si predstavljati, da bi podjetje, ki dolguje 125 % svojega letnega zaslužka lahko ta dolg kdaj odplačalo. Bo v primeru države drugače?

Dalje vidimo, da Italija Franciji dolguje celo 20 % francoskega letnega družbenega proizvoda (BDP). Španija ima z 20 % najvišjo brezposelnost v Evropski uniji in s tem najšibkejšo gospodarstvo. Zanimivo je tudi, da je oblaček grškega dolga praktično najmanjši. Ne upam si niti ugibati, kaj se dejansko lahko zgodi, če bi katera od ostalih držav začela pokati po šivih?

Osebno skušam biti optimist. Verjamem, da bodo odgovorni skušali nekaj narediti, da se prepreči najhujše. Vendar vseh posledic gotovo ne bo možno brzdati. Tako lahko že čutimo naraščanje nezaupanja v papirnati denar, povečalo se je povpraševanje po plemenitih kovinah, dogajanje se odraža tudi na borzah, itd. Zanimivo je, da občasno že slišimo kak komentar o koncu svetovne krize. Je to res že konec?

Kaj nam je storiti? Verjetno vpliva na vodilne nimamo pa tudi vprašanje je, kaj lahko sploh naredimo. Lahko pa primerno poskrbimo za svoje premoženje in prihranke. Zaradi krize bomo gotovo deležni še kakšne korekcije. Vendar, a ni korekcija oz. pocenitev ravno priložnost za nove, cenejše občasne naložbe? Po mojem mnenju je pred nami velika negotovost in tudi izjemne priložnosti. Vprašanje pa je kaj bo prevladalo pri nas? Bomo videli čez 5, 6, morda 7 let.

Imamo slab denar kot še nikoli

Reinhard Deutsch v knjigi Zarota srebra opisuje razvoj denarnega sistema skozi zgodovino. Natančno razloži prehod iz stoletnega dvokovinskega standarda na zlati standard in v sodobnem času na papirnati denar brez kritja. Med drugim zapiše, da »tako slabega denarja kot ga imamo zdaj, ni bilo še nikoli«. Do prve svetovne vojne tako pojma inflacije praktično niso poznali. »Seveda so govorili o podražitvah, če je bila letina slaba.«

Sodobni denarni sistem je namreč zastavljen tako, da se lahko države in centralne banke praktično brezmejno zadolžujejo. Kako je to mogoče? Preprosto, če imaš pekarno lahko spečeš poljubno količino kruha. Vprašanje je le, kam s prekomerno količino kruha oz. kako dolgo se bo obdržala takšna negospodarna pekarna. Na isti način imajo danes vlade in centralne banke 'pod oblastjo' monetarni sistem in lahko ustvarjajo poljubno količino nekritega denarja. Vprašanje pa je, do kake mere je to mogoče oz. vzdržno ...

Na to hitro najdemo odgovor pri težavah Grčije, ki je zadolžena za veliko več, kot ustvarijo Grki v celem letu. Grčija se mora vsak mesec na novo zadolžiti samo, da pokrije tekoče stroške. Torej odplačuje dolg z novim dolgom. Vsako podjetje bi se pod takimi pogoji zrušilo. V tem primeru pa temu vsaj zaenkrat ni tako. Grški dolg bomo odplačali vsi prebivalci EU (skoraj 500 milijonov ljudi). V nasprotnem primeru bi namreč izredno trpelo celotno gospodarstvo EU in seveda naša skupna valuta evro ter konkurenčnost z drugimi trgi. Vmesno je seveda vprašanje kaj se bo zgodilo, ko se bo v isti brezizhodni situaciji znašla Španija, Portugalska, Irska, … Slovenija? Zadolžene so namreč praktično vse države.

Kaj ima vse to opraviti z nami navadnimi smrtniki?

Zelo veliko pravzaprav. Z reševanjem takšne ali drugačne krize z novim zadolževanjem, je naš tradicionalni papirnati denar hočemo ali nočemo vedno bolj razvrednoten. To se najbolje odraža na surovinah, ki počasi ponovno pridobivajo na vrednosti. Pa ne zato, ker bi bile dejansko več vredne ampak najbolj zato, ker postaja papirnati denar vedno manj vreden. In če je danes za naslednjih 5-10 let kje naložbena priložnost, je to gotovo na trgu surovin.

Seveda ne moremo doma kopičiti sodčkov nafte ali velikih bal bakra ali pa niti nimamo toliko sredstev, da bi lahko kupili in skladiščili tono jekla. Pa vendar je dostop do naložb v surovine danes enostaven kot še nikoli. Do njih najenostavneje dostopamo preko vzajemnih skladov, kjer lahko že z nekaj evri kupujemo točke izbranih skladov, ki vlagajo v surovinska podjetja po celem svetu. Tistim, ki pa imajo raje večji nadzor nad svojim premoženjem, pa se priporoča nakup plemenitih kovin v fizični obliki. Prav zlato in srebro sta bila dolga stoletja edino plačilno sredstvo po celem svetu in slovita kot ohranjevalca vrednosti, zlasti v kriznih časih. Evropska centralna banka celo priporoča, da vsaj 15 % lastnega premoženja pretopimo v zlato in s tem zaščitimo lastno premoženje pred razvrednotenjem.