Ponavadi
se ne odzivam na posamezne članke objavljene v slovenskih medijih. Za
tematskimi članki namreč pogosto tičijo interesi posameznih družb ali
posameznikov. Članek, ki je bil objavljen v 32. števili revije Jana, pa si
zasluži vso kritiko in jasno izraženo mnenje, da takšna nelojalna konkurenca ne
bi smela ostati nekaznovana. Upam, da se bodo pristojne inštitucije tudi primerno
odzvale. Gre namreč za načrtno zavajanje
ljudi in danes, že tako zmedeni nepoučeni vlagatelji, bodo še bolj zmedeni.
Kje se je izgubila poslovna etika?
Članek
navaja obljube »neodvisnih« inštitucij o varnih naložbah. Trdi, da je
zavarovalnica dolgoročno najvarnejša oblika varčevanja. Od kdaj je
zavarovalnica varčevalnica? Zavarovalnica nas zavaruje, za varčevanje pa imamo
precej drugih, primernejših inštitucij.
Zapomnimo
si: varnih naložb ni. So le bolj ali
manj tvegane naložbe. In klasična (mešana) življenjska zavarovanja spadajo med
bolj tvegane oblike varčevanja. Poznam kar nekaj ljudi, ki so po 20 ali več
letih varčevanja na koncu prejeli zgolj nekaj vplačanih premij izplačanih na
svoj osebni račun. Že samo dejsto, da znaša minimalna letna obrestna mera pri
klasičnih zavarovanjih 2,25 %, letna realna inflacija v Evropski
uniji pa znaša 5,45 % (povprečje zadnjih 10 let), jasno kaže, da varčevalci v klasičnih življenjskih
zavarovanjih ustvarjajo precejšnjo realno izgubo. Poleg tega so pri teh
zavarovanjih stroški skriti, naložbena življenjska zavarovanja pa morajo po evropskih
direktivah stroške razkriti.
Kje
je zanka? Pri klasičnih življenjskih
zavarovanjih z našimi vplačili razpolagajo zavarovalnice. Prek 60 % naložb
morajo po zakonu naložiti v »varne« naložbe – depoziti in obveznice. Te naložbe
pa vemo, so dolgoročno popolnoma pod vplivom inflacije. Pri naložbenih življenjskih zavarovanjih pa
varčevalec oz. zavarovanec sam sprejme naložbeno tveganje in tudi sam izbira,
kam bo naložil svoja sredtva. Nalaga torej v svojem imenu in ne v imenu
zavarovalnic. To pa nekaterim inštitucijam gotovo ne more biti všeč.