Inflacija bo razvrednotila prihranke

Območja evra je tudi uradno padlo v drugo recesijo (realno imamo že od leta 2007) – drugo četrtletje zapored beleži negativno gospodarsko rast. Znan ameriški ekonomist Roubini opozarja, da se recesija seli v jedro evropske unije – tudi v Nemčijo in Francijo. »Periferija« ne kupuje več njunih izdelkov: npr. upad prodaje avtomobilov.

Marc Faber je v zadnjem komentarju povedal, da imamo krizo, ker smo med leti 1980 in 2007 živeli predobro, predvsem na »puf«. Pravi, da je zahodni svet preveč zadolžen in dolg bo potrebno vrniti. Die Welt poroča, da se je od leta 2008 v ZDA količina denarja v obtoku kar potrojila, v EU podvojila. Za Fabra je rešitev v resetiranju finančnega sistema. Do tega pa bo prišlo, ko bodo začeli trgi (valute, delnice, obveznice) propadati. Delnice bodo izgubile še vse do najmanj 20 % vrednosti. Srečni bomo lahko, »če bomo ohranili polovico svojega premoženja«.

France Arhar je pred nekaj meseci postal predsednik Združenja bank Slovenije (ZBS). Nekateri ugibajo, da bo prihodnje leto naskakoval mesto guvernerja centralne banke Slovenije. Po njegovem denar na dolgi rok izgublja na vrednosti. Trenutni finančni sistem deluje samo zato, ker zaupamo denarju. Vsi bankirji se bojijo, da bi se to zaupanje zamajalo in bi ljudje začeli dvigovati prihranke iz bank.

Med ekonomisti je tudi vedno bolj glasno odmeva, da bi morali dvigniti inflacijski cilj. Po mnenju Paula Krugmanna bi ta moral biti pri 4 %. Nekdanji predsednik nemške centralne banke, Thilo Sarrazin, je v zadnji števili renomiranega nemškega finančnega časopisa »Focus money« izjavil, da bo inflacija razvrednotila prihranke. Pojavljajo se ponovno tudi ideje o uvedbi delnega zlatega standarda.

Vprašanje že dolgo ni več ali bo inflacija ali ne temveč, kako visoka bo in kako bo to vplivalo na premoženje, ki bo neprimerno naloženo v t.i. »varnih naložbah«. Dajmo za prihranke poskrbeti preden bo prepozno.

Zlato je termometer za inflacijo

Z naraščajočim zadolževanjem držav denar izgublja svojo vrednost. Ljudje pa iščemo varno zatočišče za svoje premoženje. Dimitri Speck, predavatelj na 6. Kongresu plemenitih kovin in surovin je povedal, da centralne banke morajo cene plemenitih kovin zbijati, če ne bi se kapital preselil, kar bi imelo uničujoče posledice za svetovni finančni sistem.

Speck razlaga, da je »zlato termometer za inflacijo«. Ko začne cena zlata rasti to pomeni, da na drugi strani denar izgublja svojo vrednost. Dodaja, da je vsak balon na svetu nastal zaradi denarja, kreditov. Svetovni dolg je torej največji balon. To pa se nezadržno odraža na cenah plemenitih kovin. Izjavo je potrdil tudi z zapisi iz sestanka FEDa (ameriške centralne banke), kjer se odkrito dogovorijo, da bodo vplivali in preprečili rast cene zlata.

Zgovoren je tudi podatek Thorstena Schulteja. Izračunal je, da če primerjamo vrednost vsega svetovnega dolga s trenutno vrednostjo srebra, bi tega bilo za pokritje le 2 % dolga. Imamo torej balonček na strani dolgov ali pri cenah plemenitih kovin, zlata in srebra? Dr. Philipp Bagus se sprašuje, kdo bo pokril ta dolg: finančne inštitucije ali mi, davkoplačevalci s svojimi prihranki. Odgovor je več kot očiten. Dragi bralec, sprašujem te, si za svoje prihranke že poskrbel? Si že poiskal primerno zaščito za svoje premoženje?

Slovenija se ponovno zadolžuje

Pretekli teden je Slovenija na mednarodnih trgih prejela nov kredit v višini 2.250 milijonov dolarjev. Za to smo »prodali« 10-letne obveznice z obrestno mero 5,7 %. Če obrestna mera ostane nespremenjena bomo za ta dolg odplačali dobrih 700 milijonov dolarjev. Na prvi pogled nič nenavadnega, če ne bi bila Slovenija že tako ali tako močno zadolžena. Do konca leta bi naj dolg dosegel 51,9 % BDPja.

Profesor Jože P. Damijan je na Kongresu plemenitih kovin in surovin na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, 22. oktobra letos izpostavil, da slovenski dolg ekstremno narašča od leta 2008 dalje. Leta 2007 pa je bil padec BDPja največji v EU. Ocenjuje, da je med 17-20 % kreditov slabih, kar je izredno visok odstotek. Slovenija potrebuje nujne in hitre strukturne reforme.

Dolg narašča po celem svetu. Če je bilo leta 2008 javnega dolga (dolg držav, brez podjetij in gospodinjstev) za okoli 32.000 milijard dolarjev, ga je danes že prek 49.000 milijard. Dr. Philipp Bagus svari, da dolga brez inflacije ne bo možno pokriti. Dolga je torej preveč, obresti že danes države ubijajo. Samo Španija letno porabi 100 milijard več kot zasluži.

Na spletnem portalu FORBES je bil objavljen članek, kjer so izračunali, da bi za 1 % povečanja količine denarja v obtoku, moralo zlato porasti za 0,9 %. S tem bi ohranjalo realno vrednost. Po zgoraj navedenih podatkih je svetovni javni dolg porasel za dobrih 50 %, cena zlata pa je v istem obdobju porasla za dobrih 90 %. Naj ponovno poudarim, da pri izračunu svetovnega dolga ni upoštevan celotni dolg ampak samo dolg držav.

Zlato torej sledi vedno bolj razvrednotenim papirnatim valutam. Trenutne cene plemenitih kovin torej niso napihnjene ampak realen odraz stanja na finančnih trgih. Ali še vedno misliš, da so cene plemenitih kovin v balonu? Balon bo nekoč nastal, vsekakor pa balona na cenah zlata in srebra še ni!

Za dostojno pokojnino bomo morali varčevati sami

Po težki dvoletni javni diskusiji je bil 20. junija 1889 uveden pokojninski sistem, ki ga je predlagal zvezni kancler Otto von Bismarck. V svojem bistvu predvideva solidarnost: delovno aktivni vplačujejo za upokojence, da se jim lahko izplača zaslužena pokojnina. Vendar je prva pravica za upokojitev nastopila pri 70ih letih starosti. Do danes se sistem ni bistveno spremenil in torej temelji na 120 let stari reformi. Pa vendar je danes situacija bistveno drugačna …

Leta 1871 je bila povprečna starost 35 let za moške in 38 za ženske, do leta 1910 se povprečna starost sicer dvigne na 45 oz. 48 let, a ostane bistveno pod določeno starostjo, ki jo je predvideval pokojninski sistem. V dobi uveljavitve pokojninskega sistema, ki velja še danes, so torej zelo redki dočakali zasluženo upokojitev. Danes je povprečna starost okoli 70 let, povprečna upokojitvena starost v EU pa 65 let (v Sloveniji 60 let). Pokojnino se sicer "uživa" okoli 20 let (Slovenija).

Danes mora Nemčija za pokojnine okoli 20 % vplačati iz proračuna (glej graf). Zbranih prispevkov je daleč premalo. Podobna slika je tudi v Sloveniji. Trenutno 1,6 zaposlenega dela za enega upokojenca (leta 1980 je bilo razmerje 3:1), do leta 2041 bo po projekcijah razmerje 1:1. Težava torej ni v reformi ali gospodarski krizi, temveč predvsem v demografskih spremembah.

Pokojninska reforma sicer ne bo prinesla samo višje upokojitvene starosti ampak po mnenju nekaterih (na dolgi rok) gotovo tudi nižje pokojnine. Že je danes vrzel med zadnjo izplačano plačo in prvo pokojnino pri marsikomu prek 40 %. Ko se bo upokojevala moja generacija bo ta vrzel morala biti precej večja. Dodatno varčevanje za mirno starost postaja vedno bolj nujno. Vendar mnogi mislijo, da je dovolj, če varčujejo 30 evrov za pokojnino. To bi ob upoštevanju 4 % inflacije kvečjemu prineslo dodatno pokojnino v višini 80 €. Bi ta znesek pokril mojo pokojninsko vrzel?

Pričakuje se dvig cen plemenitih kovin

Cene plemenitih kovin so se v zadnjem tednu nekoliko dvignile: srebro za 7 %, zlato za skoraj 3 %. Razlog verjetno tiči tudi v izjavi enega izmed priznanih svetovalcev PBOC (People's Bank of China), da ameriške obveznice niso varne na srednji in dolgi rok, zato priporoča Kitajski, da poveča svoje zlate rezerve, kot tudi rezerve srebra.

Kitajska napoveduje novo investicijsko shemo, kjer bo skupno vložila več kot 3.000 milijard ameriških dolarjev v obliki deviznih rezerv, plemenitih kovin in energentov.

Kitajska že nekaj let ne skriva, da si želi povečati zlate rezerve na vsaj 8.000 ton. Ji Xianonan, predsednik nadzornega sveta pri podjetju v državni lasti, je predlagal, da naj Kitajska pospeši svoje zlate rezerve v naslednjih treh do petih letih na 6.000 ton. V obdobju 10-ih let pa naj bi Kitajska imela v lasti 10.000 ton zlata. To pomeni, da bi Kitajska morala kupovati skoraj 40% letne proizvodnje vse do leta 2020.

Članek objavljen v največjih ameriških medijih pa nakazuje, da bi se zlati standard lahko vrnil nazaj v ameriško politiko po več kot 30ih letih. Nekdanji predsedniški kandidat, republikanec, Ron Paul, je očitno uspel prepričati člane republikanske stranke, saj so ustanovili »zlato komisijo«, ki bo postala del uradne politike republikanske stranke. Na konvenciji stranke, ki se začenja danes, bodo pozvali k reviziji monetarne politike Federal Reserve (zvezne banke ZDA) in ustanovitvi komisije, da preuči ponovno vzpostavitev povezave med dolarjem in zlatom. Američani spoznavajo, da 5 let ekstremne denarne politike ne prinaša rezultatov.  

James Turk, mednarodno priznan analitik (videli smo ga tudi že v Sloveniji na Kongresu plemenitih kovin in surovin), je za King World News povedal: »Obe kovini, zlato in srebro, nista imeli drastičnih premikov v zadnjem obdobju, vendar nas dogodki lahko večkrat zavajajo. Počasi se pri zlatu cena odmika od 1.580 $, pri srebru pa od 27 $. Po mojem mnenju sta ti dve ceni zgodovina in jih ne bomo več videli!«

Življenjska zavarovanja

Ponavadi se ne odzivam na posamezne članke objavljene v slovenskih medijih. Za tematskimi članki namreč pogosto tičijo interesi posameznih družb ali posameznikov. Članek, ki je bil objavljen v 32. števili revije Jana, pa si zasluži vso kritiko in jasno izraženo mnenje, da takšna nelojalna konkurenca ne bi smela ostati nekaznovana. Upam, da se bodo pristojne inštitucije tudi primerno odzvale. Gre namreč za načrtno zavajanje ljudi in danes, že tako zmedeni nepoučeni vlagatelji, bodo še bolj zmedeni. Kje se je izgubila poslovna etika?

Članek navaja obljube »neodvisnih« inštitucij o varnih naložbah. Trdi, da je zavarovalnica dolgoročno najvarnejša oblika varčevanja. Od kdaj je zavarovalnica varčevalnica? Zavarovalnica nas zavaruje, za varčevanje pa imamo precej drugih, primernejših inštitucij.

Zapomnimo si: varnih naložb ni. So le bolj ali manj tvegane naložbe. In klasična (mešana) življenjska zavarovanja spadajo med bolj tvegane oblike varčevanja. Poznam kar nekaj ljudi, ki so po 20 ali več letih varčevanja na koncu prejeli zgolj nekaj vplačanih premij izplačanih na svoj osebni račun. Že samo dejsto, da znaša minimalna letna obrestna mera pri klasičnih zavarovanjih 2,25 %, letna realna inflacija v Evropski uniji pa znaša 5,45 % (povprečje zadnjih 10 let), jasno kaže, da varčevalci v klasičnih življenjskih zavarovanjih ustvarjajo precejšnjo realno izgubo. Poleg tega so pri teh zavarovanjih stroški skriti, naložbena življenjska zavarovanja pa morajo po evropskih direktivah stroške razkriti.

Kje je zanka? Pri klasičnih življenjskih zavarovanjih z našimi vplačili razpolagajo zavarovalnice. Prek 60 % naložb morajo po zakonu naložiti v »varne« naložbe – depoziti in obveznice. Te naložbe pa vemo, so dolgoročno popolnoma pod vplivom inflacije. Pri naložbenih življenjskih zavarovanjih pa varčevalec oz. zavarovanec sam sprejme naložbeno tveganje in tudi sam izbira, kam bo naložil svoja sredtva. Nalaga torej v svojem imenu in ne v imenu zavarovalnic. To pa nekaterim inštitucijam gotovo ne more biti všeč.

Slovenci zaupajo bankam

Večina Slovencev verjame, da so sredstva v banki varna. Testi so namreč pokazali, da kar 71 % Slovencev ne razmišlja o dvigu denarja iz bank. Podatki Banke Slovenije (BS) kažejo, da imamo Slovenci okoli 41 milijard prihrankov, od tega samo na bankah med 15 in 16 milijardami. V zadnjih letih je tudi opaziti porast prihrankov v bankah.

Finančni minister Šušteršič pravi, da so v naši največji banki opravili najkompleksnejši test v zgodovini Slovenije. NLB ponovno (in zaenkrat) potrebuje 450 milijonov € pomoči do letošnjega septembra. V isti sapi pa dodaja, da naše banke ne bodo potrebovale mednarodne pomoči, želijo pridobiti zasebne vlagatelje. Nam bo uspelo?

Medtem pa je svetovni bančni sistem globoko v krizi. Bonitetna hiša Moody's, ki ocenjuje kvaliteto bank, je znižal bonitetno oceno za eno največjih evropskih bank - Deutsche bank. Napovedujejo znižanje ocene tudi švicarskim bankam. Španija je zaprosila za mednarodno pomoč 100 milijard evrov, a test je pokazal, da zaenkrat potrebujejo najmanj 270 milijard evrov.

V veliko evropskih državah je opaziti povišane izstope varčevalcev iz bank (bankrun): Grčija, Španija, Italija, Irska, ... V Nemčiji so pripravili koncept, da bi v primeru »bankruna« bilo za vsakega Nemca na razpolago 2.000 evrov (vsak Slovenec ima v povprečju na banki okoli 7.500 evrov). V Franciji je potrebno dvig predčasno napovedati, podobno tudi pri nas. Bank of Italy je za en mesec dovolila t.i. »bankholidays« za eno od spletnih bank »ne da bi o tem obvestila varčevalce,« lahko beremo v novički na spletu. Kupca za svoje banke iščejo tudi Avstrijci (Volksbank so denimo že kupili Rusi).

Izpadli predsedniši kandidat v ZDA, Ron Paul, je izjavil, da so papirnate državne valute katastrofa, predlaga ukinitev FEDa (mednarodnega denarnega sklada). Nekdanji šef FEDa – Alan Greenspan je celo izjavil, da je »evro napačna poteza«. Gre torej za pritisk anglo-ameriškega sveta proti Evropi.

Sprašujem se, če bomo ponovno zamudili vlak, kot smo ga v letih 2007/08 s prodajo delnic? Država sicer jamči za vloge na bankah. A kako lahko država, ki ima prihodkov iz davkov okoli 7 milijard evrov jamči za vloge na bankah v vrednosti prek 15 milijard? Preprosto: zapisano na papirju. Narod pa mirno spi.

Spoštovani ekonomisti pričakujejo »največjo bančno krizo vseh časov«. Nihče ne ve, kaj se bo v resnici zgodilo. Konca sveta gotovo ne bo. Svet je skozi podobne krize že šel. A vedno so težo bremen nosili navadni smrtniki. Tudi tokrat ne bo moglo biti drugače. Krizo pa bo najbolj občutil najštevilčnejši in delaven srednji razred. Po mojem prepričanju Slovenci še zdaleč nismo zadostno razpršili svojega premoženja. V povprečju imamo okoli 40 % premoženja na bankah. Za krizne čase je to absolutno prevelika številka. Ste vi že ustrezno razpršili svoje premoženje?

Datumi, ki bodo pustili posledice na kapitalskih trgih

Svet budno spremlja kaj se dogaja v vrhovih posameznih držav in finančnih velikanov. Vsaka, še tako majhna novica, pusti posledice tudi na finančnih in kapitalskih trgih. S 1. junijem smo bili tako priča uvedbi trgovine med Japonsko in Kitajsko brez ameriškega dolarja, prvič v zgodovini. Delnice po vsem svetu so padle, zlato in srebro sta poskočila.

Včeraj je zasedal vrh ECBja (Evropske centralne banke). Novica, da bi ponovno znižali obrestne mere, je za nekaj ur opazneje dvignilo cene zlata.

Pred nami je še nekaj napovedanih dogodkov, ki bodo puščali večje ali manjše posledice:

-         17. junij – nove volitve v Grčiji

-         20. junij – zaseda FED

-         28. junij – srečanje vrha EU

-         november – predsedniške volitve v ZDA

Razmere v svetu so zelo nestabilne in trgi zelo občutljivi. Če že samo informacije tako močno vplivajo na razvoj dogodkov, kako bodo vplivali šele dogovori teh srečanj, ki bodo imeli dolgoročne učinke? Za King World News je 40 letni veteran Don Cox, ki pri finančni skupini BMO upravlja 538 milijard $ sredstev izjavil, da si Evropa aktivno prizadeva za uvedbo z zlatom zavarovanih obveznic. 

Po njegovih besedah je pripravljena formula, po kateri bi država z dolgom nad 60 % BDPja (meja, ki jo je določila Maastrichtska pogodba) tega pokrila z zlato evro obveznico. Države, ki bi dobile to evro obveznico, bi za to zastavile svoje deleže zlata. Z vrha nemške Bundesbanke komentirajo, da »ne bomo uporabili kreditne kartice Nemčije za odplačilo dolgov tistih, ki so zapravili preveč«. Imeli bi garancijo zlata.

Seveda je veliko vprašanje, če se bo to res zgodilo, ker države ne bodo želele zastaviti svojega zlata. Dejstvo pa je, da se rešitve iščejo. Scenarijev za izhod iz krize je veliko. Ne glede na rešitev, bo vsaka odločitev imela velik vpliv na razvoj finančnih in kapitalskih trgov. Mi, kot varčevalci, pa se moramo na te spremembe kar najbolje pripraviti.

Alea iacta est

Z današnjim dnem (1. junij 2012) sta Kitajska in Japonska začeli z direktnim trgovanjem v lastnih valutah – yuanom in jenom. Največji ekonomiji Azije ne bosta več uporabljali dolarja kot menjalno sredstvo. Ta odločitev centralnih bank je gotovo velik udarec za ZDA in ameriški dolar.

S to odločitvijo ne gre samo za zmanjšanje stroškov, ki nastanejo ob menjavi valut ampak gre za odločitev, s katero želijo Kitajci in Japonci zmanjšati odvisnost od dolarja. Poleg tega je Kitajska največji trgovski partner Japonske. Z ukrepom želijo trgovanje in medsebojne investicije še bolj utrditi. Oblasti med drugim dodajajo, da bodo s tem »zmanjšali rizike finančnih inštitucij,« ki jih prinaša dolar.

Svet se začenja zavedati, da so ZDA in dolar zelo ranjeni. Z gotovostjo lahko sklepamo, da je to prva v nizu podobnih odločitev. Že pred meseci so iz Irana in Indije sporočili, da ne bodo več trgovali z dolarji ampak z lastnimi valutami. Ko je začela o tem na glas razmišljati Libija, se je v državno vojno vmešal Nato. Bo tudi morebitni vojaški napad na Iran imel v ozadju podobna vodila? Na svetovnem spletu smo že lahko brali, da tudi Rusija in Kitajska ne bosta več trgovali z dolarji.

Le kakšne posledice bo s tem utrpel dolar? ZDA so svojo valuto po drugi svetovni vojni razširile po vsem svetu. Postala je svetovna valuta, ki jo sprejmejo praktično v vsaki državi. Pa vendar lahko tisti, ki nas je pot kdaj zanesla v druge predele sveta opazimo, da so marsikje evri postali že celo bolj cenjeni kot dolarji.

Kocka je torej padla. Z zmanjšanjem povpraševanja po dolarjih bo na trgih ostalo veliko denarja, po katerem ne bo povpraševanja. Dodatno razvrednotenje valute, ki je praktično izgubila že skoraj vso svojo realno vrednost (glej sliko), je gotovo neizogibno. Za naslednji mesec ZDA že napovedujejo novo »tiskanje« denarja s katerim bodo lahko pokrpali nove/stare bilančne luknje. Podobni ukrepi so neizogibni tudi v EU (še zlasti če poslušamo težnje novega francoskega predsednika, ki mu ni v interesu varčevati).

Kakšne posledice lahko pričakujemo mi? Gotovo so podražitve neizogibne. Padec vrednosti dolarja bo imelo vpliv na ves finančni sistem. Papirnati denar je že tako vse manj vreden, takšni ukrepi bodo gotovo to špiralo še dodatno pospešili. Zato je nujno, da svoje prihranke v »papirnatih naložbah« primerno zaščitimo.

Centralne banke bi lahko kupile polovico zlata

Leta 2011 so centralne banke kupile 440 ton letne proizvodnje zlata. To je približno 37 ton na mesec. Samo meseca marca pa so kupile skoraj 58 ton. Če se bo ta trend nadaljeval, bi lahko centralne banke letos kupile prek 700 ton letne proizvodnje zlata.

Spremljati ta trend je zanimiv predvsem iz razloga, ker centralne banke vse od leta 1988 niso bile kupci zlata. Nasprotno, dobrih 20 let so zlato prodajale. Leta 2010 pa se je trend obrnil. Centralne banke so ponovno postale neto kupci fizičnega zlata.

Sicer letna proizvodnja zlata znaša konstantno okoli 2.300-2.500 ton. Poleg tega se v zadnjih letih reciklira med 1.300-1.600 ton zlata letno. Skupaj torej letna proizvodnja zlata znaša med 3.600 in 4.150 ton. Vse bolj pa narašča tudi povpraševanje. To je trenutno pri okoli 4.000 tonah letno. Letna proizvodnja tako komaj zadosti svetovnim zahtevam. Opazno je predvsem naraščajoče povpraševanje s strani fizičnih oseb, ki se je v zadnjih letih dvignilo za okoli 30 %. Vsi podatki izvirajo iz spletne strani World Gold Councila.

Vprašam se, kakšen signal centralne banke s svojimi povečevanji zalog zlata pošiljajo nam? Po drugi strani pa beremo, kako se zlato nahaja v balonu. V Švici je civilna iniciativa začela zbirati podpise za razpis referenduma, da ta alpska država več ne bi prodajala zlata ampak, da bi zakonsko določili minimalno kvoto, ki jo država mora imeti hranjeno v lastnih, švicarskih trezorjih. Švica ima podobno kot Nemčija, veliko zlata hranjenega izven lastne države. Kar ob poglabljanju krize predstavlja ne mali problem. Takšnih in podobnih primerov je veliko in jih bo še več. Je torej zlato še vedno primerno za nas in zaščito naših prihrankov?

Tudi ljudje spoznavajo, da je kriza resna

Prazniki so za nami. Prav tako prva tretjina leta. Poglejmo na kratko kaj je »novega« in kaj lahko pričakujemo v svetovnem gospodarstvu:

Če na kratko strnem, bi izpostavil 4 dejstva:

-          Bonitetne ocene se nižajo.

-          Javni dolgovi se še vedno povečujejo.

-          Stroški zadolževanja držav (obresti na kredite) se povečujejo in postajajo nevzdržni – dolg ne bo nikoli vrnjen.

-          Izgubljanje vrednosti papirnatega denarja se nadaljuje.

V bistvu se ni zgodilo nič novega, le situacija je postala bolj zaskrbljujoča. Novo je morda to, da ta dejstva ljudje vedno bolj spoznavajo. Začelo se je varčevati. Na plečih ljudi. To se (žal) pozna na razpoloženju ljudi.

Tudi politiki so vedno manj optimistični (po tem, ko se je že slišalo, da je kriza iz leta 2008 za nami). Predsednik nemške centralne banke g. Weidmann je pred kratkim dejal: »Mi politiki kupujemo samo čas!« Javno je izpostavil to, kar se ve že dolgo. Bankroti so v obstoječem kapitalističnem sistemu nekaj normalnega. So se dogajali in se še bodo. Tudi med najboljšimi. Nedavno je bankrotirala ena bolj renomiran švicarskih bank – Wegelin Bank. Med tem je tudi Irska spet v recesiji in pospešeno iščejo rešitev za svojo banko – Anglo Irish Bank.

Dejstvo je, da nobena globalna papirnata valuta ni večna. Christine Lagard, predsednica IMFa (mednarodni denarni sklad) je že sporočila, da »bo juan naslednja svetovna rezervna valuta«. Med papirnate valute spadajo tudi obveznice. Obvezniški trg, kamor je bilo »zapakiranega« verjetno večino svetovnega dolga, je tik pred kolapsom. Najbolj so valute v zadnjih 100 letih izgubljale prav zaradi inflacije. Inflacija pa pomeni podražitev (goriva). Podražitve so torej neizogibne. Tudi pri osnovnih življenjskih potrebščinah.

Na prvi pogled se zdi, da mi navadni smrtniki ne moremo storiti nič zase in za svoje premoženje. A to je daleč od realnosti in resnice. V vsaki krizi se skrivajo priložnosti. Po mnenju številnih uveljavljenih analitikov predstavlja ta kriza generacijsko naložbeno priložnost, ki bi jo bilo pametno izkoristiti in obrniti v svoj prid. Na slabšem bodo le neinformirani ali nepravilno (zavedeni) informirani ljudje. Tudi tisti, ki oklevajo do zadnjega. Ukrepati je potrebno, čim prej.

So tudi pozitivne novice

Po praznikih se prileže tudi kakšna pozitivna informacija, ker opažam, da so danes ljudje predvsem prestrašeni in zaskrbljeni glede svoje prihodnosti. Tudi za svoje premoženje. Sam glede tega ne vidim nobenih večjih težav. Le pravilno je potrebno ravnati. Poglejmo nekaj priložnosti v primerjavi z vrhuncem prvega vala krize leta 2008 (smo tik pred vrhuncem »drugega vala krize«):

-        Tudi zaradi skorajšnjega kolapsa obvezniškega trga, postajajo delniške naložbe spet zelo zanimiva naložba. Sam svetujem predvsem vzajemne sklade podcenjenih trgov in panog. Priložnosti se skrivajo predvsem v mesečnih vplačilih. Tisti, ki leta 2008 začel z rednimi mesečnimi vplačili v priporočljive vzajemne sklade, je lahko ustvaril tudi 80-100 % donos ali celo več. Strankam v zadnjem času tudi svetujem investicije v primerne sklade.

-        Plemenite kovine ostajajo najprimernejša naložba za zaščito premoženja. Vsak posameznik MORA danes imeti vsaj del premoženja v zlatu in še zlasti srebru. Slednja bo poleg ohranjanja realne vrednosti prinašala tudi lepe donose. Tisti, ki je 2008 začel z nakupi plemenitih kovin, je lahko ustvaril krepkih 100 % pri zlatu in 150 % pri srebru. Novička: Severna Karolina je tudi uvedla zlato in srebro kot uradno plačilno sredstvo. S tema kovinama lahko tam normalno kupujete.

-        Surovine so trg, ki ga priporočamo vse od leta 2007. Nahajamo se namreč nekje na prvi tretjini surovinskega trenda. Vse večje države danes stremijo za surovinami in predvsem za njihovimi viri. Ne samo nafta, EU na podlagi analiz NUJNO potrebuje 17 surovin za svoj razvoj in napredek. Čisto na vrhu sta srebro in renij. Kitajska (lastnica številnih redkih in strateških kovin) razmišlja, da bo s surovinami trgovala le še v zlatu.

-        Banka oz. denar doma. Samo toliko, kolikor je nujno potrebno, za kratkoročne finančne cilje in nepredvidljive dogodke. Nič več. Denarne naložbe namreč vedno bolj očitno uničuje inflacija.

Nafta se dejansko ne draži

»Zaradi višanja cen nafte na svetovnih trgih se bo očitno postavljanje rekordov cen goriv nadaljevalo tudi v Sloveniji,« smo brali včeraj na spletnem portalu rtvslo. Cene goriv se višajo. Danes zjutraj sem za polni tank prvič odštel več kot 70 evrov. Vprašanje, ki si ga postavljam pa je, zakaj?

Je nafta res vse dražja ali je vzrok za podražitve goriv skrit kje drugje?  

Poglejmo kakšne so bile podražitve nekaterih proizvodov v Sloveniji od leta 1991 pa do 2011. Bencin se je podražil za 1.630 %, črni kruh za več kot 1.700 %, liter mleka za 1.360 %, pivo za 630 %, vozovnica za vlak za 1.270 %, itd. Povezava je nekoliko logična, saj je velik del našega življenja »vezan« na cene nafte.

Zdaj pa naredimo realno primerjavo. Primerjajmo enako z enakim, surovino z surovino. Priložen graf prikazuje ceno za sodček nafte (159 l) v primerjavi z valutami: dolar, funt in evro ter z zlatom. Vidimo, da moramo za nafto odšteti vedno več papirnatega denarja, a razmerje med nafto in zlatom pa ostaja enako – pri 2 gramih za sodček nafte (danes, 5. marca je razmerje 1,94 g zlata za sodček nafte).

Na podlagi s to primerjavo lahko trdimo le eno: nafta se skorajda ne draži, ampak je naš denar vreden vse manj. Zanj prejmemo vse manj katerih koli dobrin, vezanih na nafto ali ne. Surovine pa so tiste, ki skozi zgodovino ohranjajo svojo realno vrednost. Tudi danes ni nič drugače.

Pa smo spet pri pojmu realna inflacija. Statistična inflacija v marcu je znašala 2,9 %. A če preračunamo zgornje podatke vidimo, da so bile realne podražitve mnogo višje. Moja realna inflacija (izdelkov in storitev, ki jih sam dnevno uporabljam) znaša okoli 10 %. Pa vaša?

Pazimo ob tem na svoje prihranke, kako in kje so naloženi, da se ne bodo po nepotrebnem razvrednotili.

Kriza se poglablja ali pred velikim pokom

Pretekli teden je mednarodni denarni sklad (IMF) napovedal, da bodo obrestne mere do leta 2014 ostale rekordno nizke. To bi lahko še poslabšalo bonitetne ocene posameznim državam oz. zaupanje vlagateljev bo še bolj upadlo. Nizke obrestne mere kažejo na to, da si banke med seboj ne zaupajo. Banke ne želijo kreditirati gospodarstva, denar pa »leži« pri centralnih bankah pri skoraj brezobrestnih obrestih.

Zaradi teh dejstev se niti ne moremo čuditi, da trenutno Kitajska investira več denarja po svetu kot IMF in svetovna banka skupaj. Tudi ne preseneča več niti dejstvo, da bo Kitajska iz te krize izšla kot velesila. Kitajska, Švica, Avstralija, Japonska, Velika Britanija in še nekatere države so pripravile scenarij kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do propada evra.

 
Niti ne tako presenetljiv pa je podatek, da se investitorji izogibajo državnih vrednostnih papirjev (obveznice). Te naložbe so včasih veljale za varne, danes pa veljajo za nevarne. Varna naložba je iluzija. Špekulacija je tako ostala špekulacija, tradicionalno varnim naložbam pa nihče ne verjame, da so varne. Torej danes z vsako naložbo (tudi bančno) tvegamo, na kar opozarjam že vrsto let.

Na drugi strani pa se po svetu pojavlja vedno več pobud (kar sem tudi že pisal), da bi papirnat denar ponovno vezali na zlato. Po II. svetovni vojni so recimo ZDA dolar vezale na zlato (zlati standard) in s tem znižale dolg iz 140 na 40 % BDPja. V času zlatega standarda so bile valute veliko bolj stabilne.

Poglejmo, kaj se na to temo danes dogaja v svetu, saj v naših medijih o tem ni ne duha ne sluha:

-     Kitajski predstavnik centralne banke je prebivalce pozval, da je edina varna naložba zlato (gre za več kot poldrugo milijardo potencialnih vlagateljev). Vodja deviznega oddelka centralne banke želi dolarje zamenjati za zlato. Razmišljajo o uvedbi standarda vezanega na zlato in srebro.

-    Newt Gingrich in Ron Paul, republikanska predsedniška kandidata ZDA, zahtevata ponovno ureditev denarnega sistema in uvedbo zlatega standarda. Slednji je celo spisal knjigo »End the Fed« – Osvobodite svet pred ameriškim bankovcem. Seveda nobeden od njiju ne bo izvoljen.

-     Znana ameriška revija FORBES napoveduje, da se bodo ZDA v roku 5ih let vrnile na zlati standard. Špekulacija ali notranje informacije?

-     Zvezna država Utah je kot prva država v ZDA uvedla zlato in srebro kot uradno plačilno sredstvo. Temu zgledu bodo kmalu sledile tudi druge države. Mnogi razmišljajo tudi o tem, da bi dolar počasi »odstranili«.

-     Prav tako Zimbabve in Turčija razmišljata o uvedbi zlatega standarda in po zgledu mnogih držav (Šrilanka, Indija, Iran, Rusija, Brazilija, …) povišujeta rezerve zlata.

-     Wirtschafts woche (renomiran nemški časopis) piše, da bomo »največjo krizo vseh časov« lahko prebrodili le z zlatom. Temu naložbeni guru Marc Faber dodaja, da je danes zelo rizično ne imeti zlata v fizični lasti.

-     Študija WGC (World gold council) je pokazala, da je zlato strateška naložba za vse investitorje.

Gospodarska kriza se torej vedno bolj poglablja. Pri nas pa beremo kako se stvari rešujejo in da je zlato v balonu. Kako dolgo še? Imamo svoje premoženje že deloma zaščiteno s plemenitimi kovinami?

Leto 2012 bo še težje, a ne brez priložnosti

V zadnjih dveh tednih smo priča zanimivemu dogajanju na finančnih trgih. Gotovo najbolj zanimivo je spremljati razvoj dogodkov v Italiji. »Super Monti« se je vrgel v delo in strah pred zlomom Italije se je zmanjšal. Tretje gospodarstvo Evrope »je zakopalo pete tik nad prepadom in vanj ni padlo, kot se je to zgodilo Grčiji,« se je slikovito izrazil Monti. Italija je prejela drobcenih 7 milijard € denarne pomoči, ko ji je uspelo prodati državne obveznice. Vendar so obresti komaj vzdržne pri 6,98 %. S tem je Italija svoj velikanski, 1.400 milijard visok dolg, le še povečala.

Ob tem Boris Pleskovič (ugledni ekonomist, ki je dolga leta služboval v ZDA in bil pri Svetovni banki tudi podpredsednik raziskovalnega komiteja), katerega nekateri vidijo kot možnega mandatarja slovenske vlade, zaskrbljeno opazuje nakupe italijanskih obveznic s strani evropskih centralnih bank. Te banke so 500 milijard € pomoči prejele od Evropske centralne banke (ECB). Tiskanje denarja torej ne pojenja.

Voščila evropskih voditeljev ob novem letu so bila verjetno najresnejša in najbolj pesimistična odkar je Slovenija vstopila v Unijo. Nemška kanclerka Merklova meni, da je Evropa v »najresnejši preizkušnji v desetletjih« in da bo to leto za Nemčijo »nedvomno težje od leta 2011«. Tudi francoski predsednik Sarkozy je previden: »Dogajanje po svetu kaže, da bo leto 2012 polno tveganja, a tudi priložnosti,« dodaja. Tudi italijanski predsednik prebivalstvo poziva, naj naredijo določene žrtve, če želijo preprečiti zlom Italije.

Zaskrbljujoče je tudi stanje na nepremičninskem trgu na Kitajskem. Kitajsko je namreč že zajel val bankrotov nepremičninskih agencij. Ugledni analitiki opozarjajo na veliko nevarnost kratkoročnih negativnih posledic na finančnih in surovinskih trgih ob zlomu Kitajske.

Zanimivo je tudi dogajanje na delniških trgih, ki so se v zadnjih dneh preteklega leta okrepili. To okrevanje po mojem mnenju seveda ne kaže realne slike v gospodarstvu ampak je prej odraz zamegljenih pozitivnih signalov, ki jih na trg pošiljajo nekatere države. Posledično so seveda cene plemenitih kovin precej upadle. V dolarjih celo za enkrat bolj, kot v evrih. To nas, kot vlagatelje ne sme zmesti. Skušajmo na dogajanje gledati z oddaljenostjo, ne pustimo se vplivati kratkoročnim signalom, ki jih prejemamo iz dnevnih novic. Na stanje glejmo s kmečko logiko, kaj nas čaka v naslednjih 3, 6 ali 10 letih in temu primerno ravnajmo s svojimi prihranki.

Vsi vodilni politiki pa ostajajo optimisti. Vsaka kriza se je prej ko slej rešila. Vprašanje je samo v žrtvah in čemu vse se bo potrebno odreči. Ne pustimo, da bo žrtev tudi naše premoženje.