Stresni testi brez presenečenj

Objavljeni rezultati stresnih testov niso prinesli nobenih presenečenj. Slabih 5 milijard znaša luknja naših bank,

ki verjetno nikoli ne bo zakrpana. Izračunani dolg se je sedaj uvrstil na lestvico državnega dolga in se tako nesramno povišal. Za kar 39% glede na leto 2012.

Konec leta 2012 je javni dolg znašal 54,4 % glede na BDP, po objavi stresnih testov pa dolg znaša 75,6%. Če smo se do sedaj še lahko hvalili kako »nizek« dolg ima naša država, je sedaj teh pravljic mimo. Maastrichtska pogodba predvideva dolg do maksimalno 60% BDP. To mejo smo torej presegli, kot večina držav članic. Pod dovoljeno mejo se nahajajo samo še Finska, Slovaška, Luksemburg in Estonija. Skupno povprečje evropskega dolga pa se hitro približuje 100%. To pomeni, da Evropejci dolgujemo natanko toliko, kot zaslužimo. Govorimo seveda smo o državnem dolgu – brez dolga gospodinjstev.

Vsak Slovenec je danes torej dolžan krepko čez 10.000 €. Kako bo ta dolg odplačan, ne ve nihče. Samo za obresti danes naša država plača slabo milijardo evrov na leto. Po nekaterih projekcijah se bo dolg prihodnje leto povišal za toliko, kot bo država »pridobila« z uvedbo davka na nepremičnine. Ob tem je zanimivo, da imamo Slovenci na bankah za dobrih 7.000 € prihrankov na prebivalca. Torej premalo, da bi s temi prihranki pokrili državni dolg. Seveda bančni prihranki niso edini, ki jih imamo državljani …

Davek na dolgove

V teh dneh lahko v naših medijih večkrat zasledimo zatrjevanja, da po uvedbi davka na nepremičnine, novih

davkov res ne bo več. Mogoče to drži, mogoče spet ne. Kdo bi vedel!?! Kaj pa če novi davek uvede višja inštitucija, kot je slovenska vlada? Recimo mednarodni denarni sklad (IMF).

Tudi Nemci od svojih voditeljev pogosto slišijo, da so njihovi prihranki na bankah »varni«. V preteklih dneh pa je nemško javnost šokirala novica, da IMF razmišlja o uvedbi davka na dolgove (Schulden-Steuer). To pomeni, da bi obdavčili ves dolg. Pa ne dolg gospodinjstev ampak celotni dolg države. Dolg, ki ga je ustvarila Nemčija v desetletjih bi z davčnimi bremeni razdelili med vse državljane. Nemci, ki imajo recimo samo v bankah nekaj več kot 5.000 milijard evrov, bi bili ob prijeten kupček svojih prihrankov. IMF seveda o takšnem ukrepu samo »razmišlja«.

Kaj nas dejansko čaka, nihče ne ve. V oči pa bode dejstvo, da o ukrepih »razmišljajo«. Torej ukrepi bodo, vprašanje je le kakšni ter kako in kje nas bodo udarili. Javnid olgovi držav so nevzdržni. Nekaj bo treba narediti. Prej, kot se bo to zgodilo, manj boleče bodo posledice. Na nas pa je, da za svoje prihranke čim bolj primerno poskrbimo. Seveda nam skoraj nič ne koristi, da denar hranimo doma pod posteljo, ker tega bo gotovo načela inflacija.

Drugi pokojninski steber

Stranka, ki prejema mesečni dohodek kot uslužbenka v javnem zavodu, mi je izročila izračun enega od ponudnikov dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma II. stebra, kot tej obliki »varčevanja« pravimo pogovorno. Šlo je za povabilo k povišanju mesečne premije in posledično višji dodatni pokojnini po 65. letu starosti. Pritegnili so me izračuni, ki vam bi jih rad predstavil.

Najprej me je v oči zbodel podatek, da je predvidena letna donosnost 4%. Ko sem seštel vplačane premije in znesek, ki je danes na računu, je bila donosnost precej precej nižja. Pa ostanimo ob tem donosu in naredimo še kakšen izračun.

Stranka trenutno vplačuje minimalno premijo, ki ji jo delodajalec »trga« od plače za to dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje. Ob tem znesku in če ostane do upokojitve v isti službi, bi se nabralo za 137 € dodatne pokojnine. Prva slabost je, da se znesek izplačuje do zavarovančeve smrti in ni deden. Torej lahko nekaj mesecev, lahko nekaj desetletij. Pač odvisno, kako dolgo bo stranka živela. Ob 4% realni inflaciji (že danes imamo precej višjo), bi to pomenilo izplačilo v višini današnjih 30 €. Naložba namreč nikakor ne pokriva inflacije in posledično izgublja vrednost skupaj z valuto. Pokojninska reforma na naložbenem delu sicer predvideva določene izboljšave, a je še vedno daleč od dobre rešitve.

Če bi si recimo stranka izbrala naložbo, ki bi ji prinašala vsaj 8% povprečni letni donos, kar niti ni tako težko, bi ob upokojitvi imela dodatno rento v višini 470 € oziroma 106 € ob upoštevanju 4% inflacije. Z enkrat višjim donosom bi ustvarila 3-kratno vrednost dodatne rente. Z bistveno razliko: znesek je deden in bi se izplačeval dokler se glavnica ne bi izčrpala.

Omeniti velja tudi dejstvo, da sredstva, ki jih stranka vplačuje nikakor niso varna, kot to večina misli. Pod pretvezo reševanja državne blagajne so prihranke II. stebra »zaplenile« že nekatere evropske države. Med drugim Madžarska, Irska, … nazadnje tudi Poljska. Kje piše, da so ti prihranki pri slovenskih ponudnikih varni pred zakonodajalcem, ki potrebuje vedno več denarja?!?

Dolgovi, dolgovi in dolgovi

Če bi ugibali katera država v Evropi ima najvišji dolg, bi verjetno takoj pomislili na Grčijo. V svetovnem merilu bi

verjetno pomislili na ZDA, morda Japonsko. Z upoštevanjem zgolj višine vladnih dolgov, bi imeli popolnoma prav. Dolg Grčije znaša okoli 160% BDP, dolg Japonske okoli 240%.

Vendar to ni edini dolg, ki ga imajo države. Tu so še finančni dolgovi in dolgovi gospodinjstev. Absolutna svetovna zmagovalka v višini tega skupnega dolga je Velika Britanija, ki dolguje skoraj desetkratno vrednost svojega prihodka. Na drugo mesto bi uvrstili Japonsko z visokim 600% dolgom glede na BDP. Presenetljivo se na tretjem mestu nahaja Švedska, ki dolguje toliko kot vse države EU skupaj – skoraj 500%. Visok dolg imata tudi Norveška in Švica, šele nato pridejo na vrsto ZDA s trikratno vrednostjo dolga. Raziskavo je opravil znan analitik Morgan Stanley.

Možnosti kako nam bodo odvzeli premoženje

Deutsche Wirtschaftsnachrichten navajajo možne scenarije, o katerih razmišljajo vodilni politiki

v Nemčiji in EU. Ena od možnosti je, da bodo določen odstotek vzeli vsem varčevalcem na bankah – tudi tistim, ki imajo manj kot 100.000 evrov prihrankov. Vprašanje je seveda, koliko bi vzeli in kdaj boš lahko dvignil razliko. Razmišljajo tudi o možnosti, da bodo morali vsi lastniki nepremičnin vzeti obvezno hipoteko. Torej prisilni kredit. Možnost, ki pa se najbolj pogosto omenja in je tudi najbolj verjetna pa je nakup prisilnih obveznic, ki bi jih izdala evropska centralna banka, t.i. evroobveznica. Kdo vse bo moral kupiti takšne obveznice, ostaja veliko vprašanje.

Vedno bolj jasno postaja, da bomo krizo, v katero so nas popeljale multinacionalke in špekulanti, reševali vsi. Države imajo nepredstavljivo visoke dolgove, za katere je jasno, da jih ne bo možno poplačati. Na drugi strani pa imajo ljudje veliko premoženja, ki nekje leži in ne služi nikomur (samo Slovenci imamo okoli 15 milijard evrov na bankah). Ta denar bi radi izkoristili. Če dobro pomislimo, to tako že počno. Tisti starši ali upokojenci, ki imajo nekaj rezerve na bančnem računu, prejmejo manjše dodatke ali pa jih sploh ne prejmejo. S tem nam dajejo signal, da je bolje denar porabiti, kot pa varčevati. Seveda obstajajo tudi zakonsko urejene možnosti varčevanja, ki države (še) ne zanimajo. Moramo jih prepoznati in spet začeti zaupati v trg. V vsaki krizi se namreč skrivajo priložnosti. Tudi tu je zgodovina dobra učiteljica. Najbolje pa je premoženje ustrezno razpršiti.

Če je vse OK, zakaj potrebujemo slabe banke?

Slovenska največja banka, Nova Ljubljanska banka, ponovno potrebuje svež kapital. Tokrat do 500 milijonov evrov. Menda bo to zadnja dokapitalizacija, no tako vsaj »upajo« odgovorni ob utemeljevanju te poteze. Vendar smo te obljube že slišali ob zadnji dokapitalizaciji, in tisti pred tem in morda še pred tem, … kdo bi vedel.

Pravijo, da smo dosegli neko dno krize. Tako vsaj kažejo številni borzni indeksi (nahajajo se v rekordnih vrednostih) in komentarji nekaterih »pri vrhu«. Razumem, nihče si ne želi panike. Pa vendar lahko v medijih zasledimo številne zaskrbljene komentarje. Zanimiv je nemški finančni minister Wolfgang Schäuble: »Vorbereitung auf den Tod einer Bank« - pustimo hitro propasti kakšno banko, da ne bo prej prišlo do kolapsa. V nekem drugem komentarju dodaja, »trpljenje se šele začenja«. Veliko težavo vidi v dolgovih – »so povzročitelj krize«. Dolga torej ne bo mogoče odplačati. Iščejo se načini, da bi tega čim bolj razvrednotili. Nemška centralna banka, Deutsche bank, v svojem poročilu pričakuje »Bank-Sterben in Europa« (umiranje bank v Evropi).

Naredimo primerjavo. Če je podjetje v težavah, mora razglasiti stečaj. Če je v težavah državna banka (pri nas NLB, Abanka, NKBM), pa se lahko dokapitalizira, država razglasi t.i. slabo banko in težave se prestavijo v prihodnost. V 7 letih se je BDP v ZDA povečal za 22%, dolg pa za 100%. Vprašanje torej je kdaj bo propadla prva banka in kakšne bodo posledice?

Nemce je danes strah pred takšnim ali drugačnim razlastninjenjem. Opaziti je trend odlivov iz bank, prilivov skoraj ni več. Govorimo o najbolj »varnih« bankah Evrope. Poleg tega imajo recimo tako v Švici, kot Nemčiji že negativne obrestne mere za denar na bankah. Veliko milijonarjev iz Nemčije in Francije prenaša denar v tujino. Samo v Londonu je število prilivov naraslo za 700%. Nemci so verjetno največ profitirali od skupne valute. Schäuble danes svari: »v 2 letih moramo imeti skupno EU federacijo«. Morda je novi bankovec za 5 € eden od korakov k skupni denarni federaciji …

Plačali bomo torej vsi. To je pred nekaj tedni izjavil tudi Schäuble: »plačali bodo davkoplačevalci«. Kako? Višji davki, razvrednotenje valute z inflacijo, negativna obrestna mera, odvzem pravic II. stebra, nižje pokojnine, padec cen nepremičnin, padec delniškega trga, korekcije cen plemenitih kovin, ipd.

Marc Faber, svetovno znani analitik vidi rešitev v razpršitvi: »Me ne zanima koliko bo padla cena zlata. Pomembno je, da imam 25% premoženja v zlatu in srebru, 25% v nepremičninah, 25% v delnicah, 25% v ostalih naložbah.« Dejstvo je tudi, da delnice »živijo« v povprečju 30 let, zlato tisočletja. Znani analitik in naložbeni špekulant, George Soros, ki je pred časom pozival k prodaji zlata, danes stavi na padec ameriških delnic, prodaja delnice in denar prenaša na delniške rudnike (tudi rudnike zlata in srebra) – še nikoli ni imel toliko denarja v surovinskem sektorju. Surovinski borzni indeksi se namreč nahajajo na 70 letnem dnu. Gotovo lepa priložnost za zaščito dela premoženja pred razlastninjenjem. Jo bomo izkoristili?

"Nekaj se bo zalomilo ..."

Marc Faber, švicarski ekonomist in poslovnež, znan predvsem po svojih točnih napovedih glede razvoja dogodkov v gospodarstvu in financah, je v zadnjem intervjuju dejal: »V 40 letih mojega dela, ko sem delal kot ekonomist in vlagatelj, še nikoli nisem videl takšnega razhoda med delniškimi trgi in realnostjo ... delniški trgi so na nebu, medtem ko je ekonomija navadnih ljudi v deponijah, pri čemer gredo njihovi realni dohodki, glede na inflacijo, navzdol, delniški trgi pa gredo gor ... Nekaj se bo tukaj resnično zalomilo.«

Že bežen pogled na svetovne borze hitro privede do laiškega spoznanja, da je nekaj res narobe. V prejšnjem komentarju sem pisal, da so številni borzni indeksi v novih rekordih, državne ekonomije pa v plačilno nezmožnih dolgovih. Marc Faber zaključuje, da obstaja »verjetnost nesreče na delniških trgih, ki so v tem trenutku kot hiša iz kart«. Ob tem razkriva, da še vedno »kupuje zlato vsak mesec«. Dodaja še, da so nepremičnine v »območju balona.« Napihnjenost cen nepremičnin velja tudi za Slovenijo, na to opozarjajo tudi nekateri ekonomisti (v zadnjem letu so nepremičnine pri nas padle za 8%, na nivo leta 2008).  

Tudi investitor Jeffrey Saut opozarja, da ZDA prek centralnih bank »vsak mesec kupi za 85 milijard dolarjev zakladnic in hipotekarno zavarovanih vrednostnih papirjev«. »Japonci se bodo z novo vlado in novim vodjo centralne banke Bank of Japan izstrelili v zvezde, vsaj kar se tiče tiskanja, s to razliko, da japonska centralna banka kupuje za 75 milijard $ vsak mesec.«

Po mnenju Saut je »zlato v tem trenutku kot pacient, ki je pravkar preživel srčni napad. Ne moremo pričakovati, da bo kar vstal iz vozička in se zagnal 100 metrov naprej. Zlato je sicer naredilo lepo pot od nedavne najnižje vrednosti, vendar pa mislim, da so pred nami tako rekoč meseci, ko se bo cena še dodatno konsolidirala.«

Povzetek: Vprašanje torej ni ali se bo cena ponovno dvignila, ampak kdaj se bo. Zaradi prekomernega tiskanja denarja ta izgublja na vrednosti in istočasno umetno dviguje vrednosti na borzi, ki ustvarjajo nevaren delniški balon. Dolg držav pa je zapakiran v obveznice, ki trenutno predstavljajo največjo grožnjo (pre)napihnjenega balončka. Padec na trgih plemenitih kovin smo vlagatelji izkoristili – tako je vsaj razumeti rekordne nakupe prek praktično vseh pomembnejših kovnic. Padce na delniških trgih pa bomo najbolje izkoristili mesečni vlagatelji, saj bomo kupovali tudi takrat, ko bodo cene padale in bo večina prestrašena.

Vse v rekordih: dolgovi in borza

Slovenija se je ponovno zadolžila. Tokrat za 3,5 milijarde evrov. Zadolžitev je bila slabša od tiste v začetku leta, ko smo se zadolžili za 2,25 milijarde evrov. Za to je poskrbela tudi bonitetna hiša Moody's, ki je bonitetno oceno Slovenije sklestila na raven »špekulativnih vrednostnih papirjev« in slovensko obveznico uvrstila med naložbe s t.i. oznako »smeti«. Takšno oznako imajo tudi države južne Evrope, ki so mednarodno pomoč že prejele in katerih naložbe veljajo za visoko tvegane. Kam pa bi lahko šel ta izposojeni denar? Poglejmo nekaj številk. Trenutni primanjkljaj Slovenije znaša 1,8 milijarde evrov, NLB bi naj hitro potrebovala okoli 1 milijarde evrov, dobrih 700 milijonov pa bo samo letos potrebnih odšteti za obresti. Če seštejemo …

Ustavimo se pri obrestih. Slovenija mora že 10% proračuna odvesti za obresti na dolgove. Obresti seveda z vsako novo zadolžitvijo naraščajo. Kje se to konča? Državam, kot so Irska, Portugalska, Grčija, Španija, … nihče več ni želel posoditi denarja razen pod pogoji, ki sta jih določila IMF - Mednarodni denarni sklad in ECB – Evropska centralna banka. Denar prejemajo, po obrokih, ko izpolnijo zaveze. O teh in o posledicah, pa se govori bolj malo. Glavni ukrepi IMF v vseh državah, ki so prejele finančno pomoč, so bili enaki: višji davki, znižanje mase plač v javni upravi in privatizacija državnih podjetij.

Kaj pa se dogaja v svetu?

Hiter pogled kaže, da je krize konec in da se vrača optimizem. Žal temu ni tako. Ne nasedajmo kratkoročnim medijskim pompom. Res je, borzni indeksi so v novih rekordnih višavah: Dow Jones je presegel 15.000 točk, S&P 1.600 točk, DAX30 8.100 točk, itd. Kako so torej lahko borze v takšnem porastu? Že vse od začetka kriza centralne banke in IMF dajeta v obtok nove in nove količine denarja. Ta denar pristane tudi na računih podjetij, ki »morajo« olepšati svoje bilance. Poleg tiskanja denarja centralne banke izvajajo še en krizni ukrep: nižanje obrestnih mer. ECB je na ponovno rekordno nizek nivo znižala temeljno obrestno mero. S tem želijo poceniti denar za izposojo, kreditiranje. Kako enostavno pa je danes prejeti kredit, pa verjetno ni potrebno razlagati. Žal nobeden od ukrepov ne prinaša rešitev. Finančno brezno dolga se samo poglablja. Breme tega pa bomo nosili davkoplačevalci.

Kaj nam je narediti?

Zaščitimo svoje premoženje! Še posebej bodimo pozorni na prihranke na bankah. Kot kaže Ciper, se je teh najlažje lotiti. Poleg tega prihaja tudi močna inflacija. Glede na napihnjene rekordne vrednosti na borzah je realno pričakovati tudi pretrese v delniških naložbah. Rešitev je v mesečnem varčevanju – z obročnim vplačevanjem izkoristimo morebitne padce in s tem kupujemo ceneje. Paziti se je treba vseh oblik denarnih naložb: obveznic in bančnih naložb na dolgi rok. Izkušen vlagatelj je že davno poskrbel tudi za ustrezno razpršitev premoženja. V nobeni krizi nimamo zgolj rizikov, imamo tudi lepe priložnosti. Dajmo jih izkoristiti!

Nič se ni spremenilo, samo cena zlata

Naslovne besede sem si sposodil od priznanega analitika trga zlata, ker se z njimi zelo strinjam in kot kaže tudi velika večina vlagateljev.

Poglejmo si nekaj izjav, ki jih lahko najdemo v medijih, če jih iščemo z lupo, saj takšne in podobne novice težko zaidejo na naslovnice. Angela Merkel, nemška kanclerka poudarja, da Nemčija ne zmore več reševati težav evropske unije, saj ji zmanjkuje sape. Ob vseh težavah v bančnem sektorju, ki se vlečejo in poglabljajo že leta in leta na nek način svari, da »vsi, ki imajo več kot 100.000 € na bančnih računih niso več varni!« Temu na prikimava tudi komisar Olli Rehn: »če bodo banke imele težave, bodo vzele vlagateljem«. Ne ve se, kako in kako dolgo se bo ta igra še odvijala, dejstvo pa je, da se v tako hudi krizi nismo znašli še nikoli.

Pred vrati je tudi uvedba evropskih obveznic. Dolgovi držav se bodo preprosto tudi v Evropi (kot že dolga leta v ZDA) preprosto prenesle v obveznice in prodale na trg. Razmišlja se celo o prisiljenih obveznicah, ki jih bo od plače moral kupiti vsak državljan. Za to naložbo se bo gotovo zgodila tudi močna propaganda. PIMCO, največji svetovni sklad državnih obveznic, je že pred časom prodal vse bolane obveznice ZDA in EU držav. Njegov direktor je pred kratkim podal zanimivo izjavo. »Bankrun« (množični dvigi iz bank) niso dobri, a če se zgodi, je dobro sodelovati. Takšne množične izstope iz bank smo videli že v več državah: Irska, Ciper, Italija, Grčija, … Začele so se tudi omejitve pri poslovanju z gotovino. V mnogih državah EU ni več možno plačevati z gotovino zneske višje od 1.000 €. Zadnje države s takšnim ukrepom so postale Španija, Italija in Grčija.

Zaupanje in zanesljivost denarnih naložb pada. Priloženi graf prikazuje, kako se je od leta 2008 povečala količina denarja v obtoku s strani Evropske centralne banke (ECB). Trenutno daje ECB celo več denarja v obtok kot FED – Ameriška centralna banka. Danes je bolj kot kdaj koli priporočljivo svoje premoženje razpršiti. Pri tem gotovo ne smemo pozabiti na najstarejši valuti – zlato in srebro. Ti dve naložbi preprosto moramo vključiti v svoj portfelj, če želimo ohraniti realno vrednost svojega premoženja.

Ponoven padec cen – naložbena priložnost ali konec trenda rasti?

Zgodila se je največja negativna korekcija cen plemenitih kovin po letu 2008. Takrat je recimo srebro v slabem letu padlo za okoli 70%, zlato za dobrih 20% - podobno tudi v 2009. Nihanja cen niso torej v dobi rasti nič novega ali nenavadnega. O tem sem že večkrat pisal tudi na blogu. Po mnenju mnogih so v fazi varčevanja takšne korekcije zelo zelo dobrodošle. S tem se gotovo strinjam. Varčevalci namreč prejmemo vedno znova priložnosti, da svojo naložbo še ceneje dokupimo. Še zlasti je volatilnost zanimiva za redne mesečne ali občasne vlagatelje. Seveda pa ob tem mnoge tudi stisne in nevarnost je, da ob tem prevlada strah nad razumom.

Kaj se je zgodilo tokrat?

Pravzaprav je ob zgornjem razmišljanju vseeno, kje tiči razlog za tokratni padec. Pa vseeno poglejmo nekaj dejstev:

• O glavnem razlogu sem pred kakšnim mesecem pisno obvestil vse svoje stranke. To je manipulacija s strani centralnih bank. Goldman Sachs je recimo pred dnevi izdal priročnik s katerim nagovarja k shortanju pozicij na zlato. Ob koncu preteklega tedna je bilo recimo v nekaj minutah prodanih 500 ton papirnatega zlata. Namen je jasen: zbiti ceno in odvrniti potencialne vlagatelje.
• Istočasno so prek medijev (tudi solastniških) v svet poslali napovedi o začetku padajočega trenda zlata (o tem je poročal tudi naš dnevni finančni časopis Finance, »Zlata doba se končuje«, 12.4.2013).
• Med aktualne razloge za padec cen plemenitih kovin se prišteva tudi napoved, da bo Ciper moral prodati svoje zlate zaloge. Ta razlog se zdi iz trte izvit. Najprej zaradi izredno majhne količine zlata, ki jo Ciper ima v lasti: 13,9 ton po podatkih World Gold Councila v vrednosti okoli pol milijarde evrov. Samo stroški reševanja Cipra po zadnjih podatkih znašajo 23 milijard evrov ali 46-krat več. Pred nekaj meseci se je tudi za Grčijo govorilo, da bo morala prodati svoje zaloge v višini dobrih 110 ton. Zgodilo se ni nič presenetljivega.

Za nas bi moralo biti zanimivo, kako na te igre propadajočih zahodnih bank reagirajo vzhodni trgi, ki so daleč od finančne krize, kot jo poznamo pri nas. Preprosto – azijske banke vsako korekcijo izkoristijo za nove nakupe. Samo v petek so nabavili 90 ton fizičnega zlata po poročanju spletnega portala kingworldnews.

Naj za konec spomnim. Tudi zahodne centralne banke zadnjih nekaj let z naraščajočim trendom kupujejo fizično zlato v novih rekordnih vrednostih. Uradni razlog se glasi, da želijo zaščititi nacionalne interese pred razvrednotenjem. Gospodarstvo si namreč še zdaleč ni opomoglo. Kaj je torej pravi razlog teh kratkoročnih korekcij cen? Je to želja po hitrem zaslužku manipulativnih bank? Ali je morda v ljudi naseliti strah pred negotovo plemenito naložbo, ki bi nam navadnim smrtnikom pomagala rešiti premoženje pred inflacijo? Morda želijo zbiti ceno in kupiti poceni? Glavno vprašanje pa je: kako bomo reagirali mi in ali se bomo te korekcije razveselili ter dokupili kovine po 25% diskontirani ceni?

Američani iščejo alternative dolarju

Več kot ena petina zveznih držav v ZDA išče zakonske možnosti, ki bi omogočile, da bi zlato in srebro ponovno lahko uporabili kot plačilno sredstvo. Kljub temu, da je dolar po obeh svetovnih vojnah postal vodilna svetovna valuta in se še danes večina svetovne trgovine odvija v dolarjih, je bil krit z zlatom. Ta zlati standard je dokončno odpravil 37. predsednik ZDA (1969-1974) Richard Nixon, da je v glavnem lahko financiral Vietnamske vojne.

Ustava ZDA izrecno prepoveduje, da države izdajajo papirnati denar. Vendar lahko zvezne države ustvarijo zlate in srebrne kovance. Ta »luknja« v sistemu je privedla do razmišljanj, da bi plemenite kovine znotraj posameznih držav uporabili tudi kot uradno plačilno sredstvo.

Prvi je bil Utah, ki je sprejel zakon, da se zlato in srebro uporabljata kot zakonito plačilno sredstvo že v marcu 2011. Zakon se sicer še ne uporablja in plemeniti kovini še nista uradno v veljavi. Kljub temu so podobne korake naredile tudi druge zvezne države: Arizona, Kansas, Južna Karolina, Missouri, Montana, Kolorado, Idah, Indiana, New Hampshire, Georgija, Washington, Minnesota, Tennessee in Virginia.

V ZDA so vedno glasnejše tudi pobude, da bi ponovno uvedli zlati standard. FED namreč s svojimi ukrepi sproščanja velikih količin denarja v obtok (QE) in ustvarjanja umetnih stanj, predvsem v velikih državnih bankah (Goldman Saks, JP Morgan, …), ustvarja na dolgi rok precej majavo podobo dolarja. Dolg ZDA je namreč že davno presegel prihodke in znaša okoli 17.000 milijard dolarjev.

Razmišljanja in iskanja alternativnih plačilnih sredstev jasno kaže, da niti Američani sami več ne zaupajo lastni valuti. Bojijo se inflacije in razvrednotenja valute. Zadnji državi (v vrsti drugih), ki sta v tem tednu opustili dolar kot medsebojno menjalno sredstvo, sta Avstralija in Kitajska. Odslej bosta poslovali v lasnih valutah in kdo ve, gotovo tudi v surovinah, ki jih imata obe dovolj.

Vprašanje, ki si ga moramo postavljati je, kako močan je evro in kakšne posledice ima šibak dolar na evrsko valuto? Dolar je namreč prek obveznic že dolgo zapakiran v večini največjih evropskih bank. Tudi za naše prihranke bomo morali iskati primerno kritje in zaščito. Hvala Bogu, to že dolgo vemo …

Ciper - vrh ledene gore

Otok na obrobju Evrope je veljal za davčno oazo. To seveda ne pomeni, da tam davkov ni bilo, bili so pač med najnižjimi v Evropi in zakonodaja je dopuščala, da se je denar lahko stekal na račune tamkajšnjih bank. Premožnejši ljudje so pač izkoristili tisto, kar jim je bilo omogočeno … do nedavnega, ko se je slika nekoliko spremenila.

Dejansko čez noč je EU spremenila pogoje poslovanja ciperskih bank in prilagodila zakonodajo. Prva reakcija ljudi je bila, da so izpraznili bankomate, banke so na delovni dan ostale zaprte. Neue Zürcher Zeitung poročajo: Sicher ist, dass zum Schluss auch der Sparer die Zeche zahlt, v prevodu, gotovo je, da bodo na koncu dolgove poravnali varčevalci. Možni so trije načini. Prvi je razvrednotenje z dvigom inflacije, drugi prestrukturiranje ali slaba banka in tretji dvig davkov, kot se je zgodilo na Cipru. Prvotni predlog prve dame Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Lagardove in Schäubleja, nemškega finančenga ministra, je bil celo 40% od zneska na banki. Je to še varnost na banki, o kateri tako radi govorimo tudi v Sloveniji?

Šef Saxo banke, Lars Seier Christensen je mnenja, da je Ciper zgolj začetek. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti varčevalci je: katera država bo na vrsti naslednja? Po nekaterih ugibanjih bi to lahko bil Luksemburg, ki je poleg Londona največji evropski finančni center. Samo ugibamo lahko, če in kdaj bodo ukrepi EU začeli veljati tudi za Slovenijo. ECB (Evropska centralna banka) že pripravlja kontrolo transakcij bančnih sredstev. To pomeni, da ne bo več možno denarja nakazati kamor koli. Na Cipru tako že velja omejitev dviga denarja na bankah.

Nigel Farage, Anglež in evropski poslanec svari: »Dvignite denar iz bank, dokler ga še lahko!« Tisti, ki se bodo za ta korak le odločili je potrebno poudariti, da nismo ničesar rešili, če smo denar prestavili v bančni sef ali doma »pod blazino,« kot radi rečemo. Denar bo s tem še vedno podvržen inflaciji. Prihranke je potrebno nujno in čim prej zaščititi pred razvrednotenjem. Ker naš denar postaja vedno manj vreden, kot vse valute do sedaj. Denar moramo preprosto preoblikovati v takšno obliko, ki mi je ne morejo odvzeti, na tak ali drugačen način.

Na Kitajskem povpraševanje po zlatu višje za 20%

Po Kitajskem koledarju so z njihovim novim letom v začetku februarja vstopili v leto kače. Zaradi praznikov je bilo opaziti tudi močan upad prodaje zlata v tej hitro rastoči državi. Vendar se je po praznikih slika obrnila. Za Kitajca je novo leto vedno močan razlog za nakup zlata. Ker pa je sedaj cena na umetno nizki vrednosti, pa kupci še z večjim veseljem kupujejo. Zlatarji in prodajalne plemenitih kovin na Kitajskem beležijo zelo uspešne prodajne rezultate.

K nakupom vzpodbuja tudi inflacija, saj Kitajska ni nobena izjema pred razvrednotenjem denarja. V februarju je zadela 10-mesečni vrh. Najbolj so se povišale cene hrane – za okoli 6%. Zanimivo je dejstvo, da komunistična oblast na kitajskem ljudi prek državnih medijev osvešča, da naj kupijo zlato in srebro za zaščito pred vse manj vrednim denarjem – predvsem dolarjem.

Glavno sporočilo največjih gospodarstev sveta G20, da valutne vojne ne obstajajo. To je drzno potrdila tudi prva dama Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Christine Lagarde: »ne verjamem v valutne vojne«. Pa vendar dejstva govorijo drugače. Japonska centralna banka je devalvirala japonski jen za 30%. Beri: jen je izgubil 30 % svoje vrednosti v primerjavi z drugimi valutami. V istem času pa je zlato pridobilo približno enako vrednost. V evrih je seveda cena zlata že dobro leto praktično na enakem nivoju – nekaj nihanj v obe smeri. V jenih je zlato 2012 in v letošnjem letu tudi največ pridobilo (glej priloženo tabelo).

Zakaj želijo države razvrednotiti svoje valute? Najprej je tu svetovna trgovina – s cenejšo valuto je tudi trgovanje cenejše. Tipičen primer je Švica. Švicarski frank je premočan in trgovina z Združenimi državami Amerike se je praktično ustavila. Dolar je praktično izgubil že dobrih 80% svoje prvotne vrednosti. Glavni razlog za »zbijanje« vrednosti denarju pa je razvrednotenje dolga, ki postaja nevzdržen. Japonci so v tem svetovni prvaki, saj dolgujejo krepkih 250% svojega BPDja. ZDA in EU smo presegli 100% in danes v povprečju dolgujemo več, kot zaslužimo. V EU so nosilci glavnih dolgov Italija, Španija, Grčija, Belgija, … in če je dolg Grka še obvladljiv, so španski in italijanski dolgovi praktično neobvladljivi. Razvrednotenje je torej več kot očitno! Zaščita našega lastnega premoženja pa nujna!

Nemci so informirani, jim bomo sledili?

Glede na to, da so Nemci kar dobro informirani o višini inflacije in nevarnosti močnega razvrednotenja tudi v prihodnje, se postavlja vprašanje, kako oni poskrbijo za svoje premoženje?

Mogoče začnem pri osebni izkušnji. Jeseni leta 2008 sem se udeležil največjega sejma plemenitih kovin in surovin v Evropi. Dogodek se vsako leto odvija v Eventareni v bavarski prestolnici München. Naj naštejem nekaj vtisov. Dogodek vedno traja 2 dneva, sejmišče se razprostira v dveh nadstropjih, nekaj 100 razstavljavcev, po 3 vzporedna predavanja skozi oba dneva. Na dogodku lahko obiskovalci nabavijo tudi plemenite kovine.

Največje presenečenje je sledilo, ko smo se z nekaj srebrniki v žepu vračali proti parkirišču. Srečevali smo ljudi, ki so ob sebi vlekli kovčke na kolesih in 2 sta ga komaj dvignila v prtljažnik. Verjetno v kovčkih niso bili katalogi iz sejma!?!

To sem prvič doživel leta 2008. Vsako leto se udeležim tega dogodka, ker tam na enem mestu prejmem veliko uporabnih informacij, ki jih uporabljam pri delu s strankami. Lansko jesen pa je bila gneča na sejmišču največja. Ljudje so stali v vrstah, z zelenci v rokah in čakali, da pridejo na vrsto in kupijo želeno plemenito kovino. Poleg nemškega jezika je bilo slišati tudi rusko, poljsko, slovaško, češko in verjetno še kakšen jezik.

Kaj pa govori statistika? Danes imajo Nemci okoli 8% vseh izkopanih zlatih rezerv na svetu. Vsak četrti Nemec, starejši od 18 let, poseduje fizično obliko zlata. 14,5% prihrankov imajo ljudje na bankah. Po podatkih Statističnega urada imamo Slovenci kar 39,2% prihrankov na bankah. Mogoče bi se bilo dobro zgledovati po Nemcih? Bogatejši ljudje, nad 250.000 € premoženja, imajo 18-krat več zlata kot osebe z manj prihodka. Slika bi žal morala biti obrnjena. Vendar imajo bogatejši spet drugačne informacije, kot delavski razred. Na letošnjem seznamu dolarskih milijarderjev revije Forbes je za kar 16 odstotkov več ljudi kot lani. Lahko se čudimo in zgražamo, lahko pa tudi reagiramo in poskrbimo za varnost našega premoženja.

Realna inflacija v Nemčiji

Letna uradna, statistična inflacija za Nemčijo je januarja znašala 1,7%. Pa poglejmo, koliko so se hrana in energenti v zadnjem letu realno podražili v največjem gospodarstvu Evrope.

Cene hrane so se v zadnjem letu v Nemčiji v povprečju povišale za 4,5%. Od tega zelenjava za 8,6%, sadje 7,9%, meso 6,4% in ribe 5,1%.

Poleg hrane so se občutno podražili tudi energenti. Potrošniške cene so tako višje za 3,9%, samo elektrika je dražja za 12,1%. Celoten članek lahko preberete na tej povezavi.

Temo podražitev in inflacije izkoriščajo nekatere stranke tudi v volilnem boju pred parlamentarnimi volitvami, ki čakajo letos Nemce. Šef nemških svobodnjakov (FDP) se je zavzel, da bi zaščito pred inflacijo morali zapisati v ustavo. »Inflacija je kraja naroda!« Odkrito ugotavlja, da se »z inflacijo narod razlastnini«.

V oči bode tudi podatek za nemške vezane vloge. Za 6 mesecev vezave 5.000 €, prejmejo varčevalci trenutno 0,2% obresti oz. celih 10 €.

V Nemčiji je torej inflacija dnevno v medijih in pogovorih ljudi. Kaj pa pri nas? Koliko člankov ste v zadnjem tednu prebrali na to temo? Koliko pa ste prebrali o ustrezni zaščiti prihrankov? Žal se moramo pri nas informirati sami, od ust do ust. Vprašanje torej je, kdaj boste o tem obvestili svoje najbližje, ki jim ne privoščite, da se jim prihranki razvrednotijo? Danes imamo srečo, saj sta po zaslugi manipulacij ceni zlata in srebra ekstremno nizki. Ponuja se nam torej izjemna nakupna priložnost. Jo bomo izkoristili?

Če propadajo podjetja, naj propadejo tudi banke

Islandski premier Olafur Grimsson je prepričan, da lahko mirno pustimo propasti tudi banke, ki so to krizo povzročile. »Zakaj se obnašamo, kot da bi bile banke svetišče modernega gospodarstva? V čem se banke razlikujejo od drugih podjetij, kot recimo telekomunikacije ali transport?« Izjavo preprosto utemeljuje: »banke so privatna podjetja in če so naredile napake, naj za to plačajo«.

BIS banka, banka za mednarodne poravnave oz. centralna banka centralnih bank, je leta 2007 opozorila na grožnjo bankrota razvitih držav. Njene napovedi se uresničujejo. V zadnji analizi pa opozarjajo, da lahko pride do zloma trga obveznic. Govorijo o »ekstremnem balonu, ki lahko privede do kolapsa finančnega sistema«. Obveznice vemo, so denarna oblika naložb.

Še en primer bi rad navedel. Dolg evroobmočja je leta 2007 znašal 40 % prihodka EU držav. Danes pa znaša že skoraj 100 %. Dolg evroobmočja se je v zadnjih šestih letih povišal za kar 250 %. Dodajmo k temu še podatek za ZDA: če se združenim državam obresti na dolg dvignejo za samo 1 %, bi to pomenilo 160 milijard novega dolga samo iz naslova obresti (Slovenija z davki trenutno zasluži okoli 7 milijard).

Nepredstavljivi podatki, a vsi sporočajo eno: z našim denarjem je nekaj hudo, hudo narobe. Se potem čudimo, da centralne banke po celem svetu (zlasti držav v razvoju) kupujejo zlato? V letu 2012 so kupile toliko zlata, kot nazadnje leta 1964. Kje je razlog? Po uradni definiciji želijo s tem zaščiti nacionalno premoženje in ga razpršiti predvsem stran od obveznic.

Na koncu še vprašanje: je cena zlata torej res že precenjena? Ali ni že zadnji čas, da dolgoročne prihranke odstranimo z bank in denarnih naložb ter jih primerno zaščitimo?

Zlato pa pada

Recesija se poglablja v številnih državah sveta. Številni ekonomisti opozarjajo, da se ekonomija ZDA sesuva, ljudje pa tega niti ne opazijo, saj medijska 'mašinerija' opravi svoje. Jim Rogers, eden največjih mednarodnih analitikov, v intervjuju za Reuters svetuje, da se pripravimo na najslabše scenarije v ekonomiji v letih 2013 in 2014. Po njegovih besedah živimo v iluziji, da se bo z letom 2013 gospodarstvo izboljšalo v ZDA in Evropi, kot nam zagotavljajo nekateri politiki. 

Gospodarstvo evrskega območja se je v zadnjem lanskem četrtletju na letni ravni skrčilo za 0,9 odstotka. To je največ po letu 2009. Nemčija, Francija in Italija so se odrezale slabše od napovedi. Države G20 bi morale zavzeti bolj odločno stališče glede valutne manipulacije, je dejal ruski finančni minister ob robu srečanja G20, po tem ko je G7 objavil nasprotujoče si izjave o valutnih vojnah v zadnjih dneh.

Če se vrnem k Rogersu, ki pravi, da bi nas moralo resnično skrbeti, saj bo dolar vse bolj izgubljal na svoji vrednosti. Vse večje količine dolarjev v obtoku je jasen signal, da se težave samo prestavljajo v prihodnost in slej ko prej se bomo morali soočiti z njimi. Rogers vidi največje upanje v surovinah. Za zlato in srebro pravi, da ju definitivno ne bo prodajal.

Če imamo krizo v zahodnem svetu, pa se države v razvoju želijo zaščititi. Rusija naj bi bila po uradnih podatkih v zadnjem desetletju največji kupec zlata za lastne rezerve, poroča Bloomberg. Mnogi sicer menijo, da je največji uvoznik Kitajska. Zagotovo tega ne moremo trditi, saj Kitajska o svojih zlatih rezervah ne poroča že zadnja 4 leta. Južna Afrika, ki je bila dolga desetletja prvi proizvajalec zlata, to vlogo izgublja, saj so jo Kitajska, Avstralija in ZDA prehitele že vsaj v letu 2011. 

Ruski predsednik Putin je vse večje nakupe zlata komentiral: »ZDA so svoj položaj velesile in dolarja kot svetovno rezervno valuto preveč izkoriščale oz. celo zlorabile. Sedaj pa jim uspeva svoj denar vse bolj razvrednotiti s kvantitativnim sproščanjem velikih količin dolarja na trg (QE).« Centralna banka ZDA namreč vsak mesec na trg sprosti okoli 80 milijard dolarjev sveže natisnjenega denarja. Gotovo tudi v tem sproščanju tičijo nove rekordne vrednosti, ki jih dosegajo ameriški borzni indeksi. Evropa (na čelu z Nemčijo) igra vsaj nekoliko bolj konzervativno vlogo, saj se ne želi toliko zadolževati, temveč tudi varčevati. A tudi države EU še zdaleč niso iz krize. Verjetno krize še nismo doživeli v vsej razsežnosti.

Naj tokrat zaključim z zanimivimi uradnimi podatki o nakupih zlata s strani centralnih bank. Za celo leto 2012 centralne banke beležijo najvišje vrednosti nakupa vse od leta 1964 in to v skupni v višini 534,6 ton (letna proizvodnja je okoli 2.500 ton). Uradna razlaga je, da želijo zaščititi svoje nacionalne interese. Pa mi? Smo mi že (dovolj) zaščitili svoje osebne premoženjske interese? Priložena tabela prikazuje rast cen zlata v zadnjih letih. Na zlato moramo gledati kot investicijo na vsaj srednji rok (3-4 leta). Podobno tudi srebro, ki ga je dobro držati še nekoliko dlje (5-6 let). Bolj kot se bo kriza poglabljala, bolj bo to vplivalo na prihodnjo rast cen surovin.

Borzni indeksi dosegajo nove rekorde

V zadnjih tednih lahko beremo o zelo dobrih novicah glede gospodarskega okrevanja, vsaj kar se tiče stanja na borzah. Borzni indeksi namreč podirajo nove rekorde, ko so se leta 2008 praktično prepolovili. Ameriški borzni indeks 'Dow Jones Industrial' je skoraj dosegel vrh iz konca leta 2007. Prav tako dosega nove rekorde ameriški borzni indeks največjih podjetij 'S&P 500'. Tudi nemški borzni indeks 'DAX' je tik pod vrhom iz začetka gospodarske krize.

 

Pozitiven občutek daje prav teko srečanje gospodarstvenikov v Davosu: z gospodarstvom bo počasi spet vse dobro. Evropa je medtem zamenjala prvega finančnika. »Najtežje obdobje je mimo, a pred območjem skupne evropske valute so še naprej težki časi in veliki izzivi«, je v svojem zadnjem nastopu kot šef evroskupine povedal luksemburški premier Jean-Claude Juncker. Evroskupina je po osmih letih obstoja prvič zamenjala svojega vodjo. Finančni ministri držav v območju evra so za novega predsednika imenovali nizozemskega finančnega ministra Jeroena Dijsselbloema.

Medtem pa dolgovi držav naraščajo. Poglejmo si višino dolga posameznih držav glede na BDP za leti 2007 in 2012.

ZDA
Dolg v razmerju z BDP-jem leta 2007: 66.6 %
Dolg v razmerju z BDP-jem leta 2012: 103 %

Velika Britanija
Dolg v razmerju z BDP-jem leta 2007: 43.4 %
Dolg v razmerju z BDP-jem leta 2012: 85.0 %

EU območje
Dolg v razmerju z BDP-jem leta 2007: 68.4 %
Dolg v razmerju z BDP-jem leta 2012: 87.3 %

Japonska (najbolj zadolžena država)
Dolg v razmerju z BDP-jem leta 2007: 172.1 %
Dolg v razmerju z BDP-jem leta 2012: 211.7 %

V zadnjih 5ih letih se državni dolgovi nezadržno povišujejo. Dolg držav, ki ustvarjajo 80 % svetovnega BDPja se je v zadnjem letu povišal za okoli 17 %, medtem pa je bila gospodarska rast zgolj 1 %. Je situacija v svetu torej res boljša ali s prestrukturiranjem dolgov, države svoje težave le odmikajo v prihodnost? Kako bodo prezadolžene države ta dolg odplačale?

Javni dolg je velik pokazatelj realne situacije. Več dolga pomeni več obveznic in denarja v obtoku –  posledično je denar vse manj vreden. So torej rasti borznih indeksov realne ali so ustvarjene umetno zgolj z umetnim denarjem, ki ga centralne banke pospešeno tiskajo? Samo ZDA prek 80 mrd USD mesečno (QE3). Leta 2007 je po močni rasti borznih indeksov po vsem svetu prišel trenutek streznitve. Se bo tokrat zgodila ista slika?

Z namenom zaščititi svoje nacionalne interese pa države kupujejo zlato. V letu 2012 so centralne banke (uradno) kupile več zlata v fizični obliki kot v zadnjih 50- ih letih, kar je naneslo skupaj 536 ton. Če je res gospodarstvo spet v okrevanju, zakaj se potem države želijo še dodatno zaščititi? Vprašanje je, kaj bomo naredili mi s svojim premoženjem.

Nemci se zavedajo pomena zlatih rezerv

Konec leta 2012 je imela Nemčija 3.391 ton zlatih rezerv v skupni vrednosti 137,51 milijarde evrov. Zaradi pritiskov med hladno vojno je večino teh zalog hranila izven države in ob padcu berlinskega zidu imela kar 98 % vseh zlatih rezerv hranjenih izven lastnih meja. Z nastopom gospodarske krize, ki ne pojenja, se na nemško centralno banko Bundesbank zgrinjajo vedno večje kritike, da nima nadzora nad svojimi rezervami. Pojavljale so se celo trditve, da je bila Nemčija izigrana in teh rezerv ni več. Pred nekaj dnevi so tako napovedali, da bodo do leta 2020 v domovino pripeljali 700 ton lastnih zlatih rezerv. Zanimivo se zdi, da bodo potrebovali celih 7 let, da bodo pri današnjih transportnih možnostih, prepeljali le del svojih zlatih rezerv.

Medtem pa tudi fizični vlagatelji ne sedijo križem rok. Po nekaterih podatkih imajo Nemci 8.000 ton fizičnega zlata v lasti, kar je skoraj 2,5 krat več od lastništva svoje centralne banke. Preračunano ta količina predstavlja 3 unče zlata na vsakega Nemca. Če bi želeli Slovenci imeti toliko zlata, bi to pomenilo 190 ton zlata. Trenutno slovenska centralna banka hrani zgolj 3,2 toni kar predstavlja okoli 17 % vseh rezerv države (julij 2012).