Vse v rekordih: dolgovi in borza

Slovenija se je ponovno zadolžila. Tokrat za 3,5 milijarde evrov. Zadolžitev je bila slabša od tiste v začetku leta, ko smo se zadolžili za 2,25 milijarde evrov. Za to je poskrbela tudi bonitetna hiša Moody's, ki je bonitetno oceno Slovenije sklestila na raven »špekulativnih vrednostnih papirjev« in slovensko obveznico uvrstila med naložbe s t.i. oznako »smeti«. Takšno oznako imajo tudi države južne Evrope, ki so mednarodno pomoč že prejele in katerih naložbe veljajo za visoko tvegane. Kam pa bi lahko šel ta izposojeni denar? Poglejmo nekaj številk. Trenutni primanjkljaj Slovenije znaša 1,8 milijarde evrov, NLB bi naj hitro potrebovala okoli 1 milijarde evrov, dobrih 700 milijonov pa bo samo letos potrebnih odšteti za obresti. Če seštejemo …

Ustavimo se pri obrestih. Slovenija mora že 10% proračuna odvesti za obresti na dolgove. Obresti seveda z vsako novo zadolžitvijo naraščajo. Kje se to konča? Državam, kot so Irska, Portugalska, Grčija, Španija, … nihče več ni želel posoditi denarja razen pod pogoji, ki sta jih določila IMF - Mednarodni denarni sklad in ECB – Evropska centralna banka. Denar prejemajo, po obrokih, ko izpolnijo zaveze. O teh in o posledicah, pa se govori bolj malo. Glavni ukrepi IMF v vseh državah, ki so prejele finančno pomoč, so bili enaki: višji davki, znižanje mase plač v javni upravi in privatizacija državnih podjetij.

Kaj pa se dogaja v svetu?

Hiter pogled kaže, da je krize konec in da se vrača optimizem. Žal temu ni tako. Ne nasedajmo kratkoročnim medijskim pompom. Res je, borzni indeksi so v novih rekordnih višavah: Dow Jones je presegel 15.000 točk, S&P 1.600 točk, DAX30 8.100 točk, itd. Kako so torej lahko borze v takšnem porastu? Že vse od začetka kriza centralne banke in IMF dajeta v obtok nove in nove količine denarja. Ta denar pristane tudi na računih podjetij, ki »morajo« olepšati svoje bilance. Poleg tiskanja denarja centralne banke izvajajo še en krizni ukrep: nižanje obrestnih mer. ECB je na ponovno rekordno nizek nivo znižala temeljno obrestno mero. S tem želijo poceniti denar za izposojo, kreditiranje. Kako enostavno pa je danes prejeti kredit, pa verjetno ni potrebno razlagati. Žal nobeden od ukrepov ne prinaša rešitev. Finančno brezno dolga se samo poglablja. Breme tega pa bomo nosili davkoplačevalci.

Kaj nam je narediti?

Zaščitimo svoje premoženje! Še posebej bodimo pozorni na prihranke na bankah. Kot kaže Ciper, se je teh najlažje lotiti. Poleg tega prihaja tudi močna inflacija. Glede na napihnjene rekordne vrednosti na borzah je realno pričakovati tudi pretrese v delniških naložbah. Rešitev je v mesečnem varčevanju – z obročnim vplačevanjem izkoristimo morebitne padce in s tem kupujemo ceneje. Paziti se je treba vseh oblik denarnih naložb: obveznic in bančnih naložb na dolgi rok. Izkušen vlagatelj je že davno poskrbel tudi za ustrezno razpršitev premoženja. V nobeni krizi nimamo zgolj rizikov, imamo tudi lepe priložnosti. Dajmo jih izkoristiti!

Nič se ni spremenilo, samo cena zlata

Naslovne besede sem si sposodil od priznanega analitika trga zlata, ker se z njimi zelo strinjam in kot kaže tudi velika večina vlagateljev.

Poglejmo si nekaj izjav, ki jih lahko najdemo v medijih, če jih iščemo z lupo, saj takšne in podobne novice težko zaidejo na naslovnice. Angela Merkel, nemška kanclerka poudarja, da Nemčija ne zmore več reševati težav evropske unije, saj ji zmanjkuje sape. Ob vseh težavah v bančnem sektorju, ki se vlečejo in poglabljajo že leta in leta na nek način svari, da »vsi, ki imajo več kot 100.000 € na bančnih računih niso več varni!« Temu na prikimava tudi komisar Olli Rehn: »če bodo banke imele težave, bodo vzele vlagateljem«. Ne ve se, kako in kako dolgo se bo ta igra še odvijala, dejstvo pa je, da se v tako hudi krizi nismo znašli še nikoli.

Pred vrati je tudi uvedba evropskih obveznic. Dolgovi držav se bodo preprosto tudi v Evropi (kot že dolga leta v ZDA) preprosto prenesle v obveznice in prodale na trg. Razmišlja se celo o prisiljenih obveznicah, ki jih bo od plače moral kupiti vsak državljan. Za to naložbo se bo gotovo zgodila tudi močna propaganda. PIMCO, največji svetovni sklad državnih obveznic, je že pred časom prodal vse bolane obveznice ZDA in EU držav. Njegov direktor je pred kratkim podal zanimivo izjavo. »Bankrun« (množični dvigi iz bank) niso dobri, a če se zgodi, je dobro sodelovati. Takšne množične izstope iz bank smo videli že v več državah: Irska, Ciper, Italija, Grčija, … Začele so se tudi omejitve pri poslovanju z gotovino. V mnogih državah EU ni več možno plačevati z gotovino zneske višje od 1.000 €. Zadnje države s takšnim ukrepom so postale Španija, Italija in Grčija.

Zaupanje in zanesljivost denarnih naložb pada. Priloženi graf prikazuje, kako se je od leta 2008 povečala količina denarja v obtoku s strani Evropske centralne banke (ECB). Trenutno daje ECB celo več denarja v obtok kot FED – Ameriška centralna banka. Danes je bolj kot kdaj koli priporočljivo svoje premoženje razpršiti. Pri tem gotovo ne smemo pozabiti na najstarejši valuti – zlato in srebro. Ti dve naložbi preprosto moramo vključiti v svoj portfelj, če želimo ohraniti realno vrednost svojega premoženja.

Ponoven padec cen – naložbena priložnost ali konec trenda rasti?

Zgodila se je največja negativna korekcija cen plemenitih kovin po letu 2008. Takrat je recimo srebro v slabem letu padlo za okoli 70%, zlato za dobrih 20% - podobno tudi v 2009. Nihanja cen niso torej v dobi rasti nič novega ali nenavadnega. O tem sem že večkrat pisal tudi na blogu. Po mnenju mnogih so v fazi varčevanja takšne korekcije zelo zelo dobrodošle. S tem se gotovo strinjam. Varčevalci namreč prejmemo vedno znova priložnosti, da svojo naložbo še ceneje dokupimo. Še zlasti je volatilnost zanimiva za redne mesečne ali občasne vlagatelje. Seveda pa ob tem mnoge tudi stisne in nevarnost je, da ob tem prevlada strah nad razumom.

Kaj se je zgodilo tokrat?

Pravzaprav je ob zgornjem razmišljanju vseeno, kje tiči razlog za tokratni padec. Pa vseeno poglejmo nekaj dejstev:

• O glavnem razlogu sem pred kakšnim mesecem pisno obvestil vse svoje stranke. To je manipulacija s strani centralnih bank. Goldman Sachs je recimo pred dnevi izdal priročnik s katerim nagovarja k shortanju pozicij na zlato. Ob koncu preteklega tedna je bilo recimo v nekaj minutah prodanih 500 ton papirnatega zlata. Namen je jasen: zbiti ceno in odvrniti potencialne vlagatelje.
• Istočasno so prek medijev (tudi solastniških) v svet poslali napovedi o začetku padajočega trenda zlata (o tem je poročal tudi naš dnevni finančni časopis Finance, »Zlata doba se končuje«, 12.4.2013).
• Med aktualne razloge za padec cen plemenitih kovin se prišteva tudi napoved, da bo Ciper moral prodati svoje zlate zaloge. Ta razlog se zdi iz trte izvit. Najprej zaradi izredno majhne količine zlata, ki jo Ciper ima v lasti: 13,9 ton po podatkih World Gold Councila v vrednosti okoli pol milijarde evrov. Samo stroški reševanja Cipra po zadnjih podatkih znašajo 23 milijard evrov ali 46-krat več. Pred nekaj meseci se je tudi za Grčijo govorilo, da bo morala prodati svoje zaloge v višini dobrih 110 ton. Zgodilo se ni nič presenetljivega.

Za nas bi moralo biti zanimivo, kako na te igre propadajočih zahodnih bank reagirajo vzhodni trgi, ki so daleč od finančne krize, kot jo poznamo pri nas. Preprosto – azijske banke vsako korekcijo izkoristijo za nove nakupe. Samo v petek so nabavili 90 ton fizičnega zlata po poročanju spletnega portala kingworldnews.

Naj za konec spomnim. Tudi zahodne centralne banke zadnjih nekaj let z naraščajočim trendom kupujejo fizično zlato v novih rekordnih vrednostih. Uradni razlog se glasi, da želijo zaščititi nacionalne interese pred razvrednotenjem. Gospodarstvo si namreč še zdaleč ni opomoglo. Kaj je torej pravi razlog teh kratkoročnih korekcij cen? Je to želja po hitrem zaslužku manipulativnih bank? Ali je morda v ljudi naseliti strah pred negotovo plemenito naložbo, ki bi nam navadnim smrtnikom pomagala rešiti premoženje pred inflacijo? Morda želijo zbiti ceno in kupiti poceni? Glavno vprašanje pa je: kako bomo reagirali mi in ali se bomo te korekcije razveselili ter dokupili kovine po 25% diskontirani ceni?

Američani iščejo alternative dolarju

Več kot ena petina zveznih držav v ZDA išče zakonske možnosti, ki bi omogočile, da bi zlato in srebro ponovno lahko uporabili kot plačilno sredstvo. Kljub temu, da je dolar po obeh svetovnih vojnah postal vodilna svetovna valuta in se še danes večina svetovne trgovine odvija v dolarjih, je bil krit z zlatom. Ta zlati standard je dokončno odpravil 37. predsednik ZDA (1969-1974) Richard Nixon, da je v glavnem lahko financiral Vietnamske vojne.

Ustava ZDA izrecno prepoveduje, da države izdajajo papirnati denar. Vendar lahko zvezne države ustvarijo zlate in srebrne kovance. Ta »luknja« v sistemu je privedla do razmišljanj, da bi plemenite kovine znotraj posameznih držav uporabili tudi kot uradno plačilno sredstvo.

Prvi je bil Utah, ki je sprejel zakon, da se zlato in srebro uporabljata kot zakonito plačilno sredstvo že v marcu 2011. Zakon se sicer še ne uporablja in plemeniti kovini še nista uradno v veljavi. Kljub temu so podobne korake naredile tudi druge zvezne države: Arizona, Kansas, Južna Karolina, Missouri, Montana, Kolorado, Idah, Indiana, New Hampshire, Georgija, Washington, Minnesota, Tennessee in Virginia.

V ZDA so vedno glasnejše tudi pobude, da bi ponovno uvedli zlati standard. FED namreč s svojimi ukrepi sproščanja velikih količin denarja v obtok (QE) in ustvarjanja umetnih stanj, predvsem v velikih državnih bankah (Goldman Saks, JP Morgan, …), ustvarja na dolgi rok precej majavo podobo dolarja. Dolg ZDA je namreč že davno presegel prihodke in znaša okoli 17.000 milijard dolarjev.

Razmišljanja in iskanja alternativnih plačilnih sredstev jasno kaže, da niti Američani sami več ne zaupajo lastni valuti. Bojijo se inflacije in razvrednotenja valute. Zadnji državi (v vrsti drugih), ki sta v tem tednu opustili dolar kot medsebojno menjalno sredstvo, sta Avstralija in Kitajska. Odslej bosta poslovali v lasnih valutah in kdo ve, gotovo tudi v surovinah, ki jih imata obe dovolj.

Vprašanje, ki si ga moramo postavljati je, kako močan je evro in kakšne posledice ima šibak dolar na evrsko valuto? Dolar je namreč prek obveznic že dolgo zapakiran v večini največjih evropskih bank. Tudi za naše prihranke bomo morali iskati primerno kritje in zaščito. Hvala Bogu, to že dolgo vemo …

Ciper - vrh ledene gore

Otok na obrobju Evrope je veljal za davčno oazo. To seveda ne pomeni, da tam davkov ni bilo, bili so pač med najnižjimi v Evropi in zakonodaja je dopuščala, da se je denar lahko stekal na račune tamkajšnjih bank. Premožnejši ljudje so pač izkoristili tisto, kar jim je bilo omogočeno … do nedavnega, ko se je slika nekoliko spremenila.

Dejansko čez noč je EU spremenila pogoje poslovanja ciperskih bank in prilagodila zakonodajo. Prva reakcija ljudi je bila, da so izpraznili bankomate, banke so na delovni dan ostale zaprte. Neue Zürcher Zeitung poročajo: Sicher ist, dass zum Schluss auch der Sparer die Zeche zahlt, v prevodu, gotovo je, da bodo na koncu dolgove poravnali varčevalci. Možni so trije načini. Prvi je razvrednotenje z dvigom inflacije, drugi prestrukturiranje ali slaba banka in tretji dvig davkov, kot se je zgodilo na Cipru. Prvotni predlog prve dame Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Lagardove in Schäubleja, nemškega finančenga ministra, je bil celo 40% od zneska na banki. Je to še varnost na banki, o kateri tako radi govorimo tudi v Sloveniji?

Šef Saxo banke, Lars Seier Christensen je mnenja, da je Ciper zgolj začetek. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti varčevalci je: katera država bo na vrsti naslednja? Po nekaterih ugibanjih bi to lahko bil Luksemburg, ki je poleg Londona največji evropski finančni center. Samo ugibamo lahko, če in kdaj bodo ukrepi EU začeli veljati tudi za Slovenijo. ECB (Evropska centralna banka) že pripravlja kontrolo transakcij bančnih sredstev. To pomeni, da ne bo več možno denarja nakazati kamor koli. Na Cipru tako že velja omejitev dviga denarja na bankah.

Nigel Farage, Anglež in evropski poslanec svari: »Dvignite denar iz bank, dokler ga še lahko!« Tisti, ki se bodo za ta korak le odločili je potrebno poudariti, da nismo ničesar rešili, če smo denar prestavili v bančni sef ali doma »pod blazino,« kot radi rečemo. Denar bo s tem še vedno podvržen inflaciji. Prihranke je potrebno nujno in čim prej zaščititi pred razvrednotenjem. Ker naš denar postaja vedno manj vreden, kot vse valute do sedaj. Denar moramo preprosto preoblikovati v takšno obliko, ki mi je ne morejo odvzeti, na tak ali drugačen način.

Na Kitajskem povpraševanje po zlatu višje za 20%

Po Kitajskem koledarju so z njihovim novim letom v začetku februarja vstopili v leto kače. Zaradi praznikov je bilo opaziti tudi močan upad prodaje zlata v tej hitro rastoči državi. Vendar se je po praznikih slika obrnila. Za Kitajca je novo leto vedno močan razlog za nakup zlata. Ker pa je sedaj cena na umetno nizki vrednosti, pa kupci še z večjim veseljem kupujejo. Zlatarji in prodajalne plemenitih kovin na Kitajskem beležijo zelo uspešne prodajne rezultate.

K nakupom vzpodbuja tudi inflacija, saj Kitajska ni nobena izjema pred razvrednotenjem denarja. V februarju je zadela 10-mesečni vrh. Najbolj so se povišale cene hrane – za okoli 6%. Zanimivo je dejstvo, da komunistična oblast na kitajskem ljudi prek državnih medijev osvešča, da naj kupijo zlato in srebro za zaščito pred vse manj vrednim denarjem – predvsem dolarjem.

Glavno sporočilo največjih gospodarstev sveta G20, da valutne vojne ne obstajajo. To je drzno potrdila tudi prva dama Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Christine Lagarde: »ne verjamem v valutne vojne«. Pa vendar dejstva govorijo drugače. Japonska centralna banka je devalvirala japonski jen za 30%. Beri: jen je izgubil 30 % svoje vrednosti v primerjavi z drugimi valutami. V istem času pa je zlato pridobilo približno enako vrednost. V evrih je seveda cena zlata že dobro leto praktično na enakem nivoju – nekaj nihanj v obe smeri. V jenih je zlato 2012 in v letošnjem letu tudi največ pridobilo (glej priloženo tabelo).

Zakaj želijo države razvrednotiti svoje valute? Najprej je tu svetovna trgovina – s cenejšo valuto je tudi trgovanje cenejše. Tipičen primer je Švica. Švicarski frank je premočan in trgovina z Združenimi državami Amerike se je praktično ustavila. Dolar je praktično izgubil že dobrih 80% svoje prvotne vrednosti. Glavni razlog za »zbijanje« vrednosti denarju pa je razvrednotenje dolga, ki postaja nevzdržen. Japonci so v tem svetovni prvaki, saj dolgujejo krepkih 250% svojega BPDja. ZDA in EU smo presegli 100% in danes v povprečju dolgujemo več, kot zaslužimo. V EU so nosilci glavnih dolgov Italija, Španija, Grčija, Belgija, … in če je dolg Grka še obvladljiv, so španski in italijanski dolgovi praktično neobvladljivi. Razvrednotenje je torej več kot očitno! Zaščita našega lastnega premoženja pa nujna!

Nemci so informirani, jim bomo sledili?

Glede na to, da so Nemci kar dobro informirani o višini inflacije in nevarnosti močnega razvrednotenja tudi v prihodnje, se postavlja vprašanje, kako oni poskrbijo za svoje premoženje?

Mogoče začnem pri osebni izkušnji. Jeseni leta 2008 sem se udeležil največjega sejma plemenitih kovin in surovin v Evropi. Dogodek se vsako leto odvija v Eventareni v bavarski prestolnici München. Naj naštejem nekaj vtisov. Dogodek vedno traja 2 dneva, sejmišče se razprostira v dveh nadstropjih, nekaj 100 razstavljavcev, po 3 vzporedna predavanja skozi oba dneva. Na dogodku lahko obiskovalci nabavijo tudi plemenite kovine.

Največje presenečenje je sledilo, ko smo se z nekaj srebrniki v žepu vračali proti parkirišču. Srečevali smo ljudi, ki so ob sebi vlekli kovčke na kolesih in 2 sta ga komaj dvignila v prtljažnik. Verjetno v kovčkih niso bili katalogi iz sejma!?!

To sem prvič doživel leta 2008. Vsako leto se udeležim tega dogodka, ker tam na enem mestu prejmem veliko uporabnih informacij, ki jih uporabljam pri delu s strankami. Lansko jesen pa je bila gneča na sejmišču največja. Ljudje so stali v vrstah, z zelenci v rokah in čakali, da pridejo na vrsto in kupijo želeno plemenito kovino. Poleg nemškega jezika je bilo slišati tudi rusko, poljsko, slovaško, češko in verjetno še kakšen jezik.

Kaj pa govori statistika? Danes imajo Nemci okoli 8% vseh izkopanih zlatih rezerv na svetu. Vsak četrti Nemec, starejši od 18 let, poseduje fizično obliko zlata. 14,5% prihrankov imajo ljudje na bankah. Po podatkih Statističnega urada imamo Slovenci kar 39,2% prihrankov na bankah. Mogoče bi se bilo dobro zgledovati po Nemcih? Bogatejši ljudje, nad 250.000 € premoženja, imajo 18-krat več zlata kot osebe z manj prihodka. Slika bi žal morala biti obrnjena. Vendar imajo bogatejši spet drugačne informacije, kot delavski razred. Na letošnjem seznamu dolarskih milijarderjev revije Forbes je za kar 16 odstotkov več ljudi kot lani. Lahko se čudimo in zgražamo, lahko pa tudi reagiramo in poskrbimo za varnost našega premoženja.