Obveznic ne želi več kupiti nihče

Dokapitalizacija naše največje banke ni nič novega. Podobne rešitve izvajajo tudi v tujini. Z izdajanjem novih in novih obveznic skušajo pridobiti nov kapital, da bodo še nekaj časa »pumpali« sistem in ga držali pri življenju. Tudi to ni nič novega, da nihče noče vložiti svoj denar (to je storila le naša vlada) v našo NLB. Zanimiv je podatek za ZDA: 70 % vseh obveznic pokupi FED (Ameriška centralna banka). Kitajska, Japonska in EU, ki so bili pred krizo glavni kupci teh ničvrednih papirjev, ne želijo več ameriških obveznic.

Sistem pač potrebuje nov denar, ki ga ni in ga je treba ustvariti. Če ga ne dobi od vlagateljev pač centralna banka požene tiskarski stroj, natisne svež denar in kot se moderno reče »dokapitalizira« podjetja, ki potrebujejo denar. Upravičeno se moramo vprašati, če je morda tudi zaradi tega trenutna gospodarska rast v ZDA okoli 3 %? Kaj pa dolg? Zakaj pa tega podatka ne objavijo? Kaj ne ta iz nič ustvarjen denar le umetno »napumpa« obubožana podjetja, da prikažejo pozitivno bilanco, ljudem se zdi, da je vse spet po starem in spet začnejo vlagati svoj denar …

Tudi sledeči podatek ni zanemarljiv. Kolikor so namreč v ZDA dali denarja v obtok, za toliko se je dvignil borzni indeks S&P500. Napoveduje se že tretji paket pomoči, ker je denarja preprosto zmanjkalo in vrednost delnicam se je spet začela zniževati. Podobna slika se je odvijala tudi v veliki depresiji po letu 1929. Po prvem padcu borze so si delnice kratkoročno opomogle. Po dobrem letu pa spet začele padati in dosegle novo, veliko globlje dno. Se bo podobno zgodilo tudi tokrat? Moje mnenje je, da skoraj gotovo.

Evropska centralna banka pa napoveduje, da bo z aprilom dvignila obrestne mere in s tem podražila denar, ki si ga banke med seboj posojajo in kratkoročno blažijo posledice krize. Več o tem v prihodnjem prispevku …

Za 100 € prejmemo skoraj 6 štruc kruha manj kot lani

V teh dneh ponovno poslušamo o dokapitalizaciji NLB. Zaradi »slabe naložbene politike« naša največja banka potrebuje dodaten kapital. Stresni test bank, ki ga je ECB objavila julija lani je pokazal, da NLB potrebuje dodatnih 400 milijonov €. Tokrat bi naj pridobili 250 milijonov. Kot kaže v prvem krogu (skoraj gotovo bo tudi drugi) niso zbrali dovolj denarja, saj je zanimanje zaradi previsokih cen delnic jalovo. Največ zanimanja je pokazala naša vlada, saj so z davkoplačevalskim denarjem banki podarili 83 milijonov. Le kaj bi se zgodilo, če tega denarja ne bi bilo?

Vendar kljub očitnim težavam bank Slovenci še vedno zaupajo bankam. Tam imajo namreč naloženih prek 14 milijard € (14.000 milijonov). Gre za premajhno skrb vlagateljev ali je to bolj odraz strahu in negotovosti ali kaj drugega?

Po mojem mnenju so ljudje premalo informirani. Raziskava mesečnika Moje finance je pokazala, da je finančna pismenost Slovenk in Slovencev na nivoju zadostne ocene (2). Tudi na nivoju EU so ljudje finančno nepismeni zato že pripravljajo programe, ki bi naj v prihodnjih letih ta nivo znanja ljudi dvignili (zlasti v šolah). Zgleden primer je spleten portal dolceta (http://www.dolceta.eu/slovenija/), kjer že lahko prejmemo nekaj osnovnih informacij o financah, potrošništvu in izobraževanju.

Opažam namreč, da danes ljudje ne znajo povezati vedno višjih cen v trgovinah z vedno nižjo vrednostjo nepravilno naloženih prihrankov (v »štumfu«, na bankah, v obveznicah, v klasičnih življenjskih zavarovanjih in pokojninskih skladih). Če je namreč recimo kruh dražji (glej tabelo) za 12 %, statistična inflacija 1,8 %, je nekaj močno narobe. Ali sem jaz nor ali kje je tu logika? Za 100 € prejmemo namreč 12 % manj kruha ali pri prvotni ceni 2 € za štruco kruha skoraj 6 štruc kruha manj.

Povedano še drugače: na banki prejmemo danes recimo 3 % letne obresti, kruh pa se je podražil za 12 % čez noč. Dobimo torej več ali manj kruha za isti znesek v €? Osnovne dobrine se dražijo z dvomestnimi odstotki, statistične inflacije pa praktično ni!

Pri nas se o tej temi skoraj ne govori. V Nemčiji če ne leta pa že mesece govorijo o »SOS inflaciji«. Analize kažejo, da se Nemci bojijo za svoje prihranke zaradi krize evra. Kaj pa mi? Bomo ponovno ostali zadaj? Razvrednotenje dinarja vendar ni tako daleč. Smo pozabili na to izkušnjo ali spet mislimo, da nas bodo tokrat pa že rešili drugi, saj imamo skupno valuto?!?