Reforma denarnega sistema je več kot nujna

Minuli konec tedna so se v Torontu (Kanada) srečala največja gospodarstva sveta (G20) z namenom, da bi ponovno skušali rešiti kar se pač rešiti da. Dosedanji poizkusi so gospodarsko krizo le bolj ali manj uspešno zajezili, jez pa vedno znova prestopa na drugem mestu. Očitno vprašanje, ki se postavlja pa je: ali jim bo uspelo, ali bo kriza dokončno prebila jez? V nemškem dnevniku Spiegel smo lahko 28. 6. prebrali: »Evro tiči globoko v krizi, tudi dolar in funt sta načeta – kar bo imelo zastrašujoče posledice za svetovno gospodarstvo. Vlade so brez moči. Prišel je zadnji čas za popolnoma novo svetovno denarno ureditev.« (Warum die Welt eine neue Geldordnung braucht, Henrik Müller)

Šef Evropske centralne banke (ECB), Jean-Claude Trichet, je pretekli teden celo izjavil, da »če ne bi rešili bank (v letih 2008-09 op. avt.), bi vse propadle«. Pazite: propadle bi lahko banke v katere tako zaupamo in v katerih so hranjeni naši prihranki. Toliko o varnosti bank, katero tako radi poudarjamo. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi ta stavek izrekel leta 2008, sredi do sedaj najhujšega dela te svetovne krize?!?

Torej, svetovni finančni sistem je pred nujno reformo. S tem seveda ne bo konec sveta, bo pa marsikaj drugače. Krizo bodo rešili, vprašanje je le kakšne bodo posledice. Zato se je treba zavedati, da so vse naše takšne in drugačne oblike denarnih naložb (denar na bankah, pokojninski skladi, obveznice) pred veliko nevarnostjo, da pospešeno izgubijo svojo vrednost.

Naj še enkrat zapišem (Strategija je prava), da je evro letos že veliko izgubil. Odvisno s čim primerjate. Proti dolarju okoli 15 % (slika: dolar je letos proti evru pridobil - isti nivo kot 2006), proti realni vrednosti kot je zlato pa celo okoli 25 %. Zadnji čas je, da se na dolgi rok nehamo zanašati na varnost bančnih in ostalih denarnih naložb.

Pravijo, da je zlato precenjeno

Bo kdo rekel, da glede naložb v zlato pišem le pozitivno. Pa si poglejmo nekaj argumentov, ki jih imajo nasprotniki zlata najpogosteje na jeziku.

Pogosto zasledim argumente, da je zlato 30 let prinašalo le izgubo. Drži, a pod zelo prilagojenimi pogoji. Če si zlato kupil na vrhuncu leta 1980 si moral res čakati do leta 2007, ko je zlato spet doseglo nominalno zgodovinsko rekordno vrednost 850 $ za unčo (31,1035 g) zlata. Treba je vedeti, da je takrat cena naraščala iz več razlogov. Najprej je bil 1971 ukinjen t.i. zlati standard, prekinjena je bila vezava zlato-dolar in od takrat so lahko začeli tiskati denar po mili volji (glej prispevek »Imamo slab denar kot še nikoli«) in dolar je začel izgubljati na vrednosti. Poleg tega je tisto obdobje prineslo tudi finančne inštrumente, ko so banke začele prodajati papirnato zlato. Naenkrat se je lahko kupilo več zlata kot ga je trg lahko zagotovil. Cena je porasla za 2.400 %.

Seveda je bila ta cena napihnjena. Zato je kmalu dosegla svojo realno vrednost 260 $ za unčo zlata (pred letom 1971 je bila cena fiksirana na okoli 35 $ in dolar je bil veliko bolj trden kot je danes). Od takrat pa do danes pa je zlato definitivno pridobilo na vrednosti in sicer okoli 480 % oz. 16 % na leto.

Ob povedanem verjetno ni potrebno ugovarjati argumentu proti, ki pravi, da plemenite kovine ne prinašajo obresti. Kaj pri 16 % letni rasti zadnjih 30 let sploh potrebujemo obresti?

Argument, ki pa se pojavlja v zadnjem času pa je, da je zlato v rekordnih vrednostih (v ponedeljek 21. junija je cena v dolarjih dosegla nov rekord 1.262,30 $ zaradi naznanila Kitajske, da bo svojo valuto ločila od vezave na ameriški dolar) in da ni priporočljivo vlagati v takšnem času. Ne prvi pogled je morda to res. Vendar je tudi v tem primeru potrebno situacijo malo bolje preučiti, kot samo dajati slepe napovedi. Poglejmo nekaj logičnih sklepov zakaj vrednost zlata danes še zdaleč ni precenjena:

• Zlato velja za ohranjevalca vrednosti. To pomeni, da se »bori« proti inflaciji. Cena zlata dejansko ne raste ampak pada vrednost papirnatemu denarju.

• Če to upoštevamo, bi morala biti realna vrednost zlata danes okoli 2.300 $ (glej priloženi graf, kjer je prikazana realna vrednost zlata z upoštevano inflacijo).

• Na to opozarja tudi celo bančna skupina Erste, ki pričakuje porast vrednosti od 2.200 do 2.400 $.

• ECB priporoča vsem državam članicam, da imajo vsaj 15 % svojega denarja, ki je v obtoku, kritega z zlatom. Der Spiegel poroča, da so celo banke menjale pozicijo in postale kupec in ne več prodajalec zlata.

• Države v razvoju pospešeno povprašujejo po zlatu. Da bi dosegli svoje cilje, bi potrebovali vsaj 15.000 ton oz. več kot 6 celoletnih proizvodenj.

• Povpraševanje je večje od ponudbe za okoli 40 % (glej naslednji prispevek).

• Glavni razlog: nenadzorovano zadolževanje po celem svetu. Toliko, kot se danes države zadolžujejo se niso še nikoli. Izkušenj, kako se bo trg odzval na to, ni. Eno pa je gotovo: papirnati denar je vse manj vreden (glej »Strategija je prava«).

• Itd.

Gotovo se najde še veliko argumentov proti investicijam v plemenite kovine. Ta naložba vsekakor ni za vsakega. Vse je odvisno od vaših ciljev in opravljene analize. Zato je za vsakega varčevalca priporočljivo, da se mu izdela osebni finančni načrt na podlagi katerega bo točno vedel kaj mu je storiti s prihranki. Vendar tudi v tem primeru so plemenite kovine le za del premoženja. Nikakor ni priporočljivo, da vse kar imamo pretopimo v kovine. Vedno pa lahko pričakujemo kratkoročne korekcije tudi na trgu plemenitih kovin. Dolgoročno pa lahko mirno pričakujemo rast vrednosti tako zlata kot srebra.

Povpraševanje po zlatu je višje od ponudbe

V preteklih dneh sem prebral zadnje poročilo World gold councila (http://www.gold.org/) o trenutnem stanju ponudbe in povpraševanja po zlatu v svetu. Nekaj zanimivih izsledkov bi rad delil tudi s svojimi bralci bloga.

V povprečju se je zadnjih 10 let izkopalo 2.484 ton zlata letno, na drugi strani pa se je povpraševanje ustavilo pri 3.554 tonah. Torej imamo v svetu za kar 1.070 ton višje povpraševanje glede na zmožnost rudnikov. Od kod torej pride razlika, ki jo svet potrebuje?

Poročilo izpostavlja 2 vira. Prvi je reciklaža, ki se je od leta 2004 povečala za skoraj 100 %. Tako so v lanskem letu z reciklažo pridobili kar 1.668 ton zlata. Razlog za to je po mojem mnenju višja cena te plemenite kovine na trgu, ki zaradi zapletenih in dragih postopkov reciklaže omogoča bolj rentabilne posle. Bolj zanimiv vir zlata pa se mi zdijo prodaje centralnih bank, ki so v zadnjih letih v povprečju na trg plasirale 380 ton zlata letno. In če so leta 2005 banke odprodale 663 ton, so jih v lanskem letu le še 41 ton. Gre za več kot 90 % upad. Zakaj?

Ne bi ugibal o dejanskih zalogah zlata (ZDA že od leta 1955 niso dovolile revizije svojih zalog). Postavlja se mi drugo vprašanje. Je sploh še v interesu centralnih bank, da prodajajo svoje zlate zaloge, če pa gre ob tem za dragoceno državno premoženje in temelj stabilne valute (ECB predlaga članicam EU, da bi imele vsaj 15 % svojega denarja kritega z zlatom). Potrebno je vedeti, da trgi v razvoju (Kitajska, Indija, Argentina, Brazilija, Rusija, …) že nekaj let postopno pretapljajo svoje devizne rezerve oz. presežke tudi v zlato. Samo Kitajska je v nekaj letih povišala svoje zaloge za praktično 75 % (iz 600 ton konec leta 2007 na 1.054 ton spomladi 2009). S tem želijo utrditi svoje gospodarstvo in ga narediti čim bolj neodvisnega od vedno manj vrednega ameriškega dolarja. Je torej Zahodu v interesu, da brez potrebe prodajajo zlato? Ali želijo s tem preprosto zbijati ceno tako, da zadostijo povpraševanju?

Kakšna višina pokojnin nas čaka?

Danes se veliko govori o nujni pokojninski reformi. Naš pokojninski sistem je tako trenutno eden slabših v EU (slika). Sam sem si pogledal dejanske podatke ZPIZa in Statističnega urada Slovenije in naredil preproste izračune, kakšne pokojnine dejansko lahko pričakujemo v prihodnje.

Po podatkih statističnega urada je konec januarja povprečna bruto plača znašala 1.448,12 € in če je trenutni skupni prispevek za PIZ 24,35 % od bruto plače to pomeni, da je vsak zaposleni v povprečju vplačal 352,62 € v pokojninsko blagajno. Konec leta je 1,6 ljudi delalo za enega upokojenca. Če sedaj pomnožimo 352,62 € (kolikor vsak zaposleni vplača) z 1,6 ljudi, dobimo pokojnino v višini 564,19 €.

Da ta številka približno drži lahko preverimo z dejanskim podatkom o povprečni pokojnini konec leta 2009, ki je znašala 572,33 €, kar je 61,3 % povprečne neto plače.

Kaj hočem s tem povedati? Glede na to, da bo na podlagi trenutne demografske slike čez 15-20 let na enega upokojenega delal le eden zaposleni, pa so ti podatki še kako pomembni. To pomeni, da bi prispevek, ki ga vsak zaposleni prispeva v pokojninsko blagajno bila tudi dejanska višina pokojnine. Danes torej 352,62 € oz. okoli 40 % povprečne neto plače.

Izračun ne vsebuje vsakoletne rasti plač. Tudi z isto rastjo pokojnin in plač bo pri naraščanju števila upokojenih vplačanih zneskov v pokojninsko blagajno vedno manj. Že danes mora država prispevati okoli 25 % iz državnega proračuna za sprotno izplačevanje pokojnin. Ti prispevki države se bodo seveda zviševali, vprašanje je le, do kdaj bo to še vzdržno?

Ob vsem tem je jasno, da bodo pokojnine v primerjavi s plačami vse nižje. Po mojem mnenju je tudi 40 % povprečne plače »visoka pokojnina« za tiste, ki se bojo upokojevali čez 20 let ali kasneje. Dejstvo torej je, da bo moral VSAK SAM poskrbeti za lastno zadostno pokojnino. Ker ni vprašanje ali pokojnine bodo temveč kako visoke bodo!?!