4. slovenski kongres plemenitih kovin in surovin

Pretekli petek in soboto smo imeli vlagatelji priložnost udeležiti se zelo pomembnega in edinstvenega dogodka v Sloveniji. To je kongres, ki je primerljiv s podobnimi dogodki v Evropi (v Nemčiji se bo odvijal v Münchenu 5. in 6. novembra). Prisluhnili smo lahko celi vrsti priznanih domačih in tujih analitikov razmer na trgu. Slišali smo tudi veliko zanimivih nasvetov, katerim se po mojem skromnem mnenju splača prisluhniti.

 

Na tem mestu je težko pokomentirati vse, a naj navedem samo nekaj poudarkov:

• Na prvem kongresu (oktober 2007) so svetovali prodajo (tudi slovenskih) delnic. Večina se je temu le nasmehnila.
• Smo sredi izredno zanimivega rastočega cikla za vlagatelje – cikla (industrijskih) surovin.
• Praktično vsi predavatelji pričakujejo, da bo v kratkem počil balon obveznic, kamor se je pod pretvezo »varnih« naložb steklo preveč denarja. »Kar zdaj ne potrebujete, se državne obveznice,« je bil jasen borznik Dirk Müller.
• Sistem je zelo nestabilen – propadajo tudi banke.
• Pričakuje se povišanje inflacije – posledično razvrednotenje nepravilno naloženih prihrankov (slabe valute – še posebej $ in £, večanje denarnih rezerv).
• Zlato nikakor ni v balonu, bo pa tja gotovo zašlo. Trenutno se naložba vsekakor še izplača (celo banke postajajo po letu 1988 neto kupci). James Turk dodaja, da so se »delnice od leta 1980 podražile za 10 krat, zlato le za 3,5 krat«.
• Srebro je ena najperspektivnejših naložb med surovinami.
• Tudi mesečna vlaganja prek vzajemnih skladov v perspektivne trge in panoge so zelo priporočljiva. Naložbe se bodo obrestovale v nekaj letih.

Naj bo to samo nekaj dejstev za okus in mogoče vabilo za prihodnje leto. Seveda se bom trudil in v prihodnosti navajal tudi argumente, ki smo jih obiskovalci slišali.

Kitajci znižali vrednost Yuanu

Še pred gospodarsko krizo so razvite države k razvoju svetovnega gospodarstva prispevale več kot polovico. Danes je slika precej drugačna. Več kot dve tretjini svetovnega gospodarstva predstavljajo države v razvoju. (Glej tudi: Bodo razvijajoče rešile razvite? – februar 2010.) Med njimi prednjači Kitajska, katere letni gospodarski razvoj se že nekaj let giblje okoli 10 % in po ocenah se podobna rast pričakuje tudi v prihodnje.

Seveda takšen razvoj ni nujno všeč razvitemu delu sveta, predvsem ZDA, ker njihovo gospodarstvo ni konkurenčno kitajskemu. Pred nekaj meseci je Kitajska prehitela Japonsko kot drugo gospodarstvo na svetu, takoj za (zaenkrat še) ZDA. Poleg tega Kitajski grozi tudi povišana inflacija (septembra 3,6 %). Glede na to, da je to gospodarstvo izredno močno, ima tudi nemajhen vpliv na ves svet.

Kako je svet povezan med seboj se je videlo tudi v tem tednu, ko je Kitajska zvišala svojo temeljno obrestno mero in s tem svojemu yuanu umetno znižala vrednost. Posledično sta se dolar in fund okrepila, zlato in surovine pa so se pocenile. Tudi nekatere borze so imele nekaj težav (padec DAXa).

Številni analitiki menijo, da bo morala Kitajska s takšnimi ukrepi nadaljevati. Vendar imajo s tem težave tudi Kitajci. Z zvišanjem obrestnih mer se podražijo tudi krediti, kar pomeni dodaten pritisk na gospodarstvo in gospodinjstva (manj kreditov oz. dražji krediti).

Dejstvo je, da bodo Kitajci, ki so že tako eden najvarčnejših narodov na svetu, še naprej izredno previdni. Njihov cilj je napredek in blaginja. To dajo jasno vedeti tudi na srečanjih najmočnejših gospodarstev na svetu G20, kjer želijo imeti vedno večji vpliv. Skoraj gotovo je, da omenjenih ukrepov ne uvajajo zaradi »groženj« ZDA ampak preprosto zato, da bi pomagali sebi in napredku svojega naroda. Tudi v prihodnje ne bo nič drugače.

Poleg tega ima Kitajska tudi nepredstavljivo visoke zneske v napihnjenih ameriških obveznicah in rezerve neposredno v vse manj vrednem dolarju. Je torej čudno, da želijo velik del teh naložb preseliti v realne dobrine kot so surovine in plemenite kovine?

Slabo stanje našega gospodarstva

Tokrat sem si izposodil komentar objavljen 11. 10. 2010 na radiju Ognjišče z naslovom: "Gledano z gospodarskega zornega kota: Grčija je skoraj tu".

"Banka Slovenije je pred kratkim za letos napovedala rast slovenskega bruto domačega proizvoda v višini 1,1 odstotka, že naslednje leto pa nam napoveduje rast v višini 2 odstotka.

Kljub napovedim v pozitivni smeri, Banka Slovenije opozarja na največjo negotovost, ki je povezana predvsem s tujim povpraševanjem. Izvoz je namreč ključni element gospodarske rasti. A ker ima vse več naših zunanjetrgovinskih partneric težave s financiranjem svoje javne porabe, obstaja velika verjetnost predčasne odprave državnih spodbud gospodarstvu. To pa seveda lahko ogrozi povpraševanje po naših izdelkih.

Banka Slovenije je v svojih napovedih dvignila tudi inflacijska pričakovanja: letošnja povprečna inflacija naj bi dosegla 2,3 odstotka, prihodnje leto pa 2,1 odstotka. Po njihovem mnenju so tveganja višje inflacije vezana predvsem na evrske cene surovin in na cene, ki jih nadzira država, kot so posredni davki in trošarine, nadzorovane cene in cene komunalnih storitev.

Za kar nekaj presenečenj je poskrbela tudi Evropska komisija s svojim četrtletnim poročilom. Za nas je najbolj zanimiva izjava, da Slovenija poleg Španije in Irske velja za prvo med državami, kjer se je zadolževanje podjetij povečalo precej močneje kot v povprečju na evrskem območju, pri čemer komisija še opozarja, da so evrska podjetja na splošno v svetovno krizo vstopila prezadolžena.

Da so slovenska podjetja nadpovprečno zadolžena je sicer znano že dolgo, to ponavlja tudi Banka Slovenije, ki hkrati opozarja, da bodo pričakovane povišane obrestne mere na finančnih trgih to breme še povečala. To pa lahko zaradi višjih stroškov pripelje podjetja do trajnejšega neugodnega položaja. V gospodarskih novicah smo tudi že govorili o opozorilu Banke Slovenije, ki so ga namenile poslovnih bankam, v katerem je zelo kritična do preveč širokosrčnega financiranja prezadolženih panog, predvsem gradbeništva.

Evropska komisija nadalje ugotavlja, da bodo podjetja na evrskem območju zmožna premagati krizo šele v obdobju nekaj let, saj so krizo pričakala nekonkurenčna. Podjetja lahko s preobrazbo, ki je zdaj ne le priporočljiva, pač pa nujna, pravzaprav upočasnila okrevanje, saj manjše naložbe nižajo plače in manjšajo zadolževanje, s tem pa se manjšata tudi povpraševanje in moč gospodarskega okrevanja. Seveda pa ima prestrukturiranje podjetij tudi večje posledice: vpliva na manjšo rast bruto domačega proizvoda, upad naložb, nižjo rast plač, manjše domače povpraševanje in nenazadnje na manjšo gospodarsko rast. A v Bruslju zatrjujejo, da bo ob tokratni krizi okrevanje na evrskem območju razmeroma skromno in ne bo enakomerno po vseh državah. Dober dokaz za to je že Slovenija: lani smo doživeli večji upad bruto domačega proizvoda kot Nemčija, danes pa gospodarska rast ni nič večja od nemške. Res je, da po Evropska centralna banka napoveduje skorajšnjo zmago nad recesijo, a podatki raznih raziskovalnih institucij kažejo, da se rast gospodarstva zmanjšuje in da okrevanje v gospodarstvu izgublja svojo moč.

V Sloveniji pa ostaja še en problem, in sicer premajhna konkurenčnost in prevelika odvisnost od zunanjega financiranja, kar je zmanjšalo odpornost tudi nekaterih drugih članic Evropske unije proti krizi. Zato je nujno potrebno uravnotežiti domače povpraševanje in proizvodnjo v tistih državah članicah, ki so večinoma odvisne od zadolževanja na tujem. Tako uravnavanje pa po izkušnjah prinese obdobje počasne gospodarske rasti in velike brezposelnosti. Po prepričanju poznavalcev pa je razmere mogoče omiliti s pravilnim oblikovanjem cen in plač in hkrati z izboljšanjem konkurenčnosti.

In kot da težav še ni dovolj, se obeta tudi podražitev bančnih virov zaradi znižanja bonitetnih ocen nekaterim bankam, kar predstavlja negativni vpliv za podjetja, saj se obseg posojil podjetjem že nekaj mesecev krči, posojilne obrestne mere pa ostajajo v povprečju tri odstotne točke nad povprečjem primerljivih obresti na evrskem območju.

Ali nas torej po dolgoletnem obdobju zniževanja davkov, zniževanja obrestnih mer, zniževanja inflacije in rasti cen nepremičnin čaka še daljše obdobje upadanja cen nepremičnin, zviševanja davkov, zviševanja inflacije in zviševanja obrestnih mer? Pred nekaj leti bi vprašanje označili za povsem neprimerno, a danes se dogaja prav to."

Ob tem se postavlja še eno vprašanje: kako bodo te očitno neugodne razmere za gospodarstvo vplivale na naše premoženje in prihranke?

Za svojo pravično pokojnino bomo morali poskrbeti sami

V preteklem tednu smo na dom prejeli brošuro s povzetkom pokojninske reforme (v mojem nabiralniku se je znašla celo med kupom reklam, kot pač še en nepomemben letak za hiter pregled in hitro na kup za star papir). Zanimivo je, da se o tem skorajda ni nič govorilo. Vzemimo za primer le informativni izračun vrednosti naših nepremičnin, o katerem se govori občutno več. Gre vendar za pokojninsko reformo in varnost naše starosti, ki bi naj nam jo zagotovila država. Ta letak vsekakor ni za na smetišče, ampak bi ga morali skrbno pregledati, da se zavemo, kam nas reforma pelje.

Vemo, da je reforma nujna. Upravičen pa je tudi strah, da vsaka reforma prinese sicer prednosti, ampak žal tudi negativne posledice, ki jih bomo občutili šele čez čas. Med drugim je zapisano, da je potrebno takoj začeti izvrševati začrtane spremembe, če želimo danes in v prihodnje »ohraniti pokojnine na zdajšnji ravni«. Seveda pozabijo dodati konkretni znesek, kaj to pomeni – današnja starostna pokojnina znaša 66 % povprečne neto plače.

Dajmo malo bolj konkretno napisati. Nekdo, ki ima danes povprečno osnovno plačo 1.000 €, bi imel ob upokojitvi v najboljšem primeru pokojnino visoko 660 €. Naj dodam, da ponavadi vsak na svojo osnovno plačo prejme tudi dodatek ali za malico, ali potne stroške, ali dežurstva, ki pa se ne štejejo v pokojninsko osnovo. Vzemimo recimo, da se nam s temi dodatki plača dvigne za okoli 150 €. Torej se nekomu, ki danes prejme na svoj račun 1.150 € plače in ob upokojitvi 660 € pokojnine, kar znaša 57 % od povprečne plače, standard zmanjša za kar 43 % in to čez noč.

Pa še eno dejstvo. Danes dela približno 1,7 ljudi za enega upokojenca. Do leta 2040 se bo to razmerje izenačilo: eden zaposleni bo delal za enega upokojenca. Kaj to pomeni? Če danes od bruto plače odštejemo približno 24 % za pokojnino, bi leta 2040 to pomenilo, da bi ob povprečni bruto plači 1.472,79 € (stanje julij 2010) na drugi strani nekdo prejemal pokojnino v višini slabih 360 €. Kje pa je razlika do 660 €? Jo bo dodala država iz svojega proračuna? Kje bo pa vzela ta denar?

Žal je dejstvo znano. Ob negativnem demografskem razvoju prebivalstva v Sloveniji bodo pokojnine v prihodnosti v primerjavi s plačo vse nižje. Kot premoženjski svetovalec bi rad opozoril na to, kako nujno je, da začnemo čim prej varčevati za svojo pokojnino. Ker kdo bo sicer poskrbel za nas v starosti, če ne mi sami, ko smo za to še sposobni?