Švicarji o zlatem kritju

V nedeljo imajo Švicarji zgodovinsko priložnost. Na referendumu bodo odločali ali bo njihova valuta, švicarski frank, krit z realno vrednostjo. Odločali bodo o 3 bistvenih vprašanjih:

1. Zlato mora biti hranjeno v Švici. Sedaj je velika večina švicarskega zlata hranjenega izven Švice: v New Yorku, Londonu, Parizu. Obstaja upravičena skrb ali je njihovo zlato sploh tam, kjer bi moralo biti. Ob podobni pobudi v Nemčiji, ti niso dobili vpogleda v hrambo svojih plemenitih kovin v ZDA.
2. Švica mora takoj popolnoma ustaviti odprodajo zlata. V 15ih letih je švicarska centralna banka odprodala 1.550 ton od skupno okoli 2.400 ton. Leta 1999 je bilo kar 43 % švicarskega franka kritega z zlatom. Švica je od leta 1993 ena tistih držav, ki je prodala največji delež svojih zlatih rezerv (glej graf).
3. Centralna banka mora poskrbeti za kritje denarja v obtoku z zlatom in to v višini minimalno 20 %. Danes kritje z zlatom predstavlja zgolj 7,6 %. Za dosego tega cilja ima Švica čas do leta 2020 in dokupiti bi bilo potrebno 70 % enoletne proizvodnje zlata.

Ali bo referendumska pobuda uspela je veliko vprašanje. Referendumi v Švici so zakonodajni in obvezujoči za politiko. Pa vendar si je težko zamisliti, da bi Švica postala edina država sveta, ki ima po letu 1971 ponovno uveden zlati standard. Takšen rezultat je toliko težji, ker imajo nasprotniki takšnega zakona (predvsem bančne inštitucije in večji del politike) na svoji strani kapital in oblast. Na televizijskem soočenju so denimo prepovedali nastop glavnemu pobudniku iniciative. Luzi Stamm je politik, odvetnik in ekonomist, velik zagovornik neodvisnosti Švice in njene valute.

Vsekakor pa bodo rezultati zanimivi in kakršni koli že bodo, ne bodo brez posledic. Kratkoročno bo rezultat tudi vplival na ceno plemenitih kovin, predvsem zlata. Ob zavrnitvi bi lahko manipulanti to izkoristili za ponovno korekcijo cen navzdol. Trenutno ankete javnega mnenja kažejo precejšnje izenačenje zagovornikov in nasprotnikov. Kot vlagatelji v plemenite kovine lahko navijamo na pozitiven rezultat referenduma.

Po stresnih testi Slovenija zadnja

Stresni testi evropskih bank so pokazali, da sta največji slovenski banki med vsemi preverjenimi bankami,

najslabše pripravljeni banki. Od skupno 130 pregledanih bank, jih kar 25 ni prestalo testov. Takšni testi sicer povedo, koliko je banka pripravljena na situacijo, če bi se gospodarsko-finančna kriza hitro poglobila.

Vodilni v Banki Slovenije hitijo razlagati, da »stresa za davkoplačevalce tokrat ne bo«. Tokrat se torej ne rabimo bati, da bi denar za reševanje bank vzeli nam, torej tistim, ki v tej državi polnimo vse bolj luknjasto blagajno. Denar bi se naj vzel iz dobička, ki ga menda banki izkazujeta. Ob tem bi bilo dobro spomniti, da je bilo veliko najbolj kritičnega dolga obeh bank prenesen na t.i. slabo banko. Dolg obeh bank se torej ni zmanjšal, bil je prenesen in enkrat ga bo potrebno plačati. Tudi ta dolg ne bo stresen za davkoplačevalce?

NLB in NKBM sta torej banki, ki ne smeta propasti. Država ju bo reševala pa naj stane kar hoče. Čeprav obe banki na podlagi stresnih testov sodita v najslabše opremljene in pripravljene banke v Evropski uniji. Celo preverjene banke Grčije, Belgije, Italije in Cipra so se izkazale z boljšimi rezultati kot naši največji državni banki. Vsekakor tema, ki bo še polnila naše medije in področje, na katerega moramo biti še posebej pozorni varčevalci.